dekadènt - dekadênta tudi dekadénta samostalnik moškega spola [dekadènt]
1. kdor zavrača uveljavljene moralne vrednote, se predaja užitkom, razkošnemu življenju
2. predstavnik dekadence (vir: www.fran.si)

Strokovna razlaga besede dekadent mogoče v tokratnem članku ne najde najbolj primernega mesta, a vseeno sovpada z dogodkom, katerega glavni protagonisti so domači veljaki Dekadent.

 

PROLOG: Retrospektiva dekadence

Med pripravo na pisanje teh vrstic ter brskanju po arhivih scene slovenskega ekstremnega metala me je prešinilo, da je skozi vsa leta, odkar bolj ali manj aktivno spremljam dogajanje pri nas oziroma sem vpet vanj, vzklilo ogromno izjemnih bandov, ki pa so tako ali drugače podlegli krutemu in brezobzirnemu toku časa. Ta kruta realnost je odnesla marsikatero obetajočo zverino, le peščica še vztrajno vleče voz dalje in ohranja slovenski ekstremni metal pri življenju za naslednje rodove. Žal so po 20 letih ta mogočni voz s poslednjim koncertom 6. septembra zapustili tudi »romantiki« black metala Dekadent.

Kot rečeno, ne obstaja veliko bandov, ki bi na naših tleh vztrajali ali, mogoče bolje rečeno, se ohranili daljše obdobje, kaj šele 20 let, ki so bila v primeru Dekadent še posebej plodna. Šest celovečercev, ena kompilacija ter nešteto koncertov doma in v tujini priča o veličini zasedbe, ki ni samo ustvarjala, temveč nekonvencionalno tudi premikala meje žanra ekstremnega metala. Na prvi pogled se vse skupaj sliši kot hvalospev brez primere, vendar so Dekadent že od začetkov, kot zasedba Vigred, delovali vseskozi samosvoje, z občutkom za estetiko obskurnega (tako glasbeno, še posebej pa vizualno). O tem priča drugi celovečerec The Deliverance of the Fall, ki je z unikatnostjo in kakovostjo že leta 2007 prednjačil pred marsikatero večjo zasedbo.* Ta vnema po premikanju mej se skozi leta nikakor ni zmanjšala, le preusmerila se je na druga področja neobičajnega, med drugim tudi v visoko kulturo z dokaj neobičajno kolaboracijo pri izvedbi Sofoklejeve Antigone.



* Govor teče seveda o združitvi glasbene in vizualne umetnosti v unikat – film, ki sliši na ime The Deliverance of the Fall.

Ker so Dekadent z rednimi izdajami novih albumov vestno polnili ušesa ter dražili vizualne brbončice poslušalcev, me je oznanitev, da bodo po dveh nastopih v Grčiji z ameriškimi black metalci Blackbraid po 20 letih prenehali delovati, udarila kot strela z jasnega. Verjetno nisem bil edini, ki je to novico sprejel z nelagodjem, delno tudi nejevoljo in močnim občutkom nerazumevanja. Najbolj skrb vzbujajoče pa je bilo pri celotni zadevi to, da je bila prvotna ideja Dekadent »ugasniti« ter sceni pomahati v slovo zgolj in samo z besedami na medmrežju.

 

THE LAST CALL OF DELIVERANCE

»To ni slovo. To je pogreb.
Zadnje dejanje po 20 letih delovanja in obstajanja na robu.
Brez drame, brez nostalgije.
Še zadnjič bo hrup ... in potem tišina.
Ne zaradi poraza.
Zaradi odločitve. Ker lahko.«

Četudi je bila prvotna napoved bolj temačna, beri brez slovesa, le s prenehanjem obstoja, pa je ta zgoraj le napovedala dostojen odhod v eni in edini pravi maniri. Na koncertnem odru ljubljanske Gala hale. Pogrebna procesija je tako z vseh koncev Slovenije priromala, da pospremi Dekadent v zadnja večna lovišča ter še poslednjič zasliši vsemogočni krik upora.

