Gorgoroth / Doodswens / Hats Barn / Tyrmfar

Kontroverznost in metal, še zlasti black metal, že od samih začetkov bolj ali manj romata po svetu z roko v roki ter nekako v zanimivi simbiozi sobivata in se hranita drug od drugega. Zakaj začenjam tokratno reportažo s to omembo, je jasno kot beli dan, saj v svetu ekstremnega metala obstaja zelo malo bandov, ki bi se lahko po kontroverznosti kosali z norveškimi prinašalci pogube in smrti Gorgoroth.

Band, ki je svoj plemeniti pohod začel že davnega leta 1992, je k prepoznavnosti norveškega black metala tako ali drugače prispeval levji delež, zato ga kot takega lahko brez večjih zadržkov štejemo med bande, ki so utirali trnovo pot poznejšim generacijam in so s svojim odnosom, agresijo ter že omenjeno kontroverznostjo postali glasniki norveškega black metala. Kot mulca te seveda vsa ta fama okrog zloveščega banda enostavno pritegne, v mojem primeru pa je to iskanje »zlobnega« v glasbi ostalo, se še vedno razvija in ohranja nekje v globoki podzavesti ter samo čaka, da pricurlja na površje. Tako se je konec prejšnjega leta med vožnjami na različne koncerte pri debati z našim urednikom Dejanom vedno pogosteje porajalo vprašanje, kdaj se bo na koncertne odre vrnila prvinskost black metala v podobi Gorgoroth, in ker sem jih nazadnje videl v živo davnega leta 2004, je bil že skrajni čas, da se očistim tega greha ter se prepustim peklenskosti in pogubi.

Kot strela z jasnega so prav ob koncu lanskega leta Norvežani napovedali turnejo ob 31. obletnici delovanja z zloveščim imenom Black Metal Revelation Tour 2023 in tako se je black metal karavana 22. februarja 2023 ustavila tudi pri naših severnih sosedih v graškem klubu Explosiv. Ker so bile napovedane kar tri predskupine, se je dogodek za mnoge začel nekoliko prezgodaj, a kot sem že večkrat poudaril, to zaradi zgodnejše poti domov sam zelo preferiram.

Tokrat mi je zgodnji začetek koncerta nekoliko prekrižal načrte. Klasično iskanje parkirišča v okolici kluba je terjalo svoj davek, je pa sam prihod na prizorišče kazal kar obetavne znake, saj se je pred dvorano nabralo kar lepo število ljubiteljev črnega metala, ki so posledično tudi stali v vrsti za karte. Tako sem ob prihodu v dvorano ujel le zadnja dva komada prvih nastopajočih. To so bili švicarski melodični metalcorovci Tyrmfar, ki so nekaj tednov pred začetkom turneje vskočili namesto zasedbe Noctem. Band je pokazal dobro mero profesionalnosti in tudi odrska prezenca je bila na mestu, kar je potrdila dobro zapolnjena dvorana. A kaj, ko žanrsko enostavno v mojih ušesih niso sovpadali s tokrat ozkogledno black metal naravnanostjo. Ob drugi priložnosti bi bili Tyrmfar band, ki bi si zasluži več pozornosti.

Po krajšem premoru, ki je dejansko bil kot švicarska ura usklajen z objavljeno časovnico, so kot drugi prostor na odru zavzeli francoski okrutneži Hats Barn, ki so odrsko prezenco popestrili s tematsko naravnanimi rekviziti in po krajšem uvodnem stihu začeli svoj pohod groze. Banda pred samim koncertom nisem poznal in sem se slepo prepustil toku, ki ga je začrtal, a me njegova energija enostavno ni prevzela. Enako sem opazil pri zbrani množici, ki je dogajanje na odru opazovala zelo statično in do neke mere tudi z začudenjem spremljala zasedbo, ki je kot obsedena zavzela celoten oder. Mogoče je bila kriva tudi sama anemičnost publike, ki jo že dalj časa opažam pri naših severnih sosedih, a to je vprašanje za kdaj drugič. Vseskozi sem imel občutek, da band ta večer enostavno ne bo zadel prave note in pritegnil pozornost publike. Z vztrajnostjo ter bolj všečnimi in catchy riffi so le dosegli želeno in dostojno zaključili svoj dokaj kratek nastop. Mogoče je dolžina samega nastopa botrovala temu, da kljub pravšnji meri black metala Nats Barn tokrat enostavno niso uspeli pokazati vsega, ali pa je bilo samo pričakovanje glavnega banda večera že premočno zasidrano v podzavest. Le kdo bi to vedel.

