Sedem! Sedem konkurenčnih metal koncertov se je zvrstilo na dotični petek na vsega 30 km razdalje. Poleg naštetih v novici še Korn tribute v Ortu in stoner event v Jalli Jalli, če bi še vztrajneje kopal po spletišču, pa bi najbrž našel še kakšnega.

Pred 15 leti sem pisal o prekletstvu prekrivanja glasbenih dogodkov, izpostavljal nekaj napak organizatorjev, predlagal neke vrste koncertno cehovsko združenje. No, zdaj se znajdem ponovno tu kot padalec na sceni organizatorjev in … kršim lastna pravila. Tako kot je meni v napoto dodatnih več kot pol ducat koncertov, sem jaz s svojim eventom nepotreben drobilec publike ostalim. Kot kadar sediš zataknjen v prometu v kovinski škatlici z dvema stoloma in foteljem ter si ne želiš priznati, da si tudi sam ta promet.

Pa niti ni res, da dogovarjanja in sodelovanja med organizatorji ne potekajo. Ostrigino Brezno, ki se je ta večer zgodilo v 11 km oddaljeni Škofji Loki, je bilo prestavljeno s prvotnega datuma teden prej ravno zaradi preprečitve križanja z release koncertom Sarcasm v Medvodah. Iz ene gneče v drugo. Kot bi odprl svežo mapo minolovca in se tresel, da že prvi klik lahko aktivira katero izmed gosto posejanih min, saj je 3–5 koncertov vsak petek in soboto normalno.

»Sej se bandi ne prekrivajo po zvrsti, se ne tepe z eventom v Loki!«
»Aha … death, black poslušaš?«
»Poslušam. Samo danes smo na heavyju.«
»Aha … in če ne bi bilo tega dans, kje bi bil?«
»Ja kje le, v Loki!«
»No vidiš …«

Proti vsem faktorjem smo v Kranju zgnetli skupaj okoli 100 odraslih obiskovalcev in mnogo otrok. Tudi iz Škofje Loke poročajo o solidnem obisku z okoli 80 prodanimi vstopnicami.

Glavnino obiskovalcev je k obisku kranjskega eventa pritegnila gravitacija cerkljanskih mladincev Godzilla. Svojci in vaščani, tudi taki visoke starosti, ki so od osme do pol devete in še čez zgoščeno rinili skozi vhod, so dajali vtis, da so zgrešili pot na tombolo in po nesreči pristali na metal koncertu, meter nižje pa so v njihovem spremstvu zvedavo vkorakali otroci. Ob napovedani uri pričetka je bila zunaj v koloni še skoraj polovica podpornikov Godzille, z več kot pol ure časovne marže od predvidenega zaključka glasbenega programa do zaukazanega konca pa smo tako sklenili nameniti začetku akademskih 15, da bi lahko cel nastop banda ujeli vsi, ki so to želeli. Tudi tisti, ki pridejo z idejo »sej je vedno zamuda«, in tako v spregi z organizatorjem, ki tehta te faktorje, nato ustvarijo samouresničljivo prerokbo. Vmes se je na blagajni pojavilo kakšno vprašanje tipa: »Živjo, mi smo od banda svojci. A je kaj guestliste za nas?« Na to sem in bom v prihodnje odgovarjal z: »Lahko, lahko damo cel planet na guestlisto. Ampak bandi igrajo na karte, tako da s tem njihov kruh drobite. Saj razumete, ane?« Za hrbtom sem le še zaslišal, kako so zašelesteli bankovci.

Godzilla je tokrat nastopila z nadomestnim bobnarjem Lenartom. Vskočil je kot pomožni član namesto Oskarja, ki je pred dvema mesecema zapustil band, in se na hitro naučil 12 pesmi. Iz silhuete članov banda, ki štejejo od 12 do 16 let, štrli ta odrasli človek skoraj meter višje.

Po intru so se s pol prevelikih kitar oglasili poznani riffi Scorpions. Masa ljudi se je trdno zbila skupaj kot zidak vse od vhoda, mimo šanka … pa do šeste ploščice, kjer je zevala praznina pred vojaško postrojeno četo. Ko sem rinil po naslednjo pijačo, sem se opravičeval in zraven klel. Najraje bi vse skupaj zmetal v napravo za pretresanje betonske malte, da bi ta zračni mehur, ki se vse prevečkrat nabere spredaj, nekako ušel ven, naredil vzdušje prijetnejše in sprostil dostop do točilnega pulta.

