Za projektom Venger stojita dva renomirana glasbenika z zelo različnima pedigrejema. Eden izmed njiju je dolgoletni kitarist legendarne britanske heavy metal institucije Saxon, Doug Scarratt. James Fogarty pa je s sodelovanjem v zasedbah, kot so In The Woods…, Ewigkeit ter The Meads Of Asphodel precej bolj znano ime med ljubitelji black metala. Naključno srečanje z Jamesom Fogartyjem pred nekaj leti je pripeljalo do skupnega sodelovanja, h kateremu sta pritegnila še Jamesovega kamerada iz Nattehimmel, bobnarja Svena Rotheja, ter frontmana avstrijskih heavy metalcev Roadwolf, Franza Bauerja. Nenavadno pisana druščina, zbrana na kupu, si je nadela ime po zlobnem čarovniku iz animirane serije Dungeons & Dragons.

Heavymetalske korenine kitarista in vokalista nekako definirata glasbeno usmeritev projekta, a vseeno je bilo za pričakovati, da se Doug z Venger zavestno odmika od preverjene formule Saxon. Že naslov in naslovnica sta sama po sebi dovolj zgovorna. Drakula, Frankenstein, Minotaver itd., simbolično ponazarjajo tematiko albuma in tukaj gre za zgodbe iz mitologije ter grozljivk, in to lahko pomeni, da prisotnost epskosti na albumu vsekakor ne more biti daleč.

Times of Legend dejansko je album, ki osnovo črpa v klasičnem heavy metalu, a z močno vpletenimi elementi melodičnega ter epskega metala. Nekako se vse te tri zvrsti koherentno prepletajo skozi celoten album, z močnejšimi poudarki posameznih slogovnih karakteristik pa poskrbijo, da vsaka skladba stoji kot samostojna pripoved z lastnim značajem. Pharaoh's Curse nosi v sebi orientalski naboj, Throw the Switch je nekakšen preplet mističnosti Dio ter temačnosti Candlemass, Navigate the Labyrinth in The Legend Still Remain navdušujeta z veličastnostjo refrenov, značilno za velike metal epe, Tower of Babel živi na močni atmosferi in ima eno najboljših solaž albuma. Tudi vokalno je zadnji komad zanimiv, vokalist tu poje višje kot sicer, je pa Franz Bauer na splošno odlično opravil svoje delo. Njegov performans me spominja na Gilesa Laveryja, trenutnega frontmana Warlord in Dragonsclaw.

Skladno z glasbeno usmeritvijo se tudi igranje Douga Scarratta razlikuje od njegovega prispevka pri Saxon. Pri Venger daje več poudarka daljšim, melodičnim ter epskim solažam, je vsekakor ekspresivnejši kot pri Saxon, kjer se poslužuje ostrejšega ritma in krajših, eksplozivnejših heavy solaž.

Times of Legend je zrela in prepričljiva plošča, na kateri se heavy, melodičen in epski metal združijo v bogato celoto. Priporočam jo tako ljubiteljem klasičnega heavy metala kot tistim, ki v njem radi slišijo več pripovednosti.