Kot že ob prvi menjavi odra se je tudi tokrat vse skupaj odvilo zelo hitro in v skladu s časovnico, kar so mnogi izkoristili za odhod na zrak oziroma za krajši počitek ob zvarku ali dveh, nekateri pa enostavno le odpočili že utrujene ude. Zadnji predvozači Doodswens so zdaj že stari znanci graške dvorane, saj so si pred dobrim letom isti oder delili s še enimi velikani žanra, švedskimi veljaki Marduk. Že ob prvem srečanju z Nizozemci me je njihova interpretacija black metala pozitivno presenetila, in ker sem upal, da bo tako tudi v živo, sem se z velikim navdušenjem prebil med sprednje vrste. Ob uvodnih krikih, ki so naznanjali prihod zasedbe na oder, sem le še čakal na začetek mističnega razodetja. Po krajšem ritualnem uvodu so na nas zgrmeli težki riffi in kričeči vokali s težo, ki je zadonela tudi v zadnji kotiček dvorane. V primerjavi s Hats Barn so Doodswens zadeli v polno, kljub vsesplošni statičnosti pa se je le opazilo kakšno vrtenje čupe. Mirnejše in atmosferične pasaže komadov enostavno posrkajo dušo vase, te z nenadno eksplozijo predramijo in te ne pustijo pri miru. Svoj delež k temu je prispevalo kadilo, ki je k atmosferičnosti dodalo tisto piko na i, ki sem jo čakal in tudi dočakal. Sicer v štiridesetih minutah band kova Doodswens ne more pokazati vsega, a so Nizozemci vseeno poskrbeli za dovoljšnje ogrevanje pred glavnim bandom večera in ob ponovnih krikih z dvignjenimi glavami zapustili oder.

Če je bil prej časovni razpored skladen s časovnico in so se ga bandi držali kot pijanec plota, se je pri glavnem bandu to kar malenkost zavleklo, kar za Gorgoroth ni nič novega. Po desetminutni zamudi je končno iz ozvočenja zadonel »pogrebni marš« in dvorano je zavzela megla, ki je naznanila, da se je pot v pogubo končno začela. Gorgoroth od samega začetka nič ne prepustijo naključju ter s surovostjo in agresijo enostavno kosijo vse pred sabo, kar je tudi publika zelo hitro dojela, temu primerno tudi odreagirala in zajela ponujeno z odprtimi rokami. Hoest s svojo prezenco na odru poskrbi, da komadi dosežejo svoj namen in pokažejo, zakaj Gorgoroth sodijo v sam vrh norveškega black metala. Nikakor pa se ne morem znebiti občutka, da kljub odličnemu vokalu, ki ga premore Hoest, v določenih trenutkih in komadih izgubi tisto pristnost in prvinskost, ki so jo Gorgoroth kazali že v preteklosti. Kljub temu je sprehod po ploščah zajel kar pestro mešanico komadov, med katerimi sem se najbolj razveselil komadov Incipit Satan ter Destroyer, s katerima sem kot mulc odkrival čare black metala iz hiše Gorgoroth. A kaj, ko Gorgoroth ne bi bili Gorgoroth in kot glavni band večera nastop zaključili že po le petdesetih minutah. S tem so na marsikaterem obrazu pustili vidne znake začudenja, mogoče tudi malenkost žalosti. Na tem mestu vseeno ne gre zanemariti dejstva, da je bilo enostavno kratko in sladko. Se bom pa to pot ponovno obregnil ob uporabo megle na odru, ki je na odlično koncertno izkušnjo vrgla ogromen madež, saj kot obiskovalec in zelo vizualen tip človeka na koncertu želim podrobno opazovati dogajanje na odru. Žal pri Gorgoroth to nikakor ni bilo mogoče in sem bil prikrajšan za ključni del koncertne izkušnje. Verjamem, da nisem bil edini. Škoda.

Tako se je koncertni večer zaključil ob človeku zelo prijazni uri, kar nam je krepko olajšalo pot domov. Mešane občutke sem na poti domov premleval doživeto in prišel do zaključka, da so Gorgoroth kot entiteta black metala band, ki kljub relativno kratkim nastopom, kontroverznosti in vsem povezanim dosežejo želeno in po vseh teh letih še vedno znajo ustvariti mit zlobe in pogube, ki je še kako živ.