Odločitev, kam na predzadnjo soboto v avgustu, je bila za ljubitelje metalske glasbe kar trd oreh. Medtem ko so nekateri romali v Maribor, so se drugi namenili na festival Kaltenbach v Avstrijo, verjetno največje število metalcev pa se je odpravilo na koncert Blind Guardian v Zagreb. Sam sem ostal zvest vonju po slanem zraku in borovcih ter se odpravil v Opatijo. Ljetna pozornica – amfiteater na prostem tik ob morju in sredi bujnega parka – predstavlja izjemno privlačno prizorišče za koncert finskih mojstrov violončela, znanih pod imenom Apocalyptica, zato tega dogodka res ni bilo zamuditi.

Koncert se je odvil v sklopu turneje z imenom Apocalyptica Plays Metallica Vol. 2. Turneja nosi ime po njihovem zadnjem izdanem albumu; skupina je lani namreč posnela »nadaljevanje« debitantskega albuma Plays Metallica by Four Cellos iz leta 1996, ki jih je pred skoraj 30 leti izstrelil med zvezde. Takrat so s popolnoma novo interpretacijo metalskih klasik izumili cello metal in pokazali svetu, kaj je mogoče ustvariti z instrumenti, ki so večinoma namenjeni klasični glasbi. Čeprav so v svoji dolgoletni karieri izdali tudi precej albumov z avtorsko glasbo, je bilo torej ta večer bolj pričakovati, da bodo preigravali večinoma priredbe skladb skupine Metallica.

Malo po osmi uri zvečer se je izza zidov zaslišala glasba, publiko je začela ogrevati domača, reška alt rock skupina Chasing Nord. Ob vstopu na prizorišče je človeka, navajenega na metalske koncerte, pričakal dokaj nenavaden prizor: lično pripravljeni stoli, na milimetre natančno zloženi v popolnih vrstah glede na tri različne kategorije vstopnic. Na vsakem od stolov nalepka s številko sedeža in blazina, da zadnjice ne bi preveč trpele. Gre mogoče za primer dobre prakse, kako nekoga s smislom za urejenost, morda celo z obsesivno-kompulzivno osebnostjo, usmeriti na njemu ustrezno delovno mesto?

Na odru je stalo šest glasbenikov – poleg zgovornega frontmana še dva kitarista, bas kitarist, bobnar in back vokalistka, vsi oblečeni v nekakšne jesenske prehodne črne plašče. Publika se je med malo več kot polurnim nastopom šele pričela prav zbirati, a večinoma kljub pevčevim pozivom k sodelovanju obsedela na stolih. Predstavili so šest avtorskih komadov z dveh do sedaj izdanih albumov, med drugim najnovejši hit Off to Mars, odigrali pa so tudi eno priredbo (Depeche Mode – I Feel You). Pri zaključni skladbi Remake je pevcu uspelo dvigniti občinstvo na noge, tudi zapeli so z njim.

Med pavzo je iz zvočnikov donela glasba izpod peresa Gojire, Sepulture in Rammsteinov. Mogoče kot dobrodošlica in opomin damam srednjih let v prvi vrsti, da bo glasbeno dogajanje v nadaljevanju ponudilo več kot le klasično glasbo ter imelo pridih metala. Publike namreč niso sestavljali le dolgolasi ljubitelji metala, temveč tudi povsem »običajni« obiskovalci in turisti, ki so očitno prišli uživat v spoju klasične in metalske glasbe. Čeprav se je Apocalyptica rodila v svetu metala, je bil ta koncert lep dokaz, da so v svoji karieri presegli žanrske meje in se prebili tudi v mainstream.

Tik pred začetkom so se na odru še enkrat pojavili člani zasedbe Chasing Nord, z odra občinstvu vrgli nekaj svojih reklamnih majic in se fotografirali s publiko v ozadju. Ali so se pozabili fotografirati ob koncu svojega nastopa ali pa je šlo za domiselno marketinško potezo, da so se fotografirali z več ljudmi pod odrom, ostaja avtorju teh vrstic neznanka.

