Na naši strani že lahko preberete uvodnik v nekajdelno reportažo festivala Brutal Assault. Obljubim, da v reportažah ne bom našteval, kaj vse sem jedel in pil, kdaj sem bil na WC-ju in še kaj takega, kar se v bistvu ne tiče slehernikov. Zanimajo vas bandi, kali?

No, takoj vas opozorim – vseh bandov si ni moč ogledati v enem dnevu. Nekaj je že to, da se dogajanje na štirih odrih prekriva v več kot 60 %, potem je tu seveda še različnost okusov. Zato obstaja velika možnost, da si vam ljubega banda nisem ogledal. Sem se pa le trudil gledati in slišati veliko, tako da se obeta kar daljše branje. Pa začnimo. Kaj sem torej vse videl in slišal na prvi uradni dan festivala?

Po vrsti:
14.45–15.30 Terrorizer
15.35–16.20 Grand Magus
16.25–17.10 The Black Dahlia Murder
18.05–18.50 Misery Index
19.25–20.10 Vltimas
20.05–21.05 Deicide
21.10–22.15 Exodus
22.20–23.15 Triumph Of Death perf. Hellhammer
23.25–00.25 Abbath perf. Immortal

Na veliko žalost sem izpustil Armored Saint (zaradi nevihte), Hatebreed (ker sem jih videl velikokrat, Vltimas pa še nikoli), Skeletal Remains in Exumer (ker so bili prezgodaj, že recimo ob 11.30), Hirax (ker so se prekrivali z Grand Magus), sem pa pogumno preživel nekaj minut na Motionless in White (ne bom podajal negativnih, precej subjektivnih kritik) ter navdušeno gledal konec Sylosis, ki so bili dobri.

Terrorizer na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Terrorizer veljajo za očete grindcora, vsaj po ameriški veji družinskega drevesa tega žanra.

In takoj naj povem, da je bila verzija s Petom Sandovalom in dvema članoma Monstrosity (Samom Molino in Leejem Harrisonom) pred nekaj leti v Novi Gorici precej boljša. Tole je v bistvu bil tudi najbolj … ne slab, a precej medel nastop, ki sem si ga ogledal na Češkem. Zakaj? Sledilci predvsem grindcora in death metala veste, da so Terrorizer in njihova plošča World Downfall domače branje vsakega ekstremneža (moški spol uporabljam, ker se mi res ne da pisati vseh živih končnic). Pri Terrorizer se je pred Morbid Angel kalil eden in edini Pete »Commando« Sandoval, ki velja za botra blast beatov (tistih točno odigranih). Z njim je igral danes žal že pokojni Jesse Pintado, ki je v Napalm Death pripeljal predvsem death metal, na prej omenjeni legendarni prvi plati pa je bas igral celo David Vincent (ex-Morbid Angel, I Am Morbid, Vltimas). Ta plata nima primerjave, kako dobra je. In ko je bilo napovedano, da bomo na BA doživeli velik fokus prav na tej plati in da bodo zvesti izvirniku itd., saj sta v trenutni postavi Terrorizer prav Vincent in Commando, itak, da smo bili navdušeni. Bilo je vroče kot satan, a sem stal pod odrom in komaj čakal na začetek. No, že takoj sem videl, da je band zdaj kvartet, ki ga tvorita še vokalist Brian Werner (Vital Remains) in kitarist Ritchie Brown (I Am Morbid). Super, »the more, the murderier«. In band se je res trudil – igrali so veliko minut, odigrali praktično ves World Downfall in tudi nekaj pesmi z ostalih, novejših albumov. Imeli pa so cel kup težav z zvokom na odru, pevec je krulil mimo vseh praktično ves čas, potem pa se je več ali manj kregal sam s seboj, komadi so zveneli spacano in šlampasto, Terrorizer z eno kitaro, ki je bila ostra, a prav nič mastna, pa je kot otrok brez otroštva. Tudi že šestim križem blizu (kar se starosti tiče) Commando ni mogel rešiti zadeve. Razočaran sem bil na pune, zato to grenkobo takoj pogoltnem in si vedno zarolam kar original.

