Rad imam zgodbe o uspehu, posebej tiste, kjer človeku z lastnim trudom, pravilnimi odločitvami in vztrajnostjo uspe iz nič svojo vizijo iz glave postaviti v realnost. Kot zgodba o uspehu ne štejejo razvajeni otroci bogatašev, ki so od očija dobili drage avte, podjetje ali druge igrače, s katerimi se bahajo. Tudi tistim, ki se hvalijo na račun uspehov drugih, se posmehujem (ravno te dni se mi je neki povzpetnik hvalil, kako je on naslednji v vrsti za vodjo oddelka v veliki farmacevtski firmi – biti uspešen v uspešnem in bogatem podjetju je v primerjavi z odprtjem lastnega podjetja ter ga razviti do te mere, da lahko od tega živiš, zame mačji kašelj). Kakšno zvezo ima to motivacijsko besedilo o življenjskih ciljih z Within Destruction, vprašate? Zgodbo o uspehu.

Nekje okoli let 2010 in 2012, saj sam ne vem, sem se znašel na underground koncertu v neki brezimenski Vukojebini, kjer so igrali trije bandi. Da si prišel do kraja dogodka, je bilo treba čez kolovoze, ki jih verjetno še danes ni v Google Zemljevidih. Dogodek je bil tako tr00 underground, da ga celo Paranoid ni najavil v Napovedniku. Bilo je skupno deset ljudi iz publike plus člani bandov, ki so, kot je v navadi na začetku vsake zgodbe o uspehu, igrali sami sebi. V spominu mi je ta nepomembni dogodek ostal predvsem zato, ker sta igrala kar dva banda, ki sta imela na setlisti priredbo od As I Lay Dying, in to celo z istega albuma, As Ocean Between Us. Nimam pa pojma, katera komada sta to bila. Vem le, da sem se pogovarjal s takratno zasedbo Within Destruction in so potrdili, da je njihovo ime poklon temu albumu ter As I Lay Dying. Torej – dva banda z istim navdihom in priredbo istega banda; o enem danes pišem recenzijo in ima za sabo že šest studijskih albumov, koncertirajo po celem svetu in uživajo mednarodno prepoznavnost; o drugem pa ne duha ne sluha.

Within Destruction so v karieri eksperimentirali z zvokom, a so trenutno spet pripluli v bolj metalcore pristan – kar je dobro usklajeno z njihovim navdihom za ime banda. Čeprav tehnično nepravilno, sem ob poslušanju aktualnega izdelka in primerjavi zvoka z zadnjimi izdajami, kot so Rebirth iz 2023, Lotus iz 2022 ter Yōkai iz 2020, zasledil podoben trend zasuka zvrsti iz deathcora v metalcore, kot so to storili Bring Me The Horizon med prvencem Count Your Blessings (2006) in naslednikom Suicide Season (2008). Vem, stila omenjenih albumov obeh bandov nista neposredno primerljiva, ni debate, a primerjava zasuka glasbenega kompasa je vseeno na mestu. Slam metal in eksperimentiranje z elektroniko sta pomaknjena rahlo v ozadje in sta pod žaromete spustila metalcorovsko melodiko ter kombinacijo growlov in čistih vokalov. Kar pa ne pomeni, da je glasba postala kopija kopije kopije generičnega metalcore recepta.

Elektronski elementi, ki so prisotni že lep čas diskografije in koketirajo z nu metalom, dajejo razpoznaven zvok Within Destruction, kot ga je poslušalec vajen. Če pa je ob vsej očitnosti še kdo neprepričan, pa naj spregovorijo japonska tematika, lirika in melodije, ki jih slišimo v anime risankah. Komadi Kanashibari, Animetal ali Cybergirl so očitni primeri japonskega vpliva. Kanashibari mi je tudi uradno najljubši komad albuma, verjetno zaradi začimbe numetalskih elektronskih vložkov. Tudi Fate // Separate ni od muh. Eden izmed glavnih hitov albuma, Cybergirl, pa mi, priznam, ni najbolj povšeči – tehtnica je v tem primeru občutno prevagala na metalcorovsko in komercialno stran – komad bi bil primeren celo za plesišče clubbing scene. Bolj za šalo kot zares, morda pa je ta komad celo primerljiv z modernimi Bring Me The Horizon. Intro komada Automaton mi je zvenel zelo podobno kot Slither od Opeth, a ne v plagiatorskem smislu. Zvok po manj kot pol minute močno, močno divergira v brutalnost, ki je Opeth ne prakticirajo. Ko ravno po zobeh vlačim prog metal – na Animetal mi je bilo všeč tudi, da kljub modernemu zvoku kitarski soloti niso pozabljeni – skoraj vsak komad vsebuje vsaj nekaj sekund soliranja, da utiša zlobne jezike, da je drkanje dveh tonov po zgornji struni nizko uglašene kitare potuha za netalentirane amaterje.

Če povzamem – band je z Animetal nadgradil svoj zvok z bolj metalcore prvinami, a vseeno ostal zvest jedru, ki je definiralo Within Destruction v zadnjih letih. Kot zanimivost še to, da mi album Animetal kljub ohranjeni brutalnosti (beri: slam) kot celota zveni bolj prešerno in veselo, kot veleva nihilistična deathcore tradicija.

Me prav zanima, koliko obiskovalcev bi danes romalo v Vukojebino, če bi tam znova igrali Within Destruction …