Nazaj k bandu. Godzillo smo požirali s tistim zadoščenjem, ki ne izhaja zgolj iz glasbenega sladokusja, ampak je bilo nekaj več. Neka sprega ponosa starejše generacije, ki tu užije komaj zrelo sadje, plod semen, ki so jih vsa ta leta skrbno dajali v zemljo, in pa gole pojavnosti otrok s prevelikimi inštrumenti, po katerih predvsem frontman Svit steguje prste s čedalje bolj izčiščenim tonom.

V naslednje ¾ ure so se s priredbami poklonili metal legendam, od domačih pa potrdili vzgojno vlogo Metalsteelov, Requiem in Pomaranče. Nace na ritem kitari in Katjuša na basu sta na levem in desnem krilu solidno izvedla inštrumentalni del, Svit na solo kitari in vokalu pa ima dobesedno prezenco nekega čudežnega dečka. Kot genij odličnjak, ki je preskočil nekaj razredov, se je pri dotični izvedbi izkazal kot frontman z 20-letno kariero. Od zadnjega ogleda na Metal Witchu se je kitarska izvedba tako izpilila v solažah, da ne bi pri slepem poslušanju nikdar uganil, da prihaja spod rok otroka. Da ne govorim o vokalu, ki enostavno deluje v vseh legah, z lahkoto dosega vse višine in pri Metallici doda primerno težo in agresijo. Zraven kot kača premeri publiko s srepim pogledom in navrže kakšno prikupno vzvišeno pikro »ej, jst pojem, ne ti«. Skratka, poseduje vse tiste elemente, tudi zametke kretenske samovšečnosti, za katero nikdar nismo prepričani, ali frontmane kljub temu kujemo v zvezde ali prav zaradi teh manj priljubljenih karakteristik. »Sem mislil, da bom moral mikrofone navit do konca, pa ima tamal' presenetljivo močan glas,« mi je ob koncu pripomnil tonski mojster Korn, ki je ta večer pripeljal zvok na tak nivo, da se o njem niti ni treba pogovarjati, ker enostavno deluje.

Žal je bilo na dotičnem koncertu mnogo težav v ritem sekciji, večkratna izguba bobnarskih palčk in nato ne povsem prepričljiv vstop v pesmi je koncert banda med dvigom vzdušja spet zabilo na vzletno točko. Koncert je tako med publiko bil sprejet mirno, aplavzi med pesmimi pa so bili glasni in podprti z vsemi tistimi občutki ponosa na novo generacijo, ki sem jih opisal nekaj odstavkov višje. Upam le, da mladina v prvih vrstah ne ponotranji te praznine pred odrom, te navidezne črte, duha šeste ploščice kot nekaj, kar se kot neizrečeno, nenapisano ne sme prestopiti. Band je zaključil s setom avtorskih, od katerih so uvodni in aranžmajsko odlični moj (ne Adolfov) Boj ponovili še na koncu. Godzilla je odlična in pomembna pridobitev na sceni, fenomen, med kakršnimi očitno mine četrt stoletja. Želim jim, da v prihodnje avtorski komadi v setlisti izpodrinejo kar največ priredb in se naslednji koncert ritmično izpelje brez težav, ki so pestile deviški koncert bobnarja, ki je tule priskočil na pomoč. V tej postavi jih lahko naslednjič ujamete 14. 3. v Sevnici, band pa sporoča, da iščejo bobnarja iz vrst vrstnikov (prijave, priporočila in namigi na [email protected]). Da se bolje spoznate z bandom, pa priporočam branje Paranoidovega intervjuja.

Setlista Godzilla: Rock You Like a Hurricane (priredba Scorpions), Breaking the Law (priredba Judas Priest), Uniformiranci (priredba Pomaranča), Zvezdno nebo (priredba Requiem), Medieval Steel (priredba MS), Novi svet (priredba Metalsteel), Killed by Death (priredba Motorhead), Motori (priredba Divlje jagode), For Whom the Bell Tolls (priredba Metallica), Boj, Future Hurts, Metal Science

Sledili so medvoški sleaze metalci Street Creeps. Spričo življenja, prežetega tudi s temno stranjo rokenrola, sem pomišljal, da bo med Godzillo in njimi v preprečitev kvarjenja mladine treba srečevanje v backstageu omejiti, pregraditi hodnik, vzpostaviti poseben koridor za ene in druge, kot se to počne med navijači angleških nogometnih klubov, pa smo po posvetu s starši sklenili, da naj se mladci kar navadijo. Bolje to kot gledat' v telefon, pravijo. Amen!

