Opevanje nordijske mitologije v metalu je kot sod brez dna, toda kanadski Valknacht iz povprečja izstopajo iz dveh razlogov. Namesto nordijskega vesoljnega potopa z uničenjem drevesa življenja Yggdrasil so se Kanadčani tematsko raje lotili nastanka enega izmed njegovih devetih svetov. Potem ko so Odin, Vili in Ve umorili pravelikana Ymira, so iz njegovega telesa ustvarili srednji svet Midgard: iz njegove lobanje nebesni svod, iz krvi morja in reke, iz las in drugih ščetin gozdove ter iz zob in kosti skale in gorovja. Še bolj zanimivo je, da so vsa besedila v nasprotju z germansko tradicijo in z nemškim imenom banda v francoščini; Valknacht namreč izvirajo iz Quebeca.
Kljub prvemu vtisu, ki ga vzbudi mogočni intro v slogu Nordland I legendarnih Bathory, je sama glasba na ploščku Le Sacrifice d'Ymir vsaj na prvo žogo precej manj zanimiva, saj se precej rigidno oklepa ustaljenih vzorcev folk in viking metala, kot je lep primer zadnja pesem Le carmin des anges. Na začetku pesmi Bataille de Malon na primer rahlo spominjajo na Eluveitie, v komadu Le sacfrifice d'Ymir so nekateri hitrejši riffi precej sorodni starejšim Thyrfing, De murmures et de givre pa spominja celo najprej na Heidevolk, melodije flavte na Summoning in zaključek komada na nizozemske Fenris. Precej očitno je tudi, da velik del kitarskih riffov piše ravno Froidure, ki je prav tako kitarist v folk metal skupini Hiverna, zato je podobnost med bandoma precejšnja, s tem da Hiverna v zvoku precej bolj eksperimentirajo, tematsko pa se ukvarjajo s folkloro bolj na splošno. Tretjega ploščka Valknacht kljub vsemu ne gre zanemariti, saj je izredno poslušljiv in kljub številnim asociacijam po nekaj pesmih ostane v spominu. Najbolj vpadljiva pomanjkljivost ploščka je morda njegov močan, a precej monoton Thorleïfov harsh vokal, ki ga band skuša odtehtati z občasnimi zborovskimi aranžmaji. Edino v pesmi Sur les ruines de Rome vokalne aranžmaje s petjem in harshom popestri še zaenkrat neznana pevka. Sicer plošček odlikujejo precej čista produkcija, ki je pri tolikšni rabi klaviaturne spremljave že kar nujna, kot tudi hitro in razgibano bobnanje ter kitarske melodije. V bistvu je na trenutke vsega enostavno preveč, zato je tistih nekaj pasaž akustične kitare na ploščku več kot dobrodošlih, kot na primer v enem najboljših pesmi na albumu Que la sand constelle mes mains. Med boljše viže sodita še Bataille de Maldon ter Chants de guerre, poimenovana po predhodnem ploščku iz leta 2011.
Ymirove smrti in rojstva novega sveta Kanadčani kljub pompozno zastavljeni klaviaturski spremljavi resda niso uspeli uglasbiti niti približno tako mogočno kot so to storili nemški Odroerir s pretežno akustičnim konceptualnim albumom Götterlieder leta 2005 ter njegovim naslednikom Götterlieder II leta 2010, toda Le Sacrifice d'Ymir je kljub temu več kot le posrečen približek slednjemu. Je energična, trša verzija oz. uglasbitev iste zgodbe o mitološkem nastanku starega sveta, ki je kljub nekaterim zadržkom vredna vsake preposlušane minute.