Ker obstaja veliko bandov z imenom Catharsis, naj poudarim, da gre za ameriško zasedbo, katere začetki segajo v leto 1994. Nastala je v zvezni državi Severna Karolina, od originalne postave pa sta v bandu le bobnar Alexei Rodriguez (morda se ga spomnite iz Prong, Walls Of Jericho ali 3 Inches Of Blood) ter vokalist Brian Dingledine (ki je med drugim, mislim da glavni v anarhističnem kolektivu/knjižni in glasbeni založbi CrimethInc., na punk in HC-sceni pa je znan kot pisec in urednik kultnega fanzina Inside Front). Svet so navdušili z dolgometražnima albumoma Samsara (1997) in Passion (1999), zadnja prava studijska izdaja pa je bil split EP z madžarsko zasedbo Newborn leta 2001. Po nekajmesečni evropski turneji so Catharsis leta 2002 nehali obstajati. Vrnili so se enkrat po letu 2013, če se ne motim. Najprej so se zvrstili posamezni festivalski nastopi, letos pa je kot strela z jasnega najprej prišel nov album Hope Against Hope. To me je, kot dolgoletnega oboževalca zasedbe, ki se je do nedavnega grizel, ker jih ni gledal v Ajdovščini in Zagrebu daljnega leta 2001 ali 2002, ko so promovirali po mojem mnenju njihov najboljši album Passion, seveda sezulo in navdušilo. Preverjavši po njihovem Facebook profilu v želji izvedeti, kaj za vraga se dogaja s tem bandom, pa sem izvedel tudi, da se vračajo na evropska tla in da bodo oddelali turnejo, v sklopu katere so v nedeljo, 19. 10., obiskali tudi hrvaško prestolnico.

Kot bi rekel Doda, kultni slovenski metal bojevnik: »Ve se – gre se!«

Pa smo šli! Seveda nismo bili edini, saj je klub Medika oz. AKC Attack obiskalo veliko ljudi ne samo iz Hrvaške in Slovenije, baje so prišli tudi iz drugih bratskih republik. Vsi seveda z namenom biti priča nastopu zasedbe, katerega sem si v mislih vedno predstavljal kot nekakšen ekvivalent jedrski eksploziji.

Tu seveda moram opozoriti, da se bom težko izognil objektivnosti, ki se tako pričakuje od reporterjev, in bom morda opisal dogodek precej bolje, kot se je morda zdel komu drugemu. A če že berete to besedilo, je velika možnost, da že poznate ameriške Catharsis in seveda tudi veste, da je o njihovem koncertu težko pisati drugače kot v superlativih.

A veseli me, da niso le Catharsis tisti, katerih nastop si služi slavospev – popolnoma si ga zaslužijo tudi ostali trije glasbeni kolektivi.

Koncert, ki se je začel že ob 19:00, je odprla madžarska zasedba VLKN (izgovori se kot beseda ''vulcan''). Skupino sestavljata dva vokalista, dve kitari, en bas ter žival na bobnih. Vokalista kričita čez kitarske riffe, ki se napajajo v večnem vrelcu švedskega klasičnega death metal zvoka. Bas grmi, medtem ko je bobnarski set minimalističen (beri: brez večine činel in sploh prehodnih bobnov), na njem pa žival izvaja hitrostrelne blaste in nabija po bobnih, kot da se hoče maščevati za vse gorje v življenju. Band je energičen, zvok je glasen, pesmi so mračne, mi strmimo in smo navdušeni.

Začuda se cel večer ni zgodil niti en sam wall of death, circle ali moshpit. No, vsaj do nastopa Catharsis ne. In to je OK! Niti en band pa ni porabljal dragocenega časa za motiviranje ljudi, da storijo kaos pod odrom. Ni bilo treba. Energijo v Attacku pa se je dalo čutiti z vsakim atomom, obiskovalci smo bili navidez mirni, v duši pa smo noreli do konca.