Setlista Terrorizer: Hordes of Zombies, After World Obliteration, Storm of Stress, Fear of Napalm, Human Prey, Corporation Pull-In, Strategic Warheads, Condemned System, Resurrection, Enslaved by Propaganda, Need to Live, Ripped to Shreds, Injustice, Whirlwind Struggle, Infestation, Dead Shall Rise.

Grand Magus na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Prvič so v živo zaigrali en nov komad.

Grand Magus sem poslušal v vrsti za vodo, na srečo pa se jih je dobro videlo in slišalo zaradi res dobrih velikih zaslonov, ki so postavljeni ob glavnih odrih. Švedski trio piči prvovrsten, vikinško obarvan, rahlo doomy heavy metal. Igrali so izvrstno, zvok je bil fantastičen, vzdušje tako v vrsti za vodo kot pod odrom pa razgibano in dobro. Zanimivo je videti predvsem grindcore in 'play-fast-or-don't' fane, ki se jim sname na tak band. Zaključek z odličnim komadom Hammer Of The North je res bil orgazmičen. Vrhunsko!

Setlista Grand Magus: Gold and Glory, I, the Jury, Skybound (live debut), Hövding, Iron Will, Steel Versus Steel, Ravens Guide Our Way, Like the Oar Strikes the Water, Untamed, Hammer of the North.

The Black Dahlia Murder na festivalu Brutal Assault

Fun facts: Prvi nastop na festivalu BA v novi postavi oziroma po smrti prejšnjega vokalista, prav tako so odigrali en nov komad prvič v živo.

Poznavalci omenjene ameriške melodic death metal zasedbe veste, da se je band lani vrnil na sceno v novi postavi, in sicer po res težki izkušnji – smrti vokalista in ustanovnega člana Trevorja Strnada. Lahko si predstavljate, kakšne občutke smo imeli, ko smo se stiskali in drenjali pod velikim odrom. Če ste jih videli nekaj dni pozneje v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani, veste, kako je bilo. No, na Češkem je bilo prav tako noro, samo lažje se je dalo dihati, ker smo pač stali zunaj. Kvintet, pri katerem ima zdaj vokalne dolžnosti nekdanji kitarist in prav tako ustanovni član Brian Eschbach, je od prvega do zadnjega trenutka žgal v sedmi prestavi. Kakšen šus, mona! Vidi se jim, da so bili potrebni razgrajanja po svetovnih odrih in da gre za več kot koncerte – gre za katarzo in poslavljanje od preteklosti. To se je čutilo v vsakem tonu, udarcu in moshpitu ali headbangu tako banda kot folka pod odrom. Res so zveneli dobro, igrali pa še bolje, in čeprav Brian še ni čisto domač v vlogi pevca, je res dober, sploh ko zadevo povezuje s humornimi vložki (»You guys know what langoš is? Who will eat it for the whole weekend?« (Nekdo dvigne roko.) »That's dedication, my man!«). Band je res žgal na pune, dobrodošel mosh, ki ga je sprožil možakar v opičjem kostumu, pa je pripeljal zadevo do zaključka, ki ga je tako dobro okronala sicer predzadnja pesem I Will Return. Long live The Black Dahlia Murder.

Setlista The Black Dahlia Murder: Unhallowed, Funeral Thirst, Aftermath, Kings of the Nightworld, Mammoth's Hand (Live debut), What a Horrible Night to Have a Curse, Statutory Ape (tu pride opica), Nightbringers, Everything Went Black, I Will Return, Deathmask Divine.

Misery Index na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Z njimi je igral ustanovni član, ki je band zapustil še pred prvo plato.

Ameriški deathgrinderji so svojo evropsko turnejo začeli z nastopom na Tolminatorju, kjer so mi, priznam, pustili grenak priokus. Začetki turneje so bojda vedno najslabši koncerti, saj band še ni v formi, prav tako ni pomagalo, da je na tej turneji zaradi družinskih obveznosti odsoten kitarist/vokalist Mark Kloeppel. No, do BA so se MI že lepo utekli, medtem ko je namesto Kloeppla za razliko od prvih 7 dni turneje kitaro in back vokale držal kar ustanovni član zasedbe Mike Harrison. Ta tip je ustanovil band, a ga je še pred izidom prvenca zapustil. No, sodeč po tem, kar smo videli in slišali, se možakar (ki je sicer res neverjetno isto videti kot drugi kitarist Darin Morris) v bandu počuti kot doma. In temu primerno je band deloval res dobro. Tudi setlista je bila rahlo drugačna kot na Tolminatorju, band pa je žgal milijon na uro zahvaljujoč bobnarju Adamu Jarvisu. Folku se je mešalo do konca, refren zadnje pesmi Traitors pa je odzvanjal v večer.

