Če pri dejstvu, da so bili srbski elitni kovači črnega železa The Stone nekoč krščeni pod imenom Stone to Flesh, zamižimo na eno oko in ta leta prištejemo skupini, kot jo poznamo danes, potem v letošnjem letu slavijo kar 30 let obstoja. 30 let aktivnega koncertiranja in ustvarjanja demonskih stihov pomeni, da skupina posebne predstavitve nikakor več ne potrebuje, zato ne bom dolgovezil in bom raje kar prešel k bistvu.

Lansko leto so The Stone zaključili z izdajo desetega celovečerca, poimenovanega Kletva. Kratko, jedrnato in močno, Kletva. Ime samo po sebi pove, da nas skupina ne bo polivala z žegnano vodo, kar mi je že ob napovedi izdaje pognalo kri po žilah in sem v spletu nemudoma pritisnil gumbek za prednaročilo gramofonske plošče. Kako pa izdelek zveni? Lahko skupina po toliko letih še ponudi kaj novega oziroma nekaj, kar bi poslušalca spravilo v odobravajoče nihanje z glavo? Poglejmo.

Kletva je v veliki meri dobro nadaljevanje predhodnika Kosturnice iz leta 2021. Se pravi v nobenem primeru ne gre za nekaj povsem novega, nekaj še ne slišanega. The Stone nikoli niso zares gradili na eksperimentiranju, četudi so se tekom let precej razvijali in kovali svojo končno bit. Iz tistega enoceličnega, primitivno surovega »Some Wounds Bleed Forever« black metala so v svoji evoluciji prerasli v nekoliko progresivnejšo in temačno zver. Izklesali so si mračno noto, okrog katere se z drobnimi niansami in bombončki vrtijo dodobra vsi albumi. In tu nekje so tudi obstali. Na vprašanje, ali je to dobro ali slabo, ni pravilnega niti napačnega odgovora.

Album Kletva je z melanholičnimi kitarskimi riffi, ki ustvarjajo mračno in hladno atmosfero ter dvigujejo jedki vonj sveže mrhovine po pozabljenem pokopališču, dokaz, da sta meso in duh idejnega vodje Marka Jerkovića »Kozeljnika« še vedno živa. Tvori dobro zbalansirano zmes surovosti in melodike, hitrosti in groova. Gre za nekakšno bitko med ledom in ognjem, ki rezultira v užitni in zdravi črnoželezni brozgi. Izrazit, močan in masten zvok baskitare s svobodnimi linijami pa doda tisti element polnosti, da skladbe zasijejo v vsej veličini in so zapolnjeni vsi skriti kotički, v katerih bi lahko nastal prepih.

Hiter in eksploziven začetek s skladbama Sve sravnjeno, sve spaljeno in Kletve lovor poslušalca nekako pripravljata na precej divje potovanje skozi sedmerico skladb, a do tistega pričakovanega šusa pravzaprav ne pride. Ritem in dinamika albuma sta kot turška kava, ki jo odstavljaš in pristavljaš nazaj na gorilnik, tako da se vsebina dviga in pada, ampak nikoli ne gre čez rob, ko pa jo odstaviš, se začne ohlajati. In tako tudi Kletva od začetnega šusa postopoma prehaja v bolj zasanjane in temačne vode z vrhuncem v zaključni skladbi Sveća je dogorela, ki predstavlja najbrž najboljši možen zaključek tega mračnega izdelka.

Album sicer ne prinaša kakšne nove alineje v enciklopediji black metala, je pa potrditev, da skupini po toliko letih sveča še nikakor ni pogorela.