Ko sem na predvečer lanskega božiča izvedel, da bo na predvečer letošnje velike noči k nam prineslo ta bombastični metal paket, se je moje srce veselo zganilo. Hvala, Dirty Skunks, da ste poskrbeli, da sem takrat poleg dveh enakih pižam pod božičnim drevescem prejel še eno, meni precej ljubše darilo. Takoj nato sem vsem znancem, ki vsaj malo dišijo po metalu, kot najhujši spammer preposlal novico o koncertu. Malo me je dajala nostalgija, ko sem se spomnil, kako smo včasih vsem znanim in neznanim kontaktom v telefonskem imeniku takole pošiljali novoletne SMS-e. Namesto prijetnih voščil sem prijateljem tokrat po vzoru socialnih omrežij skušal vcepiti tesnobni občutek strahu pred zamujenim dogodkom, če se ne bodo podvizali z nakupom vstopnice.

Dnevi so minevali počasi, tedni so se vlekli, navdušenje pa ni in ni pojenjalo. Vznemirjenost je z vsakim dnem kvečjemu le še naraščala. Svojo srečo sem želel deliti tudi s sosedi, zato sem glasbo poslušal malenkost glasneje kot po navadi. In povem vam, imam občutek, da se je dogajanje dotaknilo tudi njih. Ob mrkih in turobnih pogledih so mi skušali pričarati vzdušje, podobno videospotu gothic metalcev. Ravno zadnjič mi je eden od sosedov nekaj mahal skozi okno. Če sem ga prav razumel, je želel, da povišam glasnost. Ni mi bilo treba dvakrat reči, ker – kot pravijo – ni ga čez dobre medsosedske odnose. In vsi s sosedi vred smo si oddahnili, ko smo končno dočakali težko pričakovano veliko soboto. Ob sedmih zvečer se je pred Kinom Šiška že trlo metalcev, vsak s svojim pirhom v obliki kozarca v roki. Sledil je obvezni obisk mercha, potem pa se je začelo.

Hiraes
Čeprav ime nemške skupine Hiraes glede na letnico rojstva 2020 zveni dokaj novo, pa pozorni spremljevalci metal scene gotovo veste, da je zasedba nastala na ostankih odlične melo-death skupine Dawn Of Disease. Lahko torej rečemo, da so dogodek odprli stari mački metal scene. No, pravzaprav tudi ena mačka. Glasbenikom se je ob ustanovitvi na vokalu namreč pridružila Britta Görtz, marsikomu bolj znana kot bivša pevka še enega všečnega in tudi že razpadlega nemškega thrash/death banda Cripper.

Izbira skupine Hiraes za uvod v koncertno dogajanje je pasala ko ata na mamo. Dvorana se je iz komada v komad bolj polnila, kljub klimi v dvorani pa je naraščala tudi temperatura. Britta je hitro pokazala, da je še vedno v odlični vokalni formi. Na oder je prišla oblečena v krzneno jakno, ki pa jo je že po prvi skladbi odvrgla. Drugi člani so sprva, pregovorno nemško, čustva zadrževali v sebi, potem pa je prvi klonil basist; očitno ni zdržal pri miru več kot en komad in zato na odru pričel z divjim »headbanganjem«. Dogajanje so popestrili zanimivi odrski učinki, ko je dim s tal pihal navpično navzgor in za nekaj trenutkov zameglil telesa glasbenikov. Po tretjem komadu se je Britta znebila še dolge majice in ostala v majčki brez rokavov. Za kaj več je na žalost obiskovalcev v prvih vrstah zmanjkalo časa … Po slabe pol ure programa in petih odigranih skladbah – vse so bile z zadnjega albuma Dormant – so se po bučnem aplavzu in navdušenem odzivu publike na Brittino vprašanje, kdo se namerava v prihodnosti vrniti na koncert skupine Hiraes, poslovili.

Setlista Hiraes: Through the Storm, About Lies, We Owe No One, Dormant, Undercurrent.

Moonspell
Moonspell. Glasba, ki se je človek nikoli ne naveliča. Boljšega uvoda ene najbolj prepoznavnih portugalskih metal skupin si ne bi mogel želeti: začeli so namreč s prvima skladbama s plošče Irreligious, s katero so pred skoraj 30 leti nadaljevali glasbeno usmeritev z albuma Wolfheart in napovedali, da bodo postali ena od ključnih figur v svetu (ne samo) gothic metala. Verjetno marsikdo v dvorani ne bi imel nič proti, če bi kar nadaljevali in odigrali vse skladbe s te plošče, a njihov opus je prevelik in časa je bilo premalo, da bi se na koncertu omejili samo na en album. Velika luna na platnu v ozadju in klaviature, okrašene z orgelskimi piščalmi, so pričarale čarobno vzdušje v skrivnostno gotskem stilu.

Nadaljevali so z edino skladbo z zadnjega albuma Hermitage v repertoarju tega dne, Common Prayers. Vrhunski zvok tudi za nas v prvih vrstah je pripomogel k temu, da je bilo dogajanje še bolj nabito z energijo. Mogoče sem do tistega trenutka še imel kak pomislek, da sem preveč subjektiven in nad vsem okrog sebe pretirano navdušen. Ko pa sem eno vrsto pred sabo opazil so-Paranoidovca, kako med skladbo Night Eternal kot v transu vihti svojo navidezno kitaro, so se mi vsi dvomi o vrhunskosti koncerta razblinili. Sledil je med publiko znova odlično sprejet trojček uspešnic z albuma The Antidote: In and Above Men, From Lowering Skies in Everything Invaded. Klaviaturist, ki si je vsake toliko časa med nastopom na glavo poveznil klobuk, je med skladbo In and Above Men celo poprijel za kitaro in se prelevil v ritem kitarista. Igrali so tako intenzivno, da se je vmes odlepila okrasna maska na bas bobnu.