Ob pričetku nastopa se je publika nakapljala nazaj iz kadilnice, a ne več v takem številu kot pri Godzilli. So šli naprej na tombolo! Z odra je zdaj grmela čvrsta ritem sekcija, mlajši Škofljanec za bobni je napenjal to kitasto genetiko, dokler ni tretji žilni vozel na prsih grozil občinstvu z anevrizmo. Med prav tako primerno hranjenim basistom in kitaristom se je pojavil paličnjak Njc in prebadal publiko s svedri na mestu zenic, z od rokenrola skurjenim glasom in z grozečo kemično inducirano samozavestjo. Band je tehnično odigral vse brez pripombe v vseh sekcijah, solažah, ritmu in backvokalu, vokalno pa je bilo nekoliko nihajoče. Njc je tiste vrste strašilo, ki poganja tudi bande tipa Shining ali Majke. Na čase deluje, kot da sabotira celotno ekipo, a če ga odvzameš, se cel band sesuje v prah in zaide v neko nosnico. »Aveškvamislm.« Glavnino repertoarja je predstavljal prvenec Medvode to L.A.

Setlista Street Creeps: Intro, No Class, Sick Desire, Join the Circus, Stars, Lady Caine, Down at 12:15, Devil's Child, Misery, Street Rock 'n' Roll

Vrhunec večera je dočakala tretjina ali nemara četrtina obiskovalcev. Bi si mislil, da je okoli enajste na petkov večer primarni čas za nastop, a se ob staranju metal populacije ta rokenrol aspekt pomika v ozadje in se kot bolj zaželene dojema evente, ki se začnejo in končajo zgodaj.

Kakorkoli, o perfekciji Challenger težko najdem besede. Gre za osebno enega meni najljubših bandov na sceni in z zadnjim albumom, ki je predstavljal glavnino repertoarja, so združili vse, kar čislamo kitarskega v zvrsti NWOBHM, in to kombinirajo z neskončno doomersko žalostjo nad človeštvom, ki se na koncu spraži na žgočem soncu razjarjene narave. Jakobove glasilke, ki so na prizorišče prišle ovite v šal ob s tableti potlačenimi simptomi prehlada, so zdržale v zavidljivi formi od začetka do kraja. Podobno kot pri predhodnikih sta levo in desno spod tank top majčk bas in kitaro grabila napeta bicepsa in vizualno vzpostavljala ta kontrast med izrazito moško energijo in v rožnato vijoličen jeans odetim Jakobom – ki spričo vrhunskega vokala ne rabi teh vlaknastih pritiklin, da vzpostavlja svojo vrednost na spolnem trgu, ampak saj barva hlač ne namiguje, da bi igral za drugo moštvo, ali? Tokrat sem jih prvič gledal s Tinetom Horvatom (ex-Dekadent) na bobnih, ki je band ritmično bolje priklenil na mrežo in bolje kontroliral dinamiko kot predhodnik Toni. Konglomerat vsega je bil zelo tekoč, tudi frontmansko dobro povezan koncert. Posebej v tej sekciji Jakob sicer dobiva mešane odzive – ampak tokrat – popolno. Čist zvok, vokalna dvoglasja in lepo umeščen bas. Prima. Popoln užitek za en razred zadnjih vztrajnikov. Ta preplet solaž, galopa in harmonij visokih moških glasov prikliče na plano to primarno, v DNK zapisano čustvo, praužitek heavy metala. Navdušen. Hvala za tole. Glavnino repertoarja je sestavljala zadnja plošča Force of nature, šli pa smo tudi globlje v zgodovino. Vokalni intro pri Exhausted Earth je šel skoraj do solz. Enostavno prelepo.

Setlista Challenger: Under the Skin, Victims of War, Imperial Madness, The Final Epoch, Exhausted Earth, Challenger, Recurrent Universe, Sleepless, Force of Nature, Randy – Beast

In tako smo povili še en petek, enega izmed sedmih metalskih srečanj tega dne. In potem še enkrat toliko naslednji dan. V vsemu temu mnoštvu dogodkov sem v preteklosti že pisal o koncertih, ki pač so, pa se niso krvavo nujno rabili zgoditi, a se nadejam, da je bilo tokrat vsaj solidno. Z nekaj truda pri oglaševanju smo skoraj podvojili povprečen obisk eventov Distoržn in dobili nekaj zagona, da se bomo še naprej komolčili med ostale evente.