Že cel teden čakam, lenuh, da davno tega napovedane padavine zalijejo sveže posejano travo in raznoliko cvetje na mojem vrtu ter naredijo žužkom veselje, a zaman. Nič ne bo danes, zato sem nehal zreti v nebo in preklinjati vreme. Navsezadnje sem ponosen Slovenec, ki pozna modrosti o vremenu, ki jih je poznal moj slovenski oče kot tudi njegov slovenski oče kot tudi njegov oče mešanega porekla kot tudi njegov oče, ki je bil bojda po današnjih standardih nezakonit priseljenec:

Če ti vreme ni všeč, počakaj pet minut.

Proti vremenu se ne da.

Slabo vreme ne obstaja, samo slaba obleka.

Vreme je kakor ženska – nikoli ne veš, kaj bo (tudi moški smo popolnoma enako muhasti, da ne bo pomote in zamere).

Sonce sije, pa ni za verjeti.

Dež vedno najde nedeljo.

Danes je bila pregovorna sreda, kot sem tudi točno pregovorno vedel, kaj bo, če ostanem zvečer doma, zato sem sklenil obiskati zasanjan in atmosferičen koncert. Tokrat v klubu p.p.c., kjer nisem bil vse od lanskega koncerta Obituary. Rad zahajam v p.p.c., saj ima posebno energijo in atmosfero, sploh za bolj ezoterične, shoegaze ali eksperimentalne metalske podzvrsti. Večer so odprli žanrsko instrumentalno postrockovsko sorodni Madžari Törzs. Banda nisem poznal, ne bom se pretvarjal. Kar lahko z gotovostjo trdim, je, da so bili zagotovo dobra izbira za predskupino, saj je kazala igla kompasa v zelo podobno shoegaze zasanjanost, pri kateri vokali niso zaželeni niti kot »glasbilo«. Odsotnost vokalov mi je prizanesla potencialno nerazumevanje besedil, saj glede na naslove pesmi v njihovem maternem jeziku ni napačno sklepati, da bi v njem tudi prepevali, če bi bilo potrebno. Dinamični kontrasti med umirjenimi atmosferičnimi deli in glasnimi surovimi distorziranimi pasažami so kljubovali pasivnosti vzdušja, čeprav sem se na trenutke, priznam, dolgočasil. Morda bi mojim mladim cvetlicam zavrtel to glasbo, da bi hitreje rasle, sem pomislil.

Moral sem pobrskati po spominu, kakšen je moj odnos do nosilcev večera God Is An Astronaut, in začuden sem potrdil, da jih v živo nisem slišal že kar lep čas slišal. Mislil sem, da sem jih zagotovo videl še pred nedavnim v Kinu Šiška. No, to je bilo leta 2018 … Skrajni čas, da osvežim spomin, kako zvenijo v živo, torej! Dotično sredo so obiskali Gradec v okviru turneje, ki promovira (še vedno) aktualen studijski album Embers (2024), ampak v resnici se je šlo, če se lahko tako izrazim, za »diskografski sendvič«, saj so prevladovali komadi z začetka in konca diskografije s kakšno vmesno kumarico, rezino sira ali salamo. Zgornja in spodnja stran kruha sta imeli okus po sofomornem albumu All Is Violent All Is Bright (2005) in že omenjenem Embers (2024). Če banda in komadov ne bi poznal vnaprej, bi me verjetno ob trenutkih premočne zasanjanosti ravno tako popadel občutek zaspanosti in dolgčasa ter želja po satanskem black metalu. A ker jih že res dolgo nisem slišal v živo, sem, kot se za intelektualca spodobi, s prekrižanimi rokami in ob razmišljujočem pogledu na oder analiziral dogajanje na njem. Ne jamčim za vse komade, a so zagotovo mogoče igrali naslednje komade v ne nujno tem zaporedju: Falling Leaves, Epitaph, All Is Violent All Is Bright, Apparition, Seance Room, Odyssey, Suicide by Star, Frozen Twilight, Fragile, Oscillation, Forever Lost, From Dust to the Beyond.

Ponoči še vedno ni bilo ne duha ne sluha o dežju. Spomnil sem se na bedno šalo, ki sem jo kot otrok prebral v stripu Miki Miška, in iskreno nimam pojma, zakaj se je še vedno spomnim: »Zakaj ne more deževati dva dni zaporedoma? Ker je vmes noč!«