No, recenziral sem že nekaj plošč iz »Lijepe naše«, pa tudi nekaj iz tiste dežele »Tamo daleko, daleko od mora …«, metalske glasbe iz »Oj svijetle majske zore /…/« pa še nisem imel časti imeti v ušesih in … Bomba!!! Še posebej po tisti katastrofi, ki sliši na ime Ravencrown, sem res potreboval nekaj, kar bi zacelilo duševno-slušne rane, ki mi jih je zadala plošča Relive the Imagination. In na srečo sem protistrup dobil še pravočasno.

Spodoben intro v svet diaboličnega gothic metala predstavlja Nocturnal Rendezvous. Skovikanje sove in igranju orgel podobni zvoki klaviatur ter razglašenih godal nas popelje v svet (sicer nekoliko pravljično zveneče) tesnobe nočne more. Bolj se intro bliža koncu, bolj dinamičen postaja, ko se preko vključevanja bobnov stopnjuje napetost v izbruh zaključnega gotskega baroka.

Po spodbudnem draženju intra pesem Shadows naposled odkrije karte in nam s pomočjo odlično slišnega, izrazitega in odmevajočega vokala v vencu spodobnega igranja električnih kitar ter bobnov v žilo vbrizga sunek poštenega gothic metala. Ja, znajdemo se v prostoru spodobno metaliziranega gothica, ki spevno kliče h gibanju. Zaprem oči in uživam: v (večglasnem in raznovrstnem) petju, v igranju distorzitanih kitar, v ritmu bobnov. »Let's dance with the Devil, let's dance with the dead /…/«. Ali slišim v glasbi nekaj kompozicijskih prijemov The Ghost in močan odtenek glasu Fernanda Ribeira v pevčevem petju? Ja, ampak vse skupaj zveni odlično.

Tole spet malenkost spominja na Moonspell: igranje basa ob zvokih klaviatur – Impossible to Love. No, niti slučajno ne gre za kopiranje stila, marveč za nekaj, kar se preobrazi v glasbo bliže ustvarjanju The 69 Eyes, kar je spet samo po sebi dobro. In nekje med tema dvema stiloma, v mejah plesnemu gibanju namenjenega gothica, se pesem giblje do konca. Vključitev konkretnega in za gothic metal dolgega kitarskega sola nas dokončno varno zasidra v uživanju v gothic svetu metala.

Vrata v skrito sobano Secret Chamber odprejo dinamično zveneče malenkost »elektrificirane« klaviature, ki skupaj z bobnanjem in žaganjem kitar (v ozadju) ustvarjajo prečudovito mračno in vzvišeno atmosfero. Ko glavno besedo prevzamejo kitare ter bobni¹, atmosfera naenkrat, in kot bi se spotaknili, strmoglavi kot padec iz nebes, nekam globoko dol, v za satenom in svilo skrite sobane gothic (rock) seksualnosti. Spevno opevanje zadovoljevanja strasti brez olepšav; ni slabo.

Vampir je v svojem bistvu kot celota epska pesem, ki se začne z igranjem klaviatur in kot pripoved z zvenečim petjem. Zvoki fanfar in krikov napenjajo strašljivost atmosfere, nakar nastopi trenutek, ko strah dobi dodatno težo z vključitvijo pridušenega igranja kitar in zamolklega bobnanja. Od tu naprej pripoved postane pesem, ki je bolj kot plesu v klubu namenjena poslušanju ali solo plesu v mraku, v čast vsemu, kar obljublja in ponuja vampirsko življenje oziroma »nemrtvost«.

Oho, zvoki valovanja morja in oglašanja galebov, obdani z valovanjem klaviatur in igranjem akustičnih kitar? Dodali so še flavto? Več kot spodbudno … Glas Fernanda Ribeira, pardon, šalim se, temperamentno intenzivni (čeprav mirneje zveneči) vokal pevca skupine odstrani čep s steklenice opoja kot kri goste melanholije. To je Return to Me; elegično in močno samozavestno zveneča pesem oziroma težka balada, ki nadzemeljsko oplemeniti vso odličnost, ki jo je skupina pokazala do tu. Poleg Shadows je to zagotovo najboljša pesem na plošči.

