V bogati jesenski koncertni ponudbi se je znašel tudi paket petih ameriških glasbenih zasedb, katerih krona so legende tehničnega progresivnega metala ekstremnejše branže, Atheist s Floride. Ti so se odločili iti na pot z namenom proslaviti 35 let debitantske plošče Piece of Time. Resda je od originalne zasedbe vsaj v živo prisoten le še nekoč kitarist in pevec, zdaj pa le pevec Kelly Shaeffer, a to ni spet tako pomembno, saj ima ob sebi še precej mlajši instrumentalni kvartet, ki več kot dovolj kvalitetno ohranja zapuščino, ki so jo s Shaefferjem ustvarili kitarist Rand Burkey, pokojni basist Roger Patterson (in njegov naslednik Tony Choy) ter bobnar Steve Flynn.

Če ste le ljubitelj progresivnega (death) metala, ki je mislil zunaj okvirov, še preden je Chuck Schuldiner ustvaril album Human ali pa Cynic album Focus, potem ste torkov večer oziroma 9. september preživeli v Orto Baru.

Zanimivo je, da so bile z Atheist prisotne še tri ameriške in ena angleška zasedba – zanimiv je predvsem del, da je poljska agencija Massive Music zbobnala skupaj bande, ki so bili precej kvalitetni, tako da sem bil po dolgem času priča koncertu, kjer sem bil hvaležen, da se po metalskih cestah še podijo tudi (meni neznane) skupine, ki niso del turneje samo zato, ker bi s svojim finančnim vložkom sploh omogočale/močno pripomogle, da ne gre zadeva v minus. Spomnimo se, kolikokrat smo bili priča koncertu, kjer je bilo na sporedu pet zasedb, pa se nam je ob prvih treh porajalo vprašanje, zakaj so sploh tam.

Ujel sem konec nastopa angleške zasedbe Infested Angel. Trio iz rodnega mesta heavy metala, Birminghama, je pred takrat še precej praznim koncertnim prostorom predstavil svojo vizijo death thrasha, ki je letos januarja prek Art Gates Records izšla v obliki debitantskega ploščka, naslovljenega Threnodies to Eternal Despair. V glasbi prevladuje starošolski blast beat, vokali so surovi, melodije nalezljive. Res mi je žal, da sem zgrešil večino njihovega nastopa.

Sem pa zato bil vesel, da sem ujel kvartet Death Rattle iz New Hampshira, ZDA. Morda so možje po glasbeni plati kar precej izstopali, saj igrajo metalski miks Gojire in Lamb Of God, a je že od začetka bilo jasno, da bomo priča zelo kvalitetnemu nastopu. Zasedba nas je z odlično zvočno sliko, dinamično glasbo in pristno ter nepretenciozno komunikacijo zelo hitro pridobila in dvorana (ki, roko na srce, cel večer ni dosegla niti polovice zapolnjenosti svoje kapacitete) se je napolnila še malce bolj. Intro je bil dokaj nenavaden, saj so koncert odprli z malce zvočno manipuliranim posnetkom hita Phila Collinsa In the Air Tonight, pri čemer se je bobnar Chris Morin vključil z nesmrtnim bobnarskim vložkom, ki ga je seveda ustvaril prej omenjeni Collins in ga nato zaključil kar s svojo bobnarsko podlago. Drzno in zanimivo! Nato pa so udarili v naša ušesa s pesmimi predvsem z najnovejšega albuma The Moral Chokehold, ki so ga izdali letos pri založbi M-Theory Audio. Izstopala je predvsem pesem Nietzsche, and the Fall, ki jo na plati obogati gostujoči vokalist Speed Strid iz Soilwork. To je tudi učinkovito izpostavil vokalist Trey Holton, ki res zveni kot miks med Randyjem Blithom iz LOG ter Guyem Kozowykom iz The Red Chord. Glasba je bila močna, nalezljiva, pesmi razgibane, precej zagruvane, iskrena in dobra komunikacija pa nas je res zelo hitro pridobila na svojo stran. Že dejstvo, da sem toliko napisal o, drznem si reči, v Sloveniji dokaj neznani predskupini, pove, da so možje res pustili vtis.

Iskreno rečeno, ne vem, ali so Gorgatron iz Farga (Severna Dakota, ZDA) v Sloveniji že kdaj igrali, a gotovo jim tole ne bo zadnji nastop pri nas, saj so nas potolkli na najboljši možen način, seveda. Zasedba je drugače kvintet, tokrat pa je umanjkal en kitarist, a se to ni opazilo, ko so predstavili svojo vizijo čaščenja Cannibal Corpse in podobnih bandov. V nas so udarili z odlično zvočno sliko in nalezljivo odrsko prezenco, ki je ponujala predvsem pristen humor pevca Karla Schmidta (drugače je možakar tudi basist v Pyrexii in Visceral Disgorge), čemur pa sta veliko dodala tudi basist Cameron Dewald in kitarski virtuoz s pink kitaro (in nalepko Hey Chad) Cooper Schuh, medtem ko je bil edini resni član na odru človeški stroj Matt Johnson (tudi del Pyrexie). Nastop je bil res brutalen in močan, pri čemer je levji delež ustvarila tudi Schmidtova poveljniška prezenca, slišali pa smo predvsem novejši material s sveže plošče Sentience Revoked, ki je izšla lani pri založbi Redefining Darkness Records. Močno so izstopale rušilne skladbe Conduit of Pain, Blatant De-Evolution ter Omnipotent Error. Vrhunsko!