Uvodna pogrebna misel pa je bila vsekakor predana akterjem na sceni s trenutno najbolj umazanim ter zloveščim metalom slovenske scene Ensanguinate. Zasedba je trenutno v pripravi drugega celovečerca in nekako sem upal, da mi bo uspelo ujeti kaj novega, saj je od prvenca Eldritch Anatomy minilo že kar nekaj jeseni. Čeprav je časovnica kazala na hitrejši začetek koncertnega dogajanja, pa se je ta nekoliko zavlekel. Ensanguinate so kljub temu po vseh zbranih pod odrom kar takoj udarili z brezkompromisnostjo per excellence. Zasedba se je nedavno vrnila iz Kolumbije, kjer je po pričevanjih v družbenih omrežjih odigrala odličen koncert, kar se je tudi ta večer poznalo na uigranosti ter sami odrski prezenci. Band natanko ve, kaj počne in kako se zadevi streže. Pristop je pristen, svoje dodajo tudi corpse paint in svečniki ter posebna stojala za mikrofone. Prav takšne malenkosti dajo koncertni izkušnji dodatno težo. Kot že rečeno, sem pred koncertom upal, da bom od zasedbe slišal tudi kakšno novejšo vižo, nisem pa pričakoval, da bo celoten koncert dejansko služil uigravanju novega materiala. Ta je tako rekoč že posnet, čaka se samo še, če sem pravilno razbral, na uradno napoved drugega celovečerca. Tako vam na tem mestu težko postrežem s kakšnimi naslovi komadov, lahko pa samo pripomnim, da so nove stvaritve še bolj umazane, prvinske in brezkompromisno brutalne, a vseeno zlezejo pod kožo in te mrcvarijo od znotraj navzven. Šepal je edino vokal, a ne v izvedbi, temveč se je zaradi pretihe glasnosti izgubil v nasičenosti ostale glasbene podlage in ni odigral vodilne vloge, kot bi jo moral. Publika se je po klasično začetni zadržanosti vse bolj vživela v dogajanje ter začela uživati v videnem in slišanem. Z zadnjim komadom pa nas je zbrane doletela čast, da uslišimo nekaj znanega s prvenca Eldritch Anatomy. Z Vile Grace so Ensanguinate zaključili uverturo v progrebno procesijo, ki se je nazadržno bližala.

 

ONE FINAL CRY FOR REVOLT

Človek je prav posebno bitje, ko pride do spoznanja, da bo določeno stvar v življenju doživel poslednjič. V glavi se poigravajo najrazličnejši scenariji, pretekla doživetja, ki so prežeta z občutki sreče in zadovoljstva, ki pa jim kljubuje zavedanje, da bo kmalu vsega tega za vekomaj konec. Tukaj nato nastopi nelagodje, strah pred slabo zadnjo izkušnjo, ki bo v njegovi podzavesti izbrisala vse ostale, pozitivne misli ter omadeževala do tega trenutka sveto predstavo.

Tako sem tudi sam z mislimi jadral sem ter tja in med zbranimi pred dvorano zapazil tudi kakšen zaskrbljen, morda celo otožen obraz. Pomisleki so se nadaljevali tudi ob prihodu v dvorano, kjer je oder zastirala bela zavesa. Zanimiva popestritev, ki je v Gala hali nikakor nismo vajeni. Ta pogled na oder je zaskrbljenost na obrazih obiskovalcev preusmeril v nekakšno stanje začudenja in vzbudil firbčnost v vseh navzočih. Ko pa je iz ozvočenja zadonela uvodna skladba Legates of Blackness (Prologue) s The Deliverance of the Fall in se je na zavesi odvil krajši film, je bilo jasno, da tokratni večer zlahka ne bo šel v pozabo. Po zaključku vizualne retrospektive banda so se za zaveso pojavile silhuete in udarno s Path of Lamentation otvorile še glasbeni sprehod skozi glasbeno zgodovino Dekadent. Po tem instrumentalnem uvodu je končno padel zastor in Dekadent so poslednji metalski pohod začeli udarno kot že dolgo ne. Ta večer je preprosto delovalo vse. Zvok je bil vrhunski, megle je bilo na odru ravno dovolj, lučke pa so k temu dodale še tisto pravo piko na i. Kdor pozna band, ve, da se zna pri katerem komadu zasanjanost preveč centralizirati in prevzeti pobudo nad dogajanjem na odru, a tokrat nikakor ni bilo tako. Izbor komadov, mešanica starih viž ter novih pompoznih mojstrovin, je deloval ravno dovolj razgibano, čustveno vzhičeno ter predrzno nagajivo, da je vsak v dvorani našel svoj košček, ki ga bo s spominom na Dekadent odnesel domov. Sam sem se najbolj razveselil, kot vedno, komada Dissident Dream, ki je po več kot uri nastopa naznanil konec. Ali pač? Bandu folk seveda tako zlahka ni pustil oditi v večna lovišča in, kot se spodobi, so Dekadent želji ustregli s tremi cukrčki ter pogreb v slogu filma The Deliverance of the Fall zaključili s The Renaissance of Purity.

Setlista Dekadent: Legates of Blackness (Prologue), Path of Lamentation, Thralldom Decree, Dead Mountain, Paramours in Vain, Zástor, Raided, Shephard of Stars, A Cry of Revolt, The Divine Penalty, Vorteks strupa, Dissident Dream. Bis: Pasijon, Vigred, The Renaissance of Purity.

 

EPILOG: Only a transition?

Dekadent so po 20 letih tako z zadnjim koncertom v Gala hali prenehali delovati. Čeprav so prvotno želeli oditi v tišini, pa je bila odločitev za poslednje snidenje s publiko prava odločitev, saj so se poslovili z enim boljših koncertov, ki bo tako ali drugače šel v anale. Kljub žalostnemu koncu pa me je med vožnjo domov vseeno obletavala misel, ki si jo bom na tem mestu sposodil iz nekega komada znanih progresivnih sanjačev in tudi vsem bralcem teh vrstic vrgel kost …

 

»Now it is time to see how you died
Remember that death is not the end
But only a transition…«