Pa smo spet tam! Na Metelkovi, namreč. Kaj me je spet odneslo tja? Metal, seveda. Črni, kar je povečini razlog, da zapustim dom in nekam odromam. Tokrat za dva banda, ki sta slovenski publiki že poznana. Glavni band, danski Afsky, za katerim stoji Ole Pedersen Luk, je od leta 2019 Slovenijo tokrat obiskal že četrtič, nedavno smo mu posvetili celo objavo v rubriki Paranoid Live, nemški dvojec Mýrdal pa je na odru Menze pri koritu minuli konec tedna stal že drugič v tem letu (marca sta bila del tretjega Mrtvaškega plesa).

Za začetek »fun fact«: v Menzi nisem bil edini, ki je v četrtek obiskal Halloween Massacre III v mariborskem Gustafu. Kako to vem? Ker sem med deljenjem koledarčkov naletel na mladenko, ki je tega že imela. Neprecenljivo! In: kako je Slovenija majhna!

No, zdaj pa h glasbi oziroma dogajanju na odru. Dokaj točno ob napovedano uri je dvojec iz Nemčije že stal na odru. Mýrdal sta do danes izdala samonaslovljen EP in celovečerec Helvití. Obe izdaji skupaj premoreta točno sedem komadov oziroma nekaj več kot 36 minut glasbe, zaradi česar je jasno, da se tokratni nastop vsebinsko ni dosti razlikoval od marčevskega, hkrati pa je bilo že vnaprej tudi jasno, da ta ne bo dolgo trajal. Seveda sem se nadejal kakega novega oziroma neizdanega komada, kajti tudi marca je bilo tako. Že takrat smo slišali Ecstasy of the Black Moon, temu pa je dvojec tokrat dodal še Einer scheinlosen Existenz. Sploh slednji me je navdušil s thrashy začetkom oziroma kar lajtmotivom, tako da se je cel komad dodobra vklopil v preostalo diskografijo: hiter in hladen black metal, ki se v glavnem ustavi samo zato, da ponudi kakšen nalezljiv riff v nižjih hitrostnih sferah. V slogu naslovnice prvenca je bil oder večino časa ovit v rdečo barvo, medtem ko sta bila bobnar O.F. in kitarist/pevec W.K. ves čas koncerta na levi strani odra (gledano s perspektive publike), tako da stebri na sredini dvorane niso bili moteči za njuno spremljanje. V izogib nerodni tišini med komadi – ki je sicer ni bilo – je W.K. prehod premostil z donenjem kitare, komunikacijo pa povsem oklestil na minimum: »Raise your fist for Teufelsfaust!« je bil poziv pred zaključnim komadom.

Celo nekoliko prej kot napovedano so začeli Afsky. Pričakovano se je nastop začel z introm komada Velkommen til livet z aktualnega celovečerca Fællesskab. Za razliko od predvozačev so Afsky uporabljali umetno meglo, ki pa je sicer bolj ali manj služila za ustvarjanje vzdušja in ni banda povsem posrkala v neznano. Četudi je bila gostota te na odru na vrhuncu, se je skoznjo ves čas dalo videti goreči bakli. V podobno nekomunikativnem slogu je nastop izvedel tudi Ole, spomnim se le, da je na koncu pred bisom nekaj na hitro povedal v mikrofon, nakar je že sledilo nadaljevanje oziroma izvedba zadnjega komada Et sidste farvel s samonaslovljenega EP-ja iz leta 2015. No, ko sem ravno pri zadnjem komadu. Ta je prišel presenetljivo hitro. Četudi se strinjam s komentarjem, ki sem ga bil deležen po koncertu: »Pa ti probaj kruliti več kot eno uro,« se mi zdi škoda, da je šolska ura postala nekakšen standard današnjih koncertov, ena polna ura pa se že razume kot »extended show«. Glede na žanr, se pravi atmosferični black metal, pri katerem te romantično žalostne kitare nosijo kot violine in se glasba s tem dokaj dobro približa depressive black metalu, ter glede na statičnost publike, ki je meditativno spremljala koncert, mi je končna slaba ura pogrebne pogube več kot ustrezala. Vmesni atmosferični deli pri Afsky mi doma delujejo naravno in na mestu, medtem ko mi v živo preveč ubijejo vzdušje in ukradejo predhodno proizvedeno energijo. Toda po reakcijah večine publike sodeč pa bi si Danci lahko dali duška še kakšnih 15 minut več. Morda pa naslednjič, kajti glede na objavljene setliste so drugod zaigrali tudi po nekaj komadov več.

In kaj zdaj? Ker menim, da sem povedal vse, se poslavljam v podobnem slogu kot v soboto od znancev v Menzi: »Se vidimo v soboto v Cukrarni!« Zakaj? V svojo družbo vabijo Kamra in Malorshiga. Se vidimo!