Ko smo po leta 2008 izdanem albumu Anima Noir sklepali, da so Italijani Theatres des Vampires dokončno prešli v industrial gothic/darkwave vode, so se z Valčkom v mesečini vrnili v gothic vode, kakršne so iz njihove glasbe vele nekako vse odkar jih je zapustil vokalist Lord Vampyr in ko so dokončno prekinili vse vezi z black metalom.
Kar se žanrske opredelitve Moonlight Waltz tiče, ne morem reči kaj veliko drugega kot to, da gre za metal z veliko patosa v melodiki. Nič black/death/doom/pop/itd. metal? Ne. Nič. Vplivi so med sabo pomešani do takšne mere, da je album praktično nemogoče ožigosati z neko hitro informacijo o značaju in pristopu. Toda kaj pa vem ... mogoče je to celo dobro. Karkoli bi album že naj žanrsko bil in kakroli že igrajo kitare in bobni, karkoli že cingljajo klaviature, jasno je, da Theatres des Vampires s to izdajo ne presegajo mej glasbe, žanra, zvoka, niti sebe. Še najbolj zanimivi so vokali Sonye Scarlett: ta precej »slutish« gospa pač ni najbolj nadarjena pevka na svetu, a večino časa tudi ne potiska svojih meja in ostaja v mejah (kolikor toliko) dobrega okusa (odvisno od vašega ozadja). In če kdo ne ve, kako to zveni: gre za ogromno erotificiranega jamranja, stokanja, šepetanja, hropenja ter orgazemskega ooohanja, aaaaahanja in lomljenja glasu. Takšni vokali – ko se človek enkrat navadi nanje – sploh niso napačni (čeprav so na nekaterih mestih več kot očitno prisiljeni), problem leži nekje drugje. Ker so ti vokali že toliko teatralizirani (pornografirani), so izpadli veliko bolje kot dialog med Sonyo in Lordom na nekaterih starejših Theatres des Vampires izdajah, kot pa v zgolj solo verziji, nad čimer sem se, če se prav spomnim, pritoževal že pri recenziji Anime Noir. Ta problem sicer do neke mere poizkušajo razrešiti razni »session« vokalisti, ga pa ne odpravijo dokončno. Med temi gosti še najbolj izstopa Snowy Shaw, ki skladbi Keeper Of Secrets doda nek svojevrsten pečat; nikakor pa pri tem ne gre za kakšen presežek njegovih vokalnih sposobnosti, ravno tako kot skladba sama ni presežek glasbenih sposobnosti banda v obravnavi.
Problem albuma leži v vsesplošni mlačnosti ki veje iz njega. Zdi se, da je bilo vse napisano nekam hitro, generično, obrtniško. Vse je na »pravih« mestih, vse je pospravljeno ... Ste kdaj prijeli kakšno žival in bili začudeni nad tem, kako se je pod pritiskom vašega dotika čutila povsem drugače, kot ste glede na izgled živali predvidevali, da se bo čutila (na misel mi pride recimo netopir ali činčila)? No, tako nekako se pod težo ušes sliši Moonlight Waltz. Nekako čudno prazen.
Album bo vsekakor zadovoljil vse »die hard« privržence tega banda, to pa je, mislim da, tudi vse, kar lahko stori. Zanimivo pa je, da šele po poslušanju Moonlight Waltz postane jasno, kako zelo temačen (ne bom pa ravno rekel depresiven) album je bil Anima Noir. Retrospektivno temačen ... tako kot tisti pregovorni klic na pomoč, ki ga nihče ne jemlje resno, vse dokler njegov avtor ne konča bingljajočih in trzajočih nog obešen izpod kakšnega trama.

Davorin