Avstrijski simfonični metal band Visions Of Atlantis je že več kot dve desetletji pomemben del simfonične metal scene. Skupina, ustanovljena leta 2000, je skozi leta razvijala svoj edinstven zvok, ki združuje bogate orkestralne aranžmaje, močne kitarske riffe in vokalne harmonije med ženskim in moškim vokalom. Čeprav so zasedbo spremljale številne spremembe v postavi, je vokalistka Clémentine Delauney postala ključni del zasedbe leta 2013 in stalnica banda, v katerem od začetkov vztraja le še bobnar Thomas Caser. Po velikem uspehu albuma Pirates (2022) se je skupina odločila nadaljevati s to tematiko, kar jo je pripeljalo do novega projekta, albuma Pirates II – Armada.

Napram velikanom simfoničnega metala, kot so Nightwish ali Epica, so Visions Of Atlantis bistveno bolj preprosti v slogu. Simfonije v ozadju še zdaleč niso tako dodelane in težko najdemo pesem, ki dobi neko glasbeno globino. Večina komadov ohranja zelo podobne poteze in enakovredne linije, brez pretiranih elementov presenečenja. V primerjavi s predhodnikom je zvočna izkušnja nekoliko bolj dinamična in prefinjena, saj vključuje nekaj hitrejših in kitarsko težjih skladb. Če pa Visions Of Atlantis primerjamo še z »običajnimi« bandi v povezavi s piratsko tematiko, ki so navadno bolj namenjeni zabavi in pitju (torej predvsem Alestorm), se zasedba teme loteva nekoliko bolj resno, na kar namiguje že izdani single Armada. V slednjem zelo izstopajo vokali Michela Guaitolija, ravno tako so bobni Thomasa Caserja na vrhuncu že od uvoda in vse do konca komada. Pozitivna plat albuma je, da pusti občutek pustolovščine preko simfonij, ki včasih spominjajo na popularizirane piratske pesmi (izven metala). Taka je na primer The Dead of the Sea, ki je s svojimi spremembami dinamike in odličnimi vokali Clémentine Delauney nekoliko bolj premišljena pesem v primerjavi z ostalimi, prisotnimi na albumu. Ravno tako pridejo njeni vokali nekoliko bolj do izraza v zadnjem komadu albuma Where the Sky and Ocean Blend v katerem pokažejo tudi nekaj sposobnosti liričnega petja. V komadu najdemo tudi odlično ujemanje v tercah z Michelom Guaitolijem, ki ravno tako najbolj izstopa v tem komadu. Where the Sky and Ocean Blend ima tudi izredno zanimive in doživete instrumentalne dele, predvsem v drugem delu pesmi komad res postane vreden poudarka.

Pirates II – Armada je gotovo prijetno poslušanje, preplavljeno z občutkom pustolovščine in pomorskih dogodivščin. V albumu ni zaslediti nobene izjemne posebnosti, bolj gre za neko zaporedje popevk na piratsko tematiko, s posameznimi izjemami pesmi, v katerih so bili člani banda nekoliko bolj drzni. Čeprav se ta manjši band nikakor ne more kosati z velikani simfonične metal scene, gre gotovo za prijetno poslušanje. Nedvomno je to mnenje deljeno predvsem med bolj zagretimi oboževalci Visions Of Atlantis. Po drugi strani je izkušenj in talenta dovolj za kako bolj drzno potezo, saj jim je to v preteklosti že uspelo.