Več kot mesec dni po izdaji sedmega dolgometražca norveških Vreid v Metal Arhivih še zmeraj ne najdem objavljene nobene recenzije. Kaj se dogaja? Je mogoče, da je bil Sólverv tako zelo prezrt? Ne, kje pa! Metal Arhivi so sicer zelo kredibilen in resen vir informacij, vendar so bili tuji webzini dovolj pridni in opravili svoje delo pravočasno, tako da smo si lahko svoje mnenje o albumu začeli kovati že pred dejanskim poslušanjem. In kaj pravijo te recenzije? Začetne hvalospeve so počasi zrelativizirale nekoliko povprečnjše ocene, ki se približujejo tudi mojemu mnenju. Kako to? Takole …
Ko so se rodili Vreid iz zapuščin pagan/folk/viking metal zasedbe Windir, sem ob prvem poslušanju danes v svojih očeh in ušesih kultnih albumov Kraft in Pitch Black Brigade takoj vedel, da imam pred seboj nekaj posebnega. Vreid so takrat, ko si je t. i. black'n'roll utiral pot proti vrhu priljubljenosti, s svojimi vižami nekako predstavljali bolj ritmični ali melodični podpredalček tega že tako ali tako skritega predalčka v metalu. Kaj hitro nato se je band odločil za spremembe v glasbenem pristopu, ki se je od black'n'roll duha dokončno poslovil najkasneje z Welcome Farewell, v glavnem pa že z albumom V. Že kar nekaj let ime Vreid torej ne asociira več na že omenjeni black'n'roll, temveč melodični black metal, ki ga krasijo tako bandovi začetki kot tudi zapuščina Windir, iz katere se je dvignila četverica in si postopoma z ramen očistila pepel.
In to je tudi srž moje nejevolje nad slišanim. Po eni strani zvenijo Vreid poznano, kar je po tolikih letih delovanja povsem normalen pojav, medtem ko po drugi strani zvenijo še bolj poznano zaradi odmika od tistega, kar jih je definiralo kot poseben band, s približevanjem k temu, kar na splošno definira bande pod oznako melodični black metal. Na Sólverv torej slišim recimo njihove rojake Kampfar in Dimmu Borgir, poleg teh pa tudi že nekaj časa pokopane Siebenbürgen, vse interpretirane na vreidovski način. Poleg tega slišim zelo veliko old school black metala iz devetdesetih, kamor se radi vračajo številni današnji bandi, vse skupaj pa torej pomeni, da se Vreid s Sólverv niso odločili za premikanje kakršnih koli meja žanra ali ponudbo česar koli novega, temveč so lastno diskografijo obogatili z nekoliko drugačnim ploščkom.
Ostali so torej tipični koračniški/militantni ritmi, ki kot zadnji preostali element ohranjajo black'n'roll občutek, medtem ko so komadi postali daljši, bolj epski, s čimer si je band privoščil biti bolj repetitiven. K epskosti ponovno prispevajo zelo uspele in domišljene kitarske solaže, medtem ko za igrivost poskrbi bobnar, ki poleg tega ponudi zelo razgibano in vsestransko igranje. Pod črto album torej resnično ni slab in predstavlja korak naprej v slogu četverice iz Norveške, pri čemer bi kot dodatno uspele označil še klaviaturske vložke, medtem ko na tako pestrem albumu pogrešam več razgibanosti vokala.