V torek, 9. julija 2025, je Kino Šiška postalo prizorišče spektakla treh različnih odtenkov power in simfoničnega metala. Škotski power metal spektakel Gloryhammer, na evropski turneji Dundax Ascendant Summer Tour, je z raketno hitrimi riffi in galaktično produkcijo prebudil vse življenjske sile publike. Za podporo sta poskrbeli avstrijsko-francosko-italijanska zasedba Visions of Atlantis, znana po simfoničnem pirate metalu z dvema vokalistoma in energično skladbo »Hellfire«, ter italijanska Moonlight Haze, ki je oder Šiške začinila z melodičnim power metalom in uspešno ogrela občinstvo za večerni spektakel.

Večer so odprli italijanski Moonlight Haze, v katerih igrata dva nekdanja člana Temperance: vokalistka Chiara Tricarico in bobnar Giulio Capone. Slednji tokrat ni bil prisoten, nadomestil ga je turnejski bobnar. Njihov power metal temelji predvsem na izraziti karizmi in vokalni tehniki Chiare Tricarico, ki na odru zavzema osrednjo vlogo. Njena komunikacija s publiko je bila konstantna — s kretnjami, nasmehi in pogostim bodrenjem k vzklikanju, kar je dalo začetku koncerta dodatno energijo. Bila je edina članica, ki je bila v središču pozornosti, medtem ko je preostanek zasedbe deloval nekoliko bolj zadržano, a tehnično brezhibno. Posebej izstopata Alessandro Jacobi na basu in Davide Rigamonti ter Marco Falanga na kitarah, ki sta poskrbela za številne hitro igrane, tehnično dovršene solaže.

V krajšem, a učinkovitem nastopu so predstavili devet skladb, med njimi bolj prepoznavne Chase the Light, The Rabbit of the Moon in D.N.A. (Do Not Apologize) – slednjo je Tricarico napovedala kot sporočilo, da bi moral vsakdo živeti svojo resnico brez opravičevanja. Za skladbo The Rabbit of the Moon je zabavno pozvala občinstvo, naj skače »kot zajčki«, kar so mnogi v dvorani z veseljem sprejeli. Skupina je publiko dodobra ogrela – do te mere, da se je že v tem segmentu koncerta prvič pojavil napihljivi samorog. Preden so zapustili oder, je Tricarico dvorano še dodatno ogrela z napovedjo nastopajočih Visions of Atlantis in Gloryhammer, ob čemer je publika odgovorila z glasnim navdušenjem in vzklikanjem. Njihov nastop se je tako zaključil z valom pozitivne energije, ki je jasno pokazala, da je občinstvo že pripravljeno na naslednji poglavji večera.

Oder so nato zavzeli Visions of Atlantis, mojstri simfoničnega metala z izrazito piratsko estetiko, ki so z vsakim detajlom poskrbeli za občutek konceptualne celovitosti. Oder je krasila tematska scenografija, obogatena z zastavami in lesenimi pivskimi čašami v slogu srednjeveških sodčkov namesto plastičnih steklenic vode. Člani zasedbe so bili oblečeni v piratske kostume, kar je vizualno povezalo koncertno izkušnjo z narativo njihovih zadnjih dveh albumov Pirates in Pirates II – Armada. Čeprav je bila interakcija s publiko nekoliko bolj zadržana kot pri predhodnikih, to nikakor ni zmanjšalo njihovega učinka. V prvih vrstah je bilo opaziti številne zveste oboževalce – prepoznavne po piratskih kapah, napihljivih sabljah, bandanah in glasnem odzivu na vsako skladbo. Setlista ni bila preveč mešana, saj je poudarjala piratsko temo.

Poleg nekaj bolj poznanih komadov so Visions of Atlantis predstavili komade iz vrhuncev zadnjih dveh albumov: Clocks, Master the Hurricane, Armada, Hellfire, Monsters in Pirates Will Return so se zvrstile druga za drugo, z jasno dramaturgijo in izjemno vokalno usklajenostjo Clémentine Delauney in Michela Martina, ki v duetih delujeta kot lirično-pripovedna os. Njihov pristop je bolj pripoveden kot participatoren, a kljub temu se je energija v dvorani še naprej stopnjevala. Čeprav množice niso neposredno bodrili, so jo držali v napetosti skozi odrsko zgodbo in močno vokalno izvedbo. Ob primerjavi z bolj interaktivnimi Moonlight Haze je bilo jasno, da Visions of Atlantis stavijo na drugačno, bolj kinematografsko izkušnjo – in glede na odziv publike, zelo uspešno.