VLKN so začuda končali svoj set že po 25 minutah. Začela se je menjava in z malo zamude so oder zasedli hrvaški metal punk nažigači Shin. OK, metal punk je napačna označba. Shin so hardcore skupina z močno metaliziranim zvokom. Ker na tem področju spet nisem najbolj razgledan, lahko povem, da spominjajo na kakšne Sick Of It All ali pa Comeback Kid. Ni pomembno. Zveneli so res dobro. Dobre melodije, spet živalsko nabijanje po bobnu, politična angažiranost, rahlo zadihana pevka, ki pa je pomanjkanje kisika dobro izkoristila v prid in se drla iz srca. Tudi oni so končali svoj set v 30 minutah, meni pa je težko pri srcu, ker ne najdem njihovih pesmi na Spotifyju. Ah, gremo spet lovit torrente…

Pred nastopom zasedbe Ponor je bil plac že presneto poln. Med bandi se je rolal crust, punk, grind, tu pa tam tudi metal. Folka je bilo iz vseh vetrov, živelj je bil »underground«, koncert je bil za vse, ki so jim pri srcu težki zvoki, ne glede na sceno. Med razmišljanjem, kako je fino biti v Zagrebu v nedeljo zvečer in gledati koncert štirih zasedb, ki se je začel ob 19:00 in se bo, kot se je kasneje izkazalo, končal do 23:00, so se na oder spravili Ponor in predstavili svoj malce bolj heavy vidik zmetaliziranega punk hardcora. Politično angažirani, podporniki anarhizma, Palestine, borci proti vsem živim –izmom, pisci odličnih pesmi, Ponor ubijajo! Tudi tukaj je bil bobnar žival, bas pa je imel najboljši zvok večera. Kitare so bile malce manj mastne kot pri ostalih bandih, vokalist pa je bil navihan in angažiran. Odlični so bili!

Kako naj tako odlične tri bande preseže glavni band? Zlahka, če gre za Catharsis.

Malce daljša pavza je kazala na veteranski band, katerega člani so bili že vidno polni adrenalina. Na moje presenečenje se je na odru pojavila še vokalistka Gosia, članica poljske zasedbe Sorrow, kjer igra bobne in poje, pri Catharsis pa je gostovala na zadnji plošči. Rahlo sem privzdignil obrvi, a kmalu me (pa tudi ostale v klubu) je prevzelo navdušenje, saj njeno petje in kričanje odlično dopolnjujeta Brianovo kričanje. Catharsis so zveneli odlično! Glasno, mastno, strastno in eksplozivno. Folku se je snelo, odprl se je moshpit, v njem je bil Brian, ki je mikrofon, kot vedno, podajal tudi ljudem v pitu. Na odru je ritem komandiral živalski Alexei Rodriguez, ki je kot Lombardo iz Wisha, kar se igranja tiče. Norec! Dvojni kitarski napad sta izvajala Jimmy Chang in Matthew Miller, medtem ko je basovsko podlago držal Ernie Hayes.

Prvi del seta je bil posvečen novi plošči Hope Against Hope, ki smo jo slišali malodane v celoti. Kako so ti komadi zveneli super v živo! Noro! A prava norija se je začela, ko se je s komadoma Bow Down ter Choose Your Heaven poklonilo odličnemu albumu Samsara, jedrski napad pa sta povzročila Passion in Panoptikon. Po daljšem, politično anti-trumpovsko in popolnoma antifašističnem in anarhističnem govoru, ki se je dotaknil vseh prisotnih src, so Catharsis udarili z epsko himno uporništva, Arsonist's Prayer.

Band se je po 45 minutah sklatil z odra, med publiko pa je ostal le pevec Brian, ki se je navdušeno pogovarjal z občinstvom, čeprav je bil vidno utrujen. Na željo poslušalcev pa so nato Catharsis izvedli nekaj, čemur se običajno izogibajo. Odigrali so še en komad, in sicer zaključnega z albuma Passion, Sabbat.

Band in živelj je bil utrujen, a kljub temu je bilo čutiti vznemirjenje in veselje. Bili smo priča »soundtracku« upora, ki bi v sranju, v katerem živimo, moral zajeti ves svet. Catharsis so bili vse, kar sem upal in pričakoval, da bodo, v srcu pa vem, da sem si ogledal enega najboljših koncertov v življenju.
Drug dan pa šiht…