Malo več kot leto dni po albumu Svarunistična protikultura smo marca letos prejeli že njegovega naslednika. Ta nosi naslov Modra veda in je za razliko od prvenca nekoliko obsežnejši. Konkretno je govora o štirih komadih oziroma četrt ure glasbe več.

In to je tudi glavna razlika med obema izdelkoma, kajti glasbeno se pri Yezdin ni spremenilo kaj dosti. Psihedeličen heavy metal z black metal vokalom še zmeraj temelji na dominantni uporabi klaviatur v kombinaciji z visokotonažnimi kitarskimi melodijami. Zaradi konstantne uporabe klaviatur ima poslušalec občutek, da je band ves čas v pogonu, z njim vred pa seveda tudi poslušalec dejansko nima časa za pravi predah. Klaviature in bobni ustvarjajo konstantni občutek galopiranja, ki kljub neagresivni, se pravi precej melodični glasbi, ustvari zelo intenziven občutek poslušanja.

Trenutkov brez klaviatur je torej zelo malo oziroma bolj ali manj skorajda niso omembe vredni kot recimo v uvodu v pesmi Riffael ali Mati sreče (Brugmansia). Kakor hitro se pojavijo, takoj prevzamejo vajeti, celostno pa band zaradi teh dostikrat zveni kot kakšen humpa-humpa band. Še dobro, da se v tem oziru pojavijo komadi, kot so instrumentalni intermezzo Protokol Antahkarana ali Stingray Chariot, ki zmore največ časa brez klaviatur. Na ta način se vnese drugačen, bolj »resen« ali »zrel« pristop, ki s harsh vokalom ustvari tudi nekoliko temačnejše vzdušje.

Yezdin torej tudi z drugim albumom ne odstopajo od primarno začrtane poti pisanja glasbe. Zaradi večjega obsega ima poslušalec tokrat vseeno konkretnejši občutek, da ima opravka s pravim dolgometražnim albumom, ki pa z dobrimi 36 minutami glasbe vseeno še zdaleč ne sodi med epske stvaritve.