Vrhunec večera se je pričel brez opozorila: na oder so zgrmeli Gloryhammer – kralji intergalaktičnega power metala z epsko naracijo, teatralnostjo in absurdom, ki ga publika sprejme z vso resnostjo galaktičnega boja. Udarili so s klasiko Land of Unicorns, ki je v publiki že v uvodnih taktih sprožila eksplozijo navdušenja, nato pa takoj nadaljevali z novejšim singlom He Has Returned. Samorog iz napihljive plastike je takoj poletel nad množico, a ga je varnostnik kmalu zaplenil, kar je sprožilo val nerganja in tihega posmeha. Kljub temu nihče ni izgubil fokusa. Pevec Sozos Michael, kot Angus McFife, je pozdravil dvorano z izjemno odzivnostjo, kar so podkrepili vzkliki, dvignjene sablje in napihljiva kladiva. Njihov odgovor je bil preprost in neposreden: »Ravno za to smo nazaj! Ljubljana, si pripravljena?« – in množica je eksplodirala. V naslednjih minutah so se zvrstili Fly Away, Angus McFife in Questlords of Inverness, Ride to the Galactic Fortress!, med katerimi se je v dvorani najprej razvil circle pit, ki se je postopoma preobrazil v mosh pit.

Z vsakim komadom je bila dvorana bolj glasna, bolj stisnjena, bolj predana — in bolj absurdno srečna. Sredi razgretosti se je za nekaj trenutkov zgodil skorajšnji premor: iz ozadja se je zaslišal Also sprach Zarathustra Richarda Straussa — zvočni citat, ki je napovedal nov dvig v dramaturgiji koncerta. Nato so Gloryhammer udarili z Wasteland Warriors Hoots Patrol in istoimensko skladbo Gloryhammer, pri kateri je publika že nebrzdano sodelovala: vzkliki, skakanje, waving, crowd surfing, intenziven mosh pit – vse je bilo prisotno. Zasedba je nato predstavila Fife Eternal, novo skladbo s svežega albuma Return to the Kingdom of Fife, in z njo dodatno poudarila, da njihova glasbena norost ni izgubila nič energije, pač pa je postala še bolj dovršena. Z Masters of the Galaxy so se prestavili v obdobje albuma Legends from Beyond the Galactic Terrorvortex, iz katerega so črpali velik del večera.

Presenečenje je sledilo s skladbo On a Quest for Aberdeen, singlom, izdanim tik pred začetkom turneje. Čeprav gre za še svež material, ki ga večina občinstva še ni povsem ponotranjila, je pesem vseeno ohranila intenzivnost – le mosh pit se je za nekaj minut razblinil, kot da publika potrebuje trenutek, da se sinhronizira z novim ritmom. A Gloryhammer so natančno vedeli, kako voditi tok večera. V naslednjem trenutku so napovedali prihod fekalnih demonov in sprožili enega največjih odzivov večera: The Siege of Dunkeld (In Hoots We Trust). Komad je znova razbesnel mosh pit, zvočno eskalacijo in skoraj groteskno stopnjo entuziazma. Ravno v tem trenutku se je kot za maščevanje pojavil nazaj že izgubljeni napihljivi samorog – tokrat kot heroj množice, ki ga je zmagoslavno dvigovala nad glave, kot v znak, da duhovitost in absurdni duh banda ne moreta biti zatrta.

Po kataklizmičnem Dunkeldu je na oder stopil glavni antagonist epske sage – zlovešči Zargothrax, ki je s kratkim monologom napovedal prihod teme in vpeljal skladbo Keeper of the Celestial Flame. Oder je bil zdaj prežet z občutkom končne bitke: svetlobni učinki, agresivnejši tempo in večplastna dramaturgija so vodili v zadnji del koncerta. Sledila je Universe on Fire, kjer je publika še enkrat dobila priložnost za himnično petje in skupinsko enotnost, tik preden se je zgodila ključna prelomnica večera. Na oder je stopil Hootsman, ki je – v duhu vesoljske sage – napovedal, da bo premagal Zargothraxa, kar je bilo seveda uvod v eksplozivno Hootsforce. Dvorana je eksplodirala še zadnjič, zdaj že popolnoma razvezana vseh zadržkov.

Tik pred koncem koncerta so Gloryhammer odigrali svojo znamenito in poskočno Unicorn Invasion of Dundee, kjer so se napihljivi samorogi vrnili kot ultimativna simbolika večera – absurdno veselje, gromozanska ironija in himnična ekstaza, ki jo lahko sproži samo band, ki zna biti hkrati teatraličen in iskreno energičen.

Za zaključek so Gloryhammer postregli še s The Anthem of Unst, skladbo, ki ni le zaključek seta, ampak ceremonialni pozdrav publiki. Ob skupinskem vzklikanju »Hoots! Hoots! Hoots!« je bilo jasno, da je bila dvorana do zadnjega kotička predana tej odrski norosti, ki je presegla zgolj koncertno izkušnjo. Brez posebnosti, brez zamud, a s predvidljivim zmagoslavjem – Gloryhammer so pričakovano znova izpolnili obljubo intergalaktičnega žura.