Setlista Misery Index: Embracing Extinction, The Carrion Call, The Spectator, Blood on Their Hands, Fed to the Wolves, New Salem, Conspiracy of None, Heirs to Thievery, Infiltrators, Traitors.

Vltimas na festivalu Brutal Assault

Fun fact: David Vincent je bog.

Zasedba je plod sodelovanja vokalista in legende ekstremne scene Davida Vincenta ter kitarista in prav tako legende ekstremne scene Runeja Eriksena (znanega tudi pod vzdevkom Blasphemer; ex-Mayhem, Aura Noir, Ruim idr.). Oba sta seveda bila na odru, namesto svetovno znanega ekstremnega bobnarja Floja Mounierja (Cryptopsy) pa je bobnarski sedež grel poljski nabijač Paweł Jaroszewicz (ex-Vader, Batushka, Antigama itd.). Drugače pa je band kvintet in se je tokrat osredotočil kar na frišni album Epic, katerega recenzijo lahko preberete na našem portalu. In koncert je bil epski – ob meni najboljšem zvoku dneva nas je karizmatični Vincent vodil skozi mračna, a hudiču ljuba kraljestva. Kakšen vokal, kakšna karizma, mati božja! Band je seveda uigran, Blasphemer pa si zasluži oskarja za pisanje takih komadov. Oktobra bodo strašili po Evropi z Batushko in God Dethroned. Če imate možnost, pojdite!

Setlista Vltimas: EPIC, Invictus, Mephisto Manifesto, Exercitus Irae, Last Ones Alive Win Nothing, Miserere, Diabolus Est Sanguis, Everlasting.

Deicide na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Deicide so še kako jebeno aktualen death metal band.

Povem vam, Deicide v vsako slovensko vas. Čeprav sem si rekel, da jih bom spustil, saj so igrali na festu že lani, me je pred Glena Bentona in kompanijo zvlekla boljša polovica in še zdaj sem ji res hvaležen. Kakšen koncert! Ja, kot vidite, znam biti zelo navdušen človek in vem, da mi je težko verjeti, a v reportažah z BA bom večino koncertov, ki sem jih videl, kronal s superlativi. Floridski kvartet, ki ga vodita po EMŠU kar napredna možakarja Glen Benton (vokal/bas) ter Steve Asheim (bobni), a po performansu in energiji nista nič kaj v zaostanku, je igral nekaj novih komadov z aktualne plate Banished By Sin, največ pa je seveda bilo klasik. Imeli so morje ljudi pred odrom, band je zvenel uigrano odlično, Bentonov growl oziroma kar grmenje in vsi ostali, od hudiča čislani vokali, pa so daleč pred vsakim deathcore kruljačem. Tokrat je možakar tudi kar veliko govoril in izražal navdušenje kot že dolgo ne. Bolj star, bolj nor!

Setlista Deicide: When Satan Rules His World, Carnage in the Temple of the Damned, Bury the Cross… With Your Christ, Behead the Prophet (No Lord Shall Live), Once Upon the Cross, From Unknown Heights You Shall Fall, Sacrificial Suicide, Satan Spawn, the Caco-Daemon, In Hell I Burn, They Are the Children of the Underworld, Sever the Tongue, Scars of the Crucifix, Dead by Dawn, Oblivious to Evil, Homage for Satan.

Exodus na festivalu Brutal Assault

Za tak band ne moreš dati fun facta. Ker so eni od nespornih kraljev bay area thrasha in se ni lepo norčevati iz starejših občanov. No, oni so se komot, ampak so to tudi podkrepili z res dobrim nastopom, ki ga je kvaril kvečjemu spacan zvok. Band ste verjetno že videli in slišali na Tolminatorju, tako da veste, da predstavljajo presek res dolge kariere, čeprav se ob promociji frišnega live albuma (The British Disaster 1989) dostikrat obrnejo prav na album Fabulous Disaster. Kvintet je streljal iz vseh topov, nenehno norel po odru, pod odrom pa se je folku mešalo na polno. Ne glede na komad so Exodus dosegli maksimalni thrash učinek, sploh ko so pičili A Lesson In Violence ali pa The Toxic Waltz.

