Napočili so novi časi tudi za Yezdin. Triletnemu premoru je sledil nov album, ki je marca lani najprej izšel digitalno v samozaložbi, kasneje avgusta pa na kaseti našel dom pri založbi Psalmodist Records. In še en fakt: najnovejši plošček prinaša eno pesem oziroma malo več kot tri minute manj glasbe kot njegov predhodnik Modra veda.

Novi časi v letu 2025, se pravi v letu nastanka, pomenijo stare čase, nadgrajene z dodatno žanrsko širino. Poleg »chiptune« poudarjenega, ritmično na galop osredotočenega folkish black metala, na katerem tako rekoč temelji bistvo glasbe Yezdin, nam novi plošček ponuja nekaj več. Z najnovejšim albumom je njegov ustvarjalec močneje prebil poznane okvirje in se tako izognil temu, da bi se (še enkrat?) ponovil. Slednji vprašaj uporabljam kot izraz previdnosti, saj lastno doživljanje predhodnika ne predstavlja nikakršnega objektivnega merila, hkrati pa s tem potrjujem, da plošček pri meni ni preživel zoba časa. Povsem drugače pa zrem v bodočnost z Novimi časi, za katere si upam trditi, da mi bodo ob poplavi dobrih, boljših in odličnih izdaj iz preteklosti in prihodnosti uspešno pomagali se vedno znova vračati k Yezdin.

Temu v prid govori že zaključek instrumentalnega intra Volčja češnja, ki se konča s cerkvenim/duhovniškim napevom »Lep je tvoj glas, iščem tvoj obraz, okras gozda si, odpiraš slepe oči.« Navdušenje nad kasnejšo pesmijo Odmev izjemnih sanj, sicer najkrajšo in najhitrejšo na albumu, je povsem drugačne narave, in sicer sem vesel efekta, ki naredi zvočno sliko polnejšo oziroma konkretnejšo. Kontrast z naslednjim komadom Prah, ki združi folkish »chiptune« pristop s clean petjem ter tega obogati s prečudovitim kitarskim vložkom, ne bi mogel biti večji, hkrati pa vedno znova poskrbi, da se poslušalec zdrami iz transa, v katerega so ga vrgle monotone melodije predhodnih pesmi. Iz transa prebujenemu poslušalcu med Visions from the Three Round Towers ni težko zaznati trobila v glavni vlogi, nadaljevanje pa je izključno priprava na vrhunec, ki se manifestira z zaključnim komadom Lipov bog. Pri tem gre za dvoglasno zapeto balado, pri kateri se v ozadju prepletata čustveni kitarski melodiji, medtem ko je glavna vloga dodeljena pomenljivemu besedilu. Čudovito!

Če bo naslednji album iz hiše Yezdin podobno razgiban kot na tem mestu recenzirani, sem brez težav pripravljen počakati tri leta na tega.