Po treh skupinah je seveda nastopil čas za dve glavni – Origin ter Atheist. Žal se je pri Origin izkazalo, da je konzolo za zvok prevzel nekdo drug in dober zvok, ki je značil prve tri zasedbe, je postal stvar preteklosti – sploh na račun pretirane glasnosti. Origin, ki jih na naših tleh nismo videli že nekaj časa, počasi zaključujejo turnejski cikel, v sklopu katerega predstavljajo že nekaj let star, a še vedno aktualen album Chaosmos, ki je izšel prek Agonia Records. Jasno je, da je eden tehnično in hitrostno zmešanih bandov na tem planetu izjemno uigran, in to je, seveda, potrdil otvoritveni komad Saligia. Šest in še nekaj minut nečloveške hitrosti in brutalnosti pa je žal takoj pokazalo, da je bližina odra za ušesa (protihrupnim specializiranim ušesnim čepkom navkljub!) postala kar neprijetna, zato sem druge komade gledal in poslušal iz precejšnje varnostne razdalje. Ker seveda večina publike ni iz bazena starejših občanov, so mladi pred odrom pod poveljstvom Origin vokalista Jasona Kayserja prav vestno izvajali mosherske rituale, na željo omenjenega kričača in kruljača, pa so, da bi se lepo proslavil rojstni dan basista Mika Floresa, mosherji izvedli tudi prvi pravi wall of death. V hrupu dogajanja je bilo prav neverjetno gledati tudi kitarista/kričača Paula Ryana ali pa nečloveškega bobnarja Johna Longstretha, a kaj, ko mi ni bilo jasno, katere komade za vraga igrajo (z izjemo komada Aftermath), ker je bil zvok ob vsej tisti glasnosti pač grozljivo nejasen. Ah, staram se …

Po nastopu, ki je verjetno glasbeni ekvivalent eksploziji supernove, sem bil kar malo v skepsi razmišljajoč, kako bodo Atheist prekosili, kar smo pravkar videli in slišali. A zelo hitro mi je bilo jasno, da – zlahka! Če ste gledali Atheist leta 2009 na Paranoid Open Airu, naj vas potolažim, da z novimi člani niso izgubili niti najmanj na kvaliteti. So pa v živo toliko bolj nori. Večina omenjenih novincev v bandu je stara med 30 in 40 let in letom ter glasbi primerno na odru ni mirna niti sekundo. Kaj večina? Celotni Atheist vključno z dobrih šest križev starim Shaefferjem na odru je energijska granata. Band deluje, kot bi ga obsedli vsi peklenščki. Če progresivne skupine običajno stojijo na mestu in gledajo v svoj instrument, Atheist prav nasprotno norijo ves čas. Občutek je, kot bi gledal posnetke Sepulture z njihove evropske turneje leta 1989, s to razliko, da je glasba Atheist jebeno kompleksna!

A na srečo zelo poslušljiva in takoj smo bili hvaležni, da smo priča temu dogodku. Odprli so seveda s pesmimi z albuma Piece of Time, ki mu je turneja posvečena, a zato niso nič manj pozornosti namenili še naslednjima obveznima čtivoma progresivnega tehničnega (death) metala, Unquestionable Presenceter Elements, zdi pa se mi, da so izpustili komade z zadnjega albuma Jupiter. Slišali smo kar lepo bero hitov z omenjenega progresivnega glasbenega trisa, pri čemer sta kitarista Alex Haddad (tudi v Arkaik) in Jerry Witunsky zelo lepo nasledila in do pike natančno odigrala glasbeno zapuščino Randa Burkeyja ter Kellyja Shaefferja (ko je ta poleg vokaliziranja še igral kitaro), basist Yoav-Ruiz Feingold pa je utelešenje norosti Rogerja Pattersona. Seveda ne smemo mimo bobnarja Dylana Marksa (VoidCeremony itd.), ki je živi dokaz, da lahko igraš kompleksno kot Steve Flynn, a po drugi strani nabijaš kot najbolj zmešana žival. Pozabiti ne smem na z zeleno zeljo precej navdihnjenega Kellyja Shaefferja, ki kriči kot na ploščah in je prav tako zmešan na odru, je pa za moj okus malce preveč jamral nad izborom odrskih luči.

Slišali smo vse, kar je bilo treba, kot lahko vidite na seznamu pesmi spodaj.

Setlista Atheist: Intro – In the Flesh (Pink Floyd), No Truth, On They Slay, Unholy War, Unquestionable Presence, Brains, The Formative Years, Water, Enthralled in Essence, Your Life's Retribution, Room With a View, Fire, Air, An Incarnation's Dream, I Deny, Mother Man, Piece of Time.

Če zaključim – to je bil eden tistih koncertov, ki je takoj šel v večne arhive in ki mu bodo hvalnice peli še stoletja! Zasluženo, seveda, tisti, ki vas pa ni bilo, imate možnost popravnega izpita konec meseca, ko Orto Bar obiščejo Obscura, Hideous Divinity ter Sadist.