Udeleženci so že trdno sedeli na svojih dodeljenih sedežih, ko se je zaslišala skladba, ki jo za uvod v svoj koncert tipično uporablja Metallica: The Ecstasy of Gold skladatelja Ennia Morriconeja. Med uvodno skladbo je na oder ob bučnem aplavzu prikorakal trio čelistov, spremljal pa jih je bobnar Mikko Kaakkuriniemi.

Veliko črnila je že bilo prelitega o dogajanju okrog Apocalyptice med njihovo dolgo in bogato kariero, od prehoda iz začetnega godalnega kvarteta v kasnejši trio, pa do kresanja mnenj ob dodajanju drugih instrumentov. Bobne kot spremljevalni instrument je bilo večini oboževalcem lahko sprejeti kot nekakšno naravno pot do tršega prizvoka. Številnim ljubiteljem skupine pa ni bilo kaj prida povšeči, ko so svoji glasbi začeli dodajati tudi vokal, saj naj bi tako odvzeli svojo edinstvenost.

Tokrat so nas člani Apocalyptice razveselili s popolnoma instrumentalnim koncertom, in kot je bilo pričakovano, zaigrali le priredbe skupine Metallica. Začeli so z Ride the Lightning, obiskovalci pa so še vedno sedeli na stolih. Verjetno se je marsikdo vprašal: »Kaj za vraga je to, a bomo ves večer kar sedeli?« No, že ob uvodu v naslednji hit Enter Sandman, nas je Perttu Kivilaakso povabil, da vstanemo, in publika se je dvignila na noge. Najmlajši član zasedbe je bil ta večer večinoma v vlogi lead čelista. Kot je že v navadi, je bil Perttu na odru od vseh članov najbolj gibčen in na svojem violončelu pogosto eksperimentiral z različnimi efekti, podobnimi tistim na električni kitari.

Pred priredbo skladbe The Call of Ktulu je imel malo daljši govor sveži abrahamovec in idejni vodja zasedbe Eicca Toppinen. Priredbo so posvetili Cliffu Burtonu, prezgodaj preminulemu članu Metallice, in jo odigrali z njegovo originalno posneto bas linijo iz leta 1984. Po skladbi St. Anger smo prišli do svojih pet minut slave tudi Slovenci. Po vprašanju, kdo pozna originalno skladbo, je nekaj ljudi dvignilo roko, Perttu pa je odvrnil: »OK, dobro, še vedno vas je več kot Slovencev.« Hm …

Eicca je med koncertom posvetil nekaj časa tudi razlagi, kako se lotijo izbire in prirejanja skladb. Poudaril je, da ne želijo le preprosto kopirati originalov. Namesto tega vsaki skladbi dodajo lastni pečat in ji skušajo dati dodano vrednost. S tem ustvarijo nekaj novega in edinstvenega, kar je bistvo njihovega ustvarjanja in zaradi česar so navsezadnje postali prepoznavni po vsem svetu.

Da se vrnem malo k publiki. Okrog ura programa je že bila za nami, ljudje pa še vedno na svojih mestih. Saj smo (večinoma) stali, ampak s sedeži pred sabo in za sabo, s sosedi levo in desno ne moreš biti kaj preveč dinamičen. Ob skladbi Master of Puppets pa so nekaterim končno popustile zavore, naredili so ta miselni preskok in stekli tik pred oder. V sekundi je bilo tam polno ljudi. In tako je ostalo do konca ob legendarnih priredbah skladb Nothing Else Matters in Seek & Destroy. Zaključili so s skladbo One s posneto naracijo vokalista Metallice Jamesa Hetfielda.

Zvok na Ljetni pozornici v Opatiji je bil zares izjemen. Instrumenti so se slišali kristalno jasno. Glasbeniki so lahko zares prišli do izraza in pokazali vse svoje mojstrstvo. Tako dobra akustika na odprtem prizorišču ni samoumevna in je omogočila, da smo lahko uživali v koncertu, kot bi bili v najboljši koncertni dvorani.

Setlista Apocalyptica: Intro –The Ecstasy of Gold (Ennio Morricone), Ride the Lightning, Enter Sandman, Creeping Death, For Whom the Bell Tolls, Battery, The Call of Ktulu, St. Anger, The Four Horsemen, Blackened, Master of Puppets, Nothing Else Matters, Seek & Destroy, One.