Člani Moonspell na turneji malenkost spreminjajo setlisto, tokrat smo bili blagoslovljeni tudi s skladbo Scorpion Flower, ki je poskrbela za najbolj čustveno-romantični del tega večera. Ko je frontman Fernando Ribeiro proti koncu napovedal, da bodo zaigrali skladbo s prvega albuma Wolfheart, starega že 30 let, je med publiko završalo. Alma Mater? Alma Mater! Kako lepo je videti in slišati celo dvorano peti to (gothic) metalsko himno. Kot so koncert začeli, so ga tudi končali – s še eno skladbo z legendarnega albuma Irreligious: Full Moon Madness. Treba je priznati, da je bila izbira spevnejših in večinoma starejših skladb za to dobro uro dolg nastop za vzdušje pod odrom izvrstna in da Fernando publiki ni pustil počivati niti za trenutek, ampak nas je ves čas držal pokonci. Sedi, pet!

Setlista Moonspell: Opium, Awake!, Common Prayers, Extinct, Night Eternal, Finisterra, In and Above Men, From Lowering Skies, Everything Invaded, Scorpion Flower, Breathe (Until We Are No More), Alma Mater, Full Moon Madness.

Dark Tranquillity
A dogodka seveda niti približno še ni bilo konec. Ko sem si pred naslednjim nastopom lajšal žejo, sem se spraševal, ali nam bo ostalo dovolj energije za še eno poslastico. Dark Tranquillity smo si lahko ogledali tudi lani na Tolminatorju, a festival ponuja eno vrsto izkušnje, koncert pa drugo. Poleg tega je imela zasedba ta večer na voljo precej več časa kot lani poleti, kar je apetite samo še povečalo.

Kot pove že ime turneje, člani skupine Dark Tranquillity po Evropi trenutno promovirajo najnovejšo ploščo Endtime Signals. Koncert so zato pričeli z uvodno skladbo z albuma: Shivers and Voids, skupno pa so nam z zadnjega albuma predstavili pet skladb. Ob uvodnih taktih se je v ozadju prikazala tudi video projekcija, ki je dala nastopu dodaten čar. Z zanimanjem in nemalim presenečenjem sem opazoval, koliko ljudi trza na nove komade. Sploh sem to opazil pri mlajših udeležencih, ki jih je bilo roko na srce na koncertu kar precej tudi v prvih vrstah. Ah, ja, skoraj bi pozabil. Da mi ne bo kdo očital, da opisujem samo ženska odela: frontman Mikael je na oder pritekel v usnjeni jakni, ki jo je obdržal na sebi vso uro in pol.

Če se mi je zvok, še posebej Mikaelov vokal, od začetka spredaj pod odrom zdel nekoliko slabše slišen, pa so se vsi planeti tonskemu mojstru očitno uspeli poravnati, ko je iz zvočnikov zadonela skladba Cathode Ray Sunshine. Ne bo odveč, če vam zaupam, da imam od tega večera tudi novega prijatelja. Med skladbo Terminus (Where Death Is Most Alive) se je opit vsaj od sreče, morebiti pa še od česa, med prebijanjem v prve vrste ustavil ravno ob meni, nato pa sva objeta po metalsko zazibala glavi in skupaj neizmerno vesela odpela refren. Po komadu je kot kafra izginil nazaj v temno noč. To je ta metalski duh. Malo je tehnika ponagajala pri skladbi Nothing to No One, ko je zvok kitar naenkrat za par sekund izginil, a se takoj nato, še med igranjem komada, spet vrnil.

Tudi zasedba Dark Tranquillity ima na trenutni turneji le okvirno setlisto, ki jo vsakič znova popestri s skladbami, ki jih v živo ne slišimo prav pogosto. Kroži kar nekaj napačnih setlist, tako da ne verjemite vsemu, kar preberete na »internetih«. Ta večer so nas recimo presenetili s komadoma Damage Done in The Dark Unbroken. Čeprav smo v publiki vidno uživali, pa je bilo to izkazovanje veselja precej individualistično in statično omejeno na osebni prostor. Če že dvorana v Kinu Šiška ni najprimernejša za moshpit, sem pogrešal vsaj kakšen body surfing. Ko mi je malo pričelo zmanjkovati bencina, sem se ob zaključnih komadih Phantom Days, Final Resistance in ThereIn vrnil v igro. No, ne ravno zaključnih. Sledil je obvezni bis, kjer se je Mikael prešerne volje vsem zahvalil za obisk in povedal, da se bodo kmalu spet vrnili. Ne bi bilo slabo, če pride kdaj naokoli tudi z zasedbo The Halo Effect. Kakorkoli že, za razliko od lanskega julija na Tolminatorju sem tokrat dočakal skladbo The Wonders at Your Feet, publika pa je pravilno ugotovila, da bodo zaključili z zimzelenima Lost to Apathy in Misery's Crown in jo s tem še zadnjič ta večer navdušili.

Setlista Dark Tranquillity: Shivers and Voids, Hours Passed in Exile, Unforgivable, Cathode Ray Sunshine, Wayward Eyes, Terminus (Where Death Is Most Alive), Atoma, Nothing to No One, The Last Imagination, Damage Done, The Dark Unbroken, Empty Me, Not Nothing, Phantom Days, Final Resistance, ThereIn, Bis: The Wonders at Your Feet, Lost to Apathy, Misery's Crown.

Večer je vsekakor izpolnil, če ne celo presegel pričakovanja. Hvala organizatorjem, nastopajočim, obiskovalcem ter vsem ostalim, ki ste bili del tega enkratnega dogodka, tudi sosedom in novim prijateljem.