Evo Gospoda s' voјskama ide
Dušmani naši nek' se postide!
Nek' se postide, nek' se pokaјu
Gle voјske s' neba kako blistaјu!*

Yoth Iria so grški predstavniki black metala z značilnim helenskim pridihom, ki pa so se, vsaj v moja ušesa, prikradli s komadom The Blind Eye of Antichrist. Pri njem so uporabili zborovski posnetek srbske pravoslavne »Pobedne pesmi«, s katero so kupili moje slovansko srce. Kaj je zanimivega pri zasedbi? Na sceni so od leta 2020, izdali so tri studijske albume, njihov ustanovni član pa je – glej ga zlomka – ustanovni član Rotting Christ, Jim Mutilator. Ta je z Rottingi sodeloval pri njihovih ključnih treh izdajah – Thy Mighty Contract, Non Serviam ter Triarchy of the Lost Lovers. Ideologija oziroma demon Yoth Iria je bil prvič omenjen prav na njihovem debitantskem albumu, in sicer v komadu The Fourth Knight of Revelation (Yoth Iria – unholy master, Yoth Iria – prince of fire). Zato je verjetno izbira imena za zasedbo tudi povsem na mestu. Sicer pa je bil Jim Mutilator tudi prvi basist zasedbe Varathron, s katero je posnel tudi njihov prvi plošček His Majesty at the Swamp. Tako je dejansko imel prste pri dveh najbolj klasičnih in pomembnih albumih t. i. »helenskega« black metala.

Morda bom sedaj komu stopila na žulj, a žal tudi Rotting Christ niso več tisto, kar so bili. Sakis Tolis pa je kot prava žrtev modernega kapitalističnega sveta, ki bolj odžira kot daje, začel štepati enolične komade drugega za drugim. Zatorej so Yoth Iria v mojo playlisto prišli kot najboljši »cheat meal«, ki ga lahko zaužijem vedno znova in znova. Če sam album v grobem razdelimo na dva dela, je zasedba tokrat v prvi polovici black metal mešala s synth/folk vložki, medtem ko je druga polovica veliko bolj, recimo temu, tradicionalno »helenic«. V sami glasbi se sliši več tistega starega dobrega vpliva RC/Varathron, ki ga tudi pri Yoth Iria uglasbi Mutilator.

Prvi komad, Dare to Rebel, se sicer začne zelo tradicionalno, a me je s synth/folk vložki precej spomnil na glasbo, ki bi jo skoraj lahko slišali na novejših izdajah Equilibrium. A nič ne de, saj je teh vložkov res malo oziroma niso osrednji nosilci komada. Bolj kot ti me v komad dodatno povleče clean vokal, ki se ponovi tudi v drugem komadu – Woven Spells of a Demon. Tu kitare sicer zvenijo že veliko bolj kot gnijoči Kristus, a po mojem skromnem mnenju prav ta spevni vokal in synthi v ozadju postavijo komad na povsem novo raven. Že tretji komad, The Blind Eye of Antichrist, pa je tisti, ki meni predstavlja vrhunec albuma. Je tiste vrste pesem, ki te prepriča v poslušanje celotnega albuma še in še, saj vedno znova odkriješ nekaj novega, slišiš nekaj novega, in upam, da bo zasedba kmalu pripotovala v bližino, da bo lahko tvoja ušesa pobožala še bolj močno in pristno. Ponavljam – če ne bi imeli zborovskega vložka, o katerem sem pisala na začetku, bi bila pesem zgolj še ena črtica na seznamu kvazi že slišanega atenskega black metala, a ji prav ta dodatek doda neverjetno energijo, ki poskrbi za orgazme. I, Totem je zagotovo najbolj starošolski black metal komad albuma, ki bi ga vsak redni poslušalec RC umestil na njihovo diskografijo. Sicer je vokal povsem v nasprotju s Sakisovim, a instrumentalnega dela ni mogoče zatajiti. 3AM pa je skoraj nekakšna kvazi balada o čaščenju hudičeve ure. Vendar znova – instrumentalnega izvora ni mogoče zatajiti, clean vokal pa pomaga pri tistem nekaj ekstra. Žarek upanja, z gostujočim glasbenikom, ki je prijel za starogrško liro, je komad Give 'Em My Beautiful Hell. Še več tega, prosim! Omeniti je vredno še presenetljivo melodično (balado?) Blessed Be Who Enters, ki me v nekem trenutku spominja celo na finske temačneže Insomnium.

Yoth Iria so se s ploščo Gone with the Devil vsekakor konkretno zacementirali na black metal sceni. Ali je za to kriv zgolj uspeh komada The Blind Eye of Antichrist ali izvor Jim Mutilator, je najverjetneje odvisno od poslušalca samega. Zame pa v trenutno izjemno nasičenem glasbenem svetu predstavljajo svežino. Ne svežino v odkrivanju nečesa novega, ampak svežino v predrugačenju mogočne grške zgodovine, ki je v nekem trenutku postala prav toliko mamljiva kot robotsko oblikovana umetna sladica v neki kvazi moderni slaščičarni evropskih prestolnic.

* Srbska pravoslavna »Pobedna pesma« avtorja Nikolaja Velimirovića, govori o prihodu Kristusa kot zmagovalca nad zlom, grehom in smrtjo. Gre za mogočno, skoraj apokaliptično duhovno pesem.