Ko sem vstopil v dvorano kluba Channel Zero, se je iz dimne naprave ravno ustvarjala megla in tako na najboljši način oznanila, da se približuje nastop slovenske doom metal zasedbe Mist. Na njihovem predvidoma zadnjem nastopu v letošnjem letu se je na odru poleg Nine, Eme, Mihaele in Blaža (ponovno) pojavila tudi bas kitaristka Nina, ki je postala »fiksna gostujoča« članica zasedbe, kot so na vprašanje o njenem statusu v smehu odgovorili po nastopu.

Začeli so s počasnim uvodom v skladbo Delirium in nemudoma ustvarili pravo doomovsko ozračje v dvorani. Blažu se je takoj po začetku strgala struna na kitari, tako da je za nekaj trenutkov izginil z odra, a se vrnil še pravi čas za kitarsko solažo. Kot da to ne bi bilo dovolj, mu je čez nekaj minut ponagajal še pas na kitari, a je kot pravi moški uspešno prebrodil vse te porodne krče. Po dveh že poznanih komadih je skupina predstavila prvi novejši izdelek, skladbo Mountains. Tu je bil zvok v dvorani že pravi. Gre za odlično skladbo z veliko spremembami tempa, do izraza pa pride Ninin izvrsten vokal. Človek ima ves čas občutek, da so ji pesmi pisane na kožo in da jih odpoje z neverjetno lahkoto.

Večina preigrane glasbe na ta četrtkov večer je temeljila na skladbah s prvenca Free Me of the Sun, torej na počasnejših in težkih kitarskih ritmih. Poleg skladbe Mountains so predstavili še en novejši komad, Sea. Tu je v ospredju poleg Nine na vokalu tudi Ema. Na trenutke malo hitrejša skladba, kjer ritem včasih zaide tudi izven okvirjev standardnega 4/4 takta, potem pa kar naenkrat bum, ultra počasen kitarski riff in nadaljevanje, ki te v mislih odpelje nekam daleč stran. Čeprav jim gre po lastnih besedah snemanje novih skladb bolj počasi, upajmo, da nas v bližnji prihodnosti kljub temu presenetijo s kakšnim novim izdelkom. Mimogrede, če boste naslednjič morda razmišljali o obisku njihovega koncerta, vas morda pritegne podatek, da je bilo po mojem občutku ne samo na odru, ampak tudi pod odrom več predstavnic ženskega kot moškega spola. Po slabi uri programa so zaključili z najstarejšo skladbo v repertoarju tega večera – Phobia – in poželi glasen aplavz navzočih. Posebej je od veselja žarela gospodična za šankom, ki je v dar po nastopu dobila majico z logotipom zasedbe Mist.

Setlista Mist: Delirium, Ora Pro Nobis, Mountains, Disembody Me, The Offering, The Ghoul, Sea, White Torch, Free Me of the Sun, Phobia.

Med premorom so na oder prinesli malo močnejše ojačevalnike in ostalo opremo, na obeh straneh odra pa postavili tudi dva velika ventilatorja za posebne vizualne efekte (beri: umetni veter) med nastopom. Dvorana se je že precej napolnila in par minut pred napovedanim nadaljevanjem je oder zasedla zasedba Castle. Dvojec, ki ga sestavljata Liz Blackwell (vokal in bas kitara) in Mat Davis (kitara in back vokal), je pred manj kot mesecem dni po šestih letih izdal nov album z naslovom Evil Remains in se takoj po izidu albuma skupaj z bobnarjem Andrewem Suarezom odpravil na turnejo po Evropi, ki gre počasi h koncu.

Kot se spodobi, so začeli z naslovno skladbo albuma in turneje ter nadaljevali s še dvema hitoma z novega albuma, in sicer Nosferatu Nights in Deja Voodoo. Nekakšna mešanica tradicionalnega doom metala in NWOBHM z vplivom glasbe Black Sabbath skupaj z Lizinim vokalom zveni še kako poslušljivo. Nekaj komadov je sicer trajalo, da se je Matov back vokal končno dovolj dobro slišal med množico ostalih glasov, imel pa sem tudi občutek, da je na levi strani odra zvok precej bolj čist kot na desni.

Na odru Liz z basom in Mat s kitaro drug ob drugem delujeta neverjetno energično. Od prve sekunde se vživita v dogajanje in data vse od sebe. A lahko v letu 2024 napišem, da izžareva pevka seksapil? Verjetno je boljše, če napišem, da izžareva karizmo? Oblečena je bila v s... khm, karizmatično opravo z napisom »Evil Remains« na hrbtu, očitno narejeno samo za to turnejo. Med nagovorom občinstva je upravičeno pohvalila nastop predskupine Mist, bobnarju Andrewu, ki je skoraj ves koncert odigral zgoraj brez, pa čestitala za rojstni dan.

Vsaj z eno odigrano skladbo so se glasbeniki ta večer dotaknili vseh šestih izdanih albumov. Can't Escape the Evil, Flash of the Pentagram in Blacklands so bile tiste skladbe, ki so občinstvo najbolj navdušile. Pod odrom smo bili nagrajeni še z bisom v obliki komada Hammer and the Cross. Castle človeka s svojo glasbo težkih riffov, psihedeličnih elementov in retro vibracije resnično popeljejo na očarljivo potovanje v temačen in okulten svet. Zavrtite si jih kdaj.

Setlista Castle: Evil Remains, Nosferatu Nights, Deja Voodoo, Can't Escape the Evil, Red Phantom, 100 Eyes, Flash of the Pentagram, Blacklands, Temple of the Lost, Black Spell, Evil Ways, Corpse Candles, Total Betrayal; bis: Hammer and the Cross.