Ob prihodu v Kino Šiška je bilo pred dvorano še precej obiskovalcev, ki so se v skupinah pogovarjali in pili, medtem ko je bila sama dvorana večinoma prazna. Na širokih stopnicah, ostanku njenega kinotečnega izvora, je sedelo nekaj ljudi, nekaj pa jih je ob steni tiho čakalo na začetek. Na odru je že gorela mirna modra svetloba, ki je napovedovala, da bo otvoritev večera umirjena. Vračajo se namreč God Is An Astronaut, ki so nas nazadnje obiskali pred dvema letoma, prav tako v Kinu Šiška.

Predskupina večera, britanska violončelistka Jo Quail, je na oder stopila sama. Uvodoma je povedala, da v Ljubljani ni nastopila od leta 2019, nato pa je nemudoma pričela s svojo prvo skladbo Butterfly Dance. Sama na odru, obdana le z elektronskim basom, loop-pedali in nekaj efekti, je v modrikasti svetlobi razgrnila nabor skladb, ki so nihale med eksperimentalnim in kontemplativnim. Quail izvaja solistična dela že od leta 2010, je priznana kot »virtuozna violončelistka in inovativna looping-umetnica«, na odrih deluje tako kot solistka ali v sodelovanjih z zasedbami in orkestri. Vsako skladbo je najavila s kratkim opisom njenega nastanka ali pomena, s čimer je ustvarila redek občutek intimnosti med izvajalko in publiko. Občinstvo, ki se je do tedaj že skoraj v celoti zbralo, je poslušalo v skoraj gledališki tišini — aplavzi so bili zadržani, spoštljivi, skoraj ceremonialni.

Ko so oder prevzeli God Is An Astronaut, jih je v ozadju na platnu spremljala naslovnica zadnjega albuma, osvetljenem v rumenordeči svetlobi, ki je spominjala na sončni zahod. Brez odvečnih besed so stopili na svoje pozicije in koncert začeli z novo skladbo Falling Leaves z Embers. Uvod je bil zadržan, počasen, skoraj obredno grajen. Zvok se je plazil in postopno naraščal – boben in bas sta delovala kot stroja, ki se prebujata, dokler se nista odtrgala od tal in sprožila prvi resni zvočni val v dvorani. Zvok je ostal prostoren in mehak, z jasno ambientalno širino. Bobni so bili natančni, a pogosto nepravilnih ritmov, bas pa je poleg podpore dodajal še razpršene teksture, ki so polnile prostor. God Is An Astronaut so znani ravno po skladbah, ki gradijo napetost skozi počasne vzpone in se razširijo v zvočni val, preden eksplodirajo v vrhuncu. Po uvodu je hitro sledila Epitaph, nato so napovedali All Is Violent, All Is Bright in ob tem omenili, da letos praznujejo 20. obletnico istoimenskega albuma. Ob napovedi se je v dvorani zaslišalo spontano vzklikanje in aplavz – občutiti je bilo, da je skladba za marsikoga eden izmed vrhuncev večera. Povečal se je tudi nivo fizične odzivnosti – občinstvo se je sprostilo ali pa preprosto ni več zadrževalo želje po prepustitvi glasbi. Večina se je ritmično zibala z glavo, nekateri ostreje, drugi so imeli zaprte oči ali so začeli plesati. Potopitev v skladbe je bila zdaj popolna. Po uvodu so gradili tempo z izborom, ki jasno kaže aktualen fokus banda: jedro seta je izhajalo z novega albuma Embers (Apparition, Falling Leaves, Odyssey, Oscillation), kar se ujema z naslovom turneje. Med novejšimi skladbami so vmes postavili poudarke iz prejšnjih obdobij – Seance Room in Epitaph z istoimenskega albuma, Suicide by Star in Fragile s prelomnega All Is Violent, All Is Bright ter Frozen Twilight z EP-ja A Moment of Stillness. V praksi je to pomenilo prehode od počasnih vzponov do širokih zvočnih valov in eksplozij – prepoznavni lok skupine, ki učinkovito povezuje starejši in novejši material.

Pri zadnjih štirih skladbah – Fragile, Oscillation, Embers in From Dust to the Beyond – se je bandu na odru pridružila še Jo Quail. Začeli so s Fragile, ki so jo God Is An Astronaut posvetili Tommyju Kinselli, očetu Torstena in Nielsa Kinselle. Bil je pomembna osebnost v zgodnjih letih zasedbe: pomagal je pri tehničnem delu in logistiki prvih izdaj ter bil del njihovega malega produkcijskega kroga, ko so leta 2002 ustanovili založbo Revive Records. Po njegovi smrti leta 2009 je pesem Fragile ostala kot osebni poklon in opomnik, saj je bila to njegova najljubša skladba. Pred zaključkom so se člani pošalili, da bi se morali zdaj »pretvarjati, da bodo odšli in se vrnili, a bodo tokrat bolj civilizirani«, nato pa so koncert sklenili s From Dust to the Beyond in se poslovili ob močnem aplavzu.