Thelemite, ki prihajajo iz grškega glavnega mesta, so v osnovi pripadniki tradicionalnega heavy metala, v katerega radi vključujejo tudi elemente njemu stilsko bližnjih smeri, s Powers of Darkness izdajajo studijski album številka štiri. Gre za konceptualni album, ki bazira na švedski verziji znamenite Drakule, Mörkrets makter, kar prevedeno v angleščino tudi predstavlja naslov albuma.

Grki so k albumu pristopili zelo širokopotezno in na precej neobičajen način. Neobičajen v smislu, da so z glasbenega vidika skozi skladbe spreminjali slog oziroma pristop in se obračali k nekaterim velikim imenom heavy metala. Določene skladbe delujejo tudi kot nekakšen poklon tem zasedbam.

Po mističnem klaviaturskem intru v uvodni skladbi je hitro jasno, da gre Priest of Princes zelo v smer klasičnih heavy zvokov legendarnih Dio. Komad je grajen na ritmično poudarjenih riffih, ki ob dveh solažnih vložkih dajejo dosti prostora vokalu. Po moči, barvi in vseh možnih karakteristikah vokalist seveda ne dosega Ronnieja, z načinom interpretacije pa se mu zelo trudi približati. Tudi besedilno »I drink the holy water, I posess the secrets to the mind… I am the master… I've got the power to see right through your soul… Unholy night« skladba ne bi mogla iti bolj v smer Dio.

Naslednja, Renfield, prav tako bazira na dinamičnih, energičnih riffih, le da je tu že od začetka jasno, da so to čisto Crimson Glory riffi. Tudi melodična solaža sredi komada kaže na to, vokalno pa je pevčeva predstava neka mešanica Midnighta (Crimson Glory) v višjih in King Diamonda v nižjih legah. Tu je bolj prepričljiv kot z Ronniejevo interpretacijo. Jah, bo kar držalo, da so riffi gonilna sila večine skladb. S to razliko, da so ti pri God's Machine dosti bolj moderne, alternativne rock/metal narave in da tu praktično nimajo podpore solaž. Tudi vokal gre v to smer in zelo spominja na Billyja Corgana (Smashing Pumpkins).

Zelo zanimiva je skladba številka štiri, Murder. S švedskimi odličneži Morgana Lefay se lahko tu najde veliko vzporednic. OK, nekaj tudi z zgodnjimi Savatage, a brata Oliva svoje vplive precej očitneje kažeta na koncu albuma. Osebno bi Murder označil kar za vrhunec albuma. Ostrim, zelo heavy riffom sledijo odlične solaže, vokalna interpretacija je odlična, s prodornimi, dramatičnimi in melodičnimi linijami v refrenu.

Z Waiting for the Night se album počasi začne obračati v mehkejše vode. »I know I'm insane« je čisti Ozzy verz in tudi glasbeno so mu blizu, čeprav bi jo še najbolje opisal kot neki miks In Solitude/Ozzy. Vajb in ritem gresta v smer švedskih okultnih odličnežev, vokalna izvedba in solažni deli pa v smer na pokoj pripravljajočega se »madmana«.

Na tej točki bi se veljajo ustaviti in reči besedo o vokalistu Yiannisu Manopoulosu. Vsekakor sta občudovanja vredna njegov pogum in želja po interpretaciji tako odličnih, legendarnih in predvsem raznolikih heavy metal pevcev. Z načinom interpretacije se jim dostikrat zelo približa, vokalno mu kdaj manjka (predvsem pri Diu), je pa precej nenavadno na enem izdelku od enega vokalista slišati tako različen spekter vokalov.

V drugi polovici se album obrne v smer melodičnega hard rocka. Learning the Hard Way in Falling Out of Love sta mirnejši, s klaviaturami podprti skladbi. Spodobni, a nič posebnega, pripeljeta pa poslušalce do čustveno nabite baladne Nail It to My Heart, ki se jo lahko obravnava kot čisti poklon WASP. Tudi vokalno se Yiannis izredno približa Blackieju.

S Clouds Without Water se Thelemite umaknejo v progresivno-orkestralno simfonične vode. Vokalno je podprta le z nekaj nagovori in zborovskim refrenom naslova skladbe.

Zanimiv obrat albuma, ki se konča z Born in the Dark. Kot že enkrat omenjeno, tukaj v vsej veličini pridejo v ospredje vplivi Savatage, in sicer tisti iz obdobja neponovljivega albuma Streets. Ne le s takrat značilnimi klaviaturami in kitarskimi riffi, tudi kriki tipa Jona Olive ne manjkajo.

Kaj reči za konec? Power of Darkness je zanimiv, na nenavaden način zastavljen konceptualni album. Spogledovanje z različnimi bandi vseeno pusti nekako mešane občutke. Precej je dobrega, a misli ob poslušanju vedno uhajajo nekam drugam, delajo se primerjave. Zgledovati se po drugih je laže, kot narediti nekaj čisto svojega. Gre pa tu za zgledovanje po zelo širokem spektru bandov, kar se navsezadnje lahko smatra tudi kot neki spomenik tem zasedbam. Najbolje, da vsak pri sebi preveri, kako se mu zdi.