Setlista Exodus: Bonded by Blood, R.E.M.F., Blood In, Blood Out, And Then There Were None, Deathamphetamine, Blacklist, Prescribing Horror, The Beatings Will Continue (Until Morale Improves), Fabulous Disaster, A Lesson in Violence, The Toxic Waltz (with 'Blackened' and 'Raining Blood' tease), Strike of the Beast.

Triumph Of Death perf. Hellhammer na festivalu Brutal Assault

Fun fact: No Hellhammer, no UGH!, no extreme metal, kot ga poznamo.

Tole je bil eden glavnih razlogov za obisk festivala – Hellhammer oziroma pod uradnim imenom Triumph Of Death performing the music of Hellhammer. Gre seveda za T. G. Warriorja (Triptykon, Celtic Frost), ki je zbral še tri mlajše osebe in posvetil koncert bandu, ki predstavlja začetek njegovega vplivnega glasbenega potovanja in brez katerega ekstremna scena, kot jo poznamo danes, sploh ne bi obstajala. Hellhammer! Tu je treba opozoriti, da je po celem dnevu vročin in oblakov, a ob napovedih, da bo večer še zanimiv, narava končno začela kazati zobe. Strele, veter, grmenje in občasne dežne kaplje so spremljali Hellhammer, a jih niso ustavile. Imeli so zelo masten in mračen zvok, komadi so žgali na polno, Warrior je navrgel kar nekaj ciničnih šal in ne vem, če sem kdaj videl možakarja biti tako nasmejanega, kot je bil na BA. Ugh! Hkrati plus (priznam!) in minus je bil ta, da je vmes kamera na odru bolj snemala oprsje basistke kot pa igranje banda. Nekaj komadov je iz nekega razloga pel kar drugi kitarist, je pa bilo fino, da so odigrali eno priredbo od Celtic Frost in s tem nekako povezali začetke zgodbe s tem, kar imamo danes.

Setlista Triumph Of Death: The Third of the Storms (Evoked Damnation), Massacra, Blood Insanity, Decapitator, Chainsaw, Reaper, Buried and Forgotten, Revelations of Doom, Messiah, Visions of Mortality (priredba Celtic Frost*), Triumph of Death.
*Vsi ostali komadi so pa priredbe Hellhammer.

Abbath perf. Immortal na festivalu Brutal Assault

Fun fact: Abbath trezen sploh ni brezvezen.

Dež je žal botroval prekinitvi prvotnega načrta, da bi pogledal pol seta Abbatha, ki igra priredbe svojega nekdaj glavnega banda Immortal, nato pa še pol seta odličnih Armored Saint, ki jih vodi John Bush (ex-Anthrax). Tako sem se podal pred glavni oder in bil priča verjetno enemu najboljših Abbathovih nastopov. Dežju navkljub! Slabih šal ni manjkalo, čeprav je marsikdaj možakar govoril tako hitro, da se ga ni pol kurca razumelo, a v vsakem slučaju je Abbath, odkar več ne pije, res odličen glasbenik in frontman. Igrali so torej same komade od Immortal, pri čemer so na moje veselje velik poudarek dali kultni plošči At The Heart Of Winter, a tudi ostalo je bilo top. Kvartet je imel rahle težave z dežjem in zvokom, ki ga je odnašal veter, a slabi nevihti navkljub so postregli s polnim setom, ki ga je okronal res dober light in pirotehnični show (prvič v življenju sem videl, da je na oder deževal ogenj oziroma iskre).

Setlista Abbath: Mount North, The Call of the Wintermoon, Sons of Northern Darkness, Norden on Fire, One by One, Damned in Black, Withstand the Fall of Time, At the Heart of Winter, The Sun No Longer Rises, Blashyrkh (Mighty Ravendark).

Prvi dan se je tako zame zaključil, saj me je čakala še 20 km dolga vožnja do hostla, nogice pa so tudi že preklinjale dejstvo, da smo stali pred odri dobrih 12 ur.