Klišejsko o predaji duše hudiču v zameno za rock superzvezdništvo govori The Devil. V osnovi počasnejše, težje in bolj mastno metalsko zveneča pesem, ki zaradi čudne in neuglašene rabe spremljevalnih ženskih glasov ne sodi med meni najljubše. Če bo kdo v njen našel lepoto, ki je sam nisem zapazil, mu seveda želim dober tek.

Sledi upesnitev znane zgodbe preganjanja »čarovnic« iz mesta Salem v ZDA – The VVitch part I – Salem. Pesem je glasbeno precej razgibana in stilsko bogata. Njena gothic rock lupina zaradi tesnobno strašljivo zveneče atmosferike, ki jo ustvarja glasba, pluje po vodah blizu opusa The Vision Bleak. Pri tem moram pohvaliti to, da skupina, namesto da bi ubrala lažjo pot in ustvarjanje takih občutkov prepustila klaviaturam, ubere težjo, vendar bolj mojstrsko pot, in to nalogo naloži kitaram (oziroma njihovemu soliranju). Skozi potek in razvoj se pesem iz pripovedi prelepo preobrazi v plesno pesem. »What prayer cannot heal, flame must devour /…/«.

Wow, tole je pa presenečenje! The VVitch part II – Mora je pravcati gothic-glam »sentiš«, katerega bistvo predstavljata petje in umirjeno igranje² nedistorzirane kitare. Bolj elektrificiran, vendar nedistorziran kitarski solo prida vsemu skupaj še piko na odlični i. Ja, v kontekstu plošče zelo zanimiva pesem.

Čarovniška trilogija se konča z The VVitch part III – Miranglavica Coven, ki nas na začetku obdari z ritualnim citiranjem čarovnic Pesmi čarovnic iz Shakespearjevega Macbetha ob napetost ustvarjajočih zvokih klaviatur. Pesem nato kot strup v čarovniškem kotlu izbruhne v zamazano zadušeno zveneč heavy metal, ki se poveže z verzi iz lokalnega, črnogorskega, ljudskega izročila o čarovnicah. No, ne bi imel nič proti, ko bi skupina na plošči vključevala več lokalne čarovniške folklore, saj je očitno, da so njeni člani vešči svoje obrti.

In za konec še priredba: Lovesong od The Cure. Original (glede na stil glasbe, ki ga igra skupina) zveni spodobno žalobno, seveda pa mu za moja »heavy« ušesa manjkata moč in mogočnost metala. In na srečo ravno ta manko – tako na instrumentalnem kot na vokalnem nivoju pesmi – zasedbi Willow uspe zapolniti na način, da pesem zveni bolje. Ali pesem kot priredba predstavlja kakšen poseben zvočno-kulinaričen užitek? Ne, čeprav bi jo v taki prirejeni obliki lahko mirno pripisal The 69 Eyes, v resnici ne.

Torej, pesmi na plošči so raznolike in glasba je odigrana profesionalno ter domiselno. Zato tudi malo več kot ena ura poslušanja mine, kot bi trenil. Vrag me vzemi, tole bi rad doživel v živo! V gabaritih mojih pričakovanj v gothic metalu odlično, odlično in zelo odlično! Črnogorski Willow vedo, kako se služi hudiču v tej metalski podzvrsti!


[1] Vlogo slednjih moram v pesmi posebej izpostaviti, saj imajo presenetljivo »močno« in pomembno pozicijo v strukturi pesmi in odlično prikažejo mojstrstvo bobnarja. Tudi zaradi bobnarskega vložka ob zaključku ostane pesem bolj v spominu.
[2] Slednje mi malo diši in me spominja na Poison (Every Rose Has Its Thorn) in GNR (Patience).