Spomnim se še časov, ko smo bili mulci in smo šele dobro začeli spoznavati svet metala. Takrat je bil hobi številka ena odkrivanje novih ali vsaj nam neznanih skupin. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, kako smo v tem uživali, ko je kdo odkril kakšen neznani one-man-black-metal band iz Poljske, ki ima v diskografiji kar dva demo posnetka. Da si pa to glasbo še našel na spletu za »download«, si bil pa tako ali tako nedvomni zmagovalec in v šoli ime tedna. Zlati časi, ko smo imeli doma več piratskih zgoščenk kot je dokumentov v vatikanskem arhivu. Ampak ti časi so že zdavnaj za nami. Danes, priznam, novih skupin sam od sebe skoraj več ne grem odkrivati. Zakaj? Splet in svet sta preplavljena s skupinami, ki se izkažejo za muhe enodnevnice, zvenijo enako kot nekaj že x-krat prežvečenega ali pa so preprosto nezanimive. Zelo pa pozdravljam priporočila. Če mi nekdo priporoča kakšno, meni neznano skupino, si jo z veseljem zavrtim. Verjetnost, da mi priraste k srcu je sicer majhna, obstaja pa.

Tako smo pred kratkim prejeli priporočilo našega bralca, naj pod drobnogled vzamemo najnovejši izdelek skupine Void. Na Metal Archives je kar 15 skupin z imenom Void. Že tu se mi je pred očmi rahlo zameglilo, ampak sem le našel pravo skupino in poiskal njihovo zadnjo stvaritev, naslovljeno Forbidden Morals. A v prvi vrsti se moramo vprašati kdo pravzaprav sploh so Void in s čim se bavijo.

Gre za mlad peterec iz ameriške zvezne države Louisiane, natančneje iz mesta Lafayette. Prvič so nase opozorili leta 2023 s prvencem Horrors of Reality, ki je kompozicija prvorazrednega, energičnega in sočnega thrash metala. Album zveni, kot bi ga potegnil naravnost iz osemdesetih, takšna je tudi vizualna podoba članov, pajkice, usnje in frufru. Bolj zvesti koreninam najverjetneje ne bi niti mogli biti. Poslušalca celostno potegnejo nazaj v tiste zlate MTv – Headbanger’s Ball čase. A za razliko od tradicionalnega thrash metala svoje jeze ne izražajo skozi družbeno kritična besedila, temveč se tematsko naslanjajo na horror fikcijo, kar v to, precej tradicionalno, glasbo prinese piš svežine.

Pri izdelku številka dve, Forbidden Morals, ki je izšel konec avgusta letošnjega leta, pa so fantje izvedli kar pogumno in drzno potezo in so šli še stopničko višje od svojega tako ali tako vrhunskega prvenca. Ustvarili so namreč lastno vampirsko zgodbo in jo zapakirali v nekaj več kot tričetrturni konceptualni izdelek, zgrajen iz desetih samostojnih skladb. Četudi beseda »Drakula« v nobeni skladbi ni omenjena neposredno, je glaven, krvi žejen, antagonist zgodbe poimenovan Impaler (nabodač), kar je seveda ljubkovalni vzdevek zloglasnega grofa.

Album se prične s krajšim introm, A Curse, ki nam razkrije čas in lokacijo dogajanja. 14. stoletje na obrobju Romunije, itak. Nadaljuje se z naslovno skladbo, ki že v štartu naznani, da bo album nekoliko bolj progresiven kot njegov predhodnik. In res je temu tako. Gre za manj tipičen thrash album, kjer je bolj poudarjena melodika kot agresivnejši riffi, ki pa so kljub vsemu še kako prisotni. Skladbe so kompleksnejše in precej bolj dinamične kot na predhodniku. Prežete so s številnimi melodičnimi solažami, ki niso zgolj šprint po kitarskem vratu ampak dejansko odprejo dušo. Nadgradnja pa ni opazna zgolj v instrumentalni sekciji. Tudi vokalist, Jackson Davenport, ki jih šteje komaj dvajset let, je to pot ubral malenkost manj agresiven in bistveno bolj melodičen in dinamičen pristop. Z odliko je dokazal, da mu višje oktave ne povzročajo prav nobene preglavice in je rezultat eno vrhunsko poplesavanje na mnogo večji skali kot na predhodniku, kjer so vokalne linije relativno monotone.

Na tem večernem sprehodu po romunskih gozdovih srečamo thrasherske in mesarsko težke riffe, kopico počasnejših, groovy headbangerjev, krasno balado By Silver Light in odličen epski zaključek Beneath… Lives the Impaler. Skoraj enajstminutna perfekcija, z gonilnim riffom, tako nalezljivim, da mi že po prvem poslušanju več ni šel iz glave. In da, tudi ta album zveni, kot je zvenel metal na prelomnici osemdesetih in devetdesetih z nekoliko močnejšo jakostjo bas kitare, kar je za moj okus naravnost odlično.

Torej, kot sem omenil na začetku, malo katera novejša skupina, ki mi jo kdo priporoča, mi priraste k srcu, Void so mi. Forbidden Morals je album, ki že po prvem poslušanju zleze pod kožo, z vsakim vnovičnim predvajanjem pa postane samo še boljši. Res gre za dragulj v globokem ter izropanem rudniku in hvala, Simon, za priporočilo.