Gutalax / Birdflesh
Orto Bar, Ljubljana, 18. 1. 2025
Objavljeno 21. 1. 2025

Dan pred koncertom me je na poti v Kranj ujela informacija, da je napovedani festival dekadence v Orto Baru razprodan, in priznati vam moram, da sem novico sprejel z mešanimi občutki. Po eni strani vesel, da je ekipi Dirty Skunks znova uspelo organizirati odmeven in kakovosten dogodek, po drugi strani pa misel na drenjanje v vročini v meni ni ravno spodbudila izločanja serotonina. No, bo pa vsaj vonj po znoju pristen, če bodo že pričakovane imitacije človeških fekalij dišale po različnih oblikah čokoladnih derivatov. A pustimo blodnje starega nergača pri miru in se raje posvetimo samemu dogodku.
Po zaslugi skrbnega načrtovanja sobotnih aktivnosti in dejstva, da sem od prizorišča oddaljen približno tri minute hoje, sem z lahkoto ujel vse nastopajoče. Dvorana je bila že pred začetkom izdatno napolnjena. Nekaj rezerve je še bilo in zato sem do prve vrste potreboval le malo nežnega prerivanja.
Kot je za vse dogodke v organizaciji Dirty Skunks že dolgo značilno, se je tudi ta začel natančno ob napovedani uri. Ob 21h je torej oder najprej zasedla trojica iz Švedske, ki se predstavlja z imenom Birdflesh. Gre za skupino, ki glasbo ustvarja že več kot 30 let, pa se nama v tem času na žalost nekako ni uspelo ujeti. Za Birdflesh bi težko rekli, da so stari znanci slovenskih odrov. Leta 2018 so nastopili na manjšem odru festivala Metaldays, v Ljubljani pa so se občinstvu, če sem pravilno ujel bobnarjeve besede (moje znanje švedščine ni ravno briljantno), predstavili šele drugič in od prvega srečanja naj bi minilo celih 22 let.
In kako so se predstavili? S šusom! Njihov grindcore na posteljici obscenega humorja bi lahko opisal kot prefinjen in domišljeno strukturiran kaos. Od prve sekunde so brezkompromisno napadli naše bobniče in občinstvo pod odrom je zelo kmalu pričelo imitirati razmetavanje spodnjega perila v sušilcu pri maksimalnih obratih. Birdflesh so nas peljali na popotovanje od penisa do vagine preko anusa in nazaj k penisu. Popotovanje z občasnimi postanki na pokopališču ter celo v antičnem Rimu, kjer smo obiskali vladarja rimskega imperija Kaligulo in iz njega naredili juho ... Ali pa morda golaž, nisem povsem prepričan.
V 40-minutnem nastopu je trojica pod taktirko bobnarja in vokalista Andreasa Mitroulisa, ki je po informacijah na svetovnem spletu sodeč edini še originalni član zasedbe, pustila bore malo trenutkov za zajeti sapo, občinstvo pa se je predalo v celoti. Brez prevelikega tveganja lahko na podlagi opazovanja dogajanja podam oceno, da so bili Birdflesh za marsikoga razlog za obisk koncerta in zvezde večera. Kot je sprva kazalo, so delno zamaskirani Švedi nastop zaključili s Coffinfucker, potem pa podlegli pritisku publike in v želji, da zadostijo njenim apetitom, zaigrali še Alive Autopsy z istoimenskega albuma iz leta 2001.
20-minutno pavzo pred nastopom Gutalax sem preživel v družbi stanovskega kolega fotografa, s katerim se poznava že vsaj četrt stoletja, in beseda je med drugim nanesla tudi na občinstvo, ki je tisti večer napolnilo Orto Bar do zadnjega kotička. Strinjala sva se, da je struktura obiskovalcev več kot raznolika in za marsikoga bi le s težavo ocenila, kakšno zvrst glasbe si zavrti, ko preživlja čas sam s sabo. Presenetljivo veliko (vsaj za naju) je bilo tudi mladine. Ker pa čas hitro mine, pir pa tudi, sva morala misli pustiti nedokončane in se vrniti na mesto zločina, kjer je četverica forenzikov v belih kombinezonih že pričela svoje delo.
Prebijanje pod oder ob začetku nastopa Gutalax, čeških častilcev človeških prebavil, spolovil in telesnih izločkov, je spominjalo na bitko, ki bi ji kakšno pesem lahko posvetili sami velikani Sabaton, a na koncu mi je vendarle uspelo zmagoslavno privleči svoje preobilno in od življenja poraženo telo do vznožja odra.
Gutalax so stari znanci slovenske publike, ki jih več kot očitno obožuje, in njihov nastop je bil ena sama velika zabava. Ples, ples in še enkrat ples. Morda se to sliši čudno in tudi izraz ples na tem mestu uporabljam zelo, recimo temu, radodarno. Ko greš na Gutalax, greš primarno na zabavo s specifično obliko serviranja glasbene podlage. In nič ni narobe s tem. Tudi sam pevec je po treh odigranih komadih napovedal, da so za to priložnost pripravili bojda najdaljšo (kar 50-minutno) setlisto do zdaj, navdušenje občinstva pa je pospremil s šalo na svoj račun, začuden, čemu evforija, saj bodo preostali komadi zveneli identično kot prvi trije.
In to je tisto, kar po mojem mnenju dela Gutalax tako privlačne. Zabava. Zabava, na kateri ni veroizpovedi, političnega prepričanja, spolne usmerjenosti in kar je še zadev, na podlagi katerih se tako radi ločujemo v vsakdanjem življenju. Zabava, kjer smo pred bogovi dreka vsi enaki. In Gutalax nudijo odlično zvočno podlago za tako zabavo. In sobotna zabava je bila prav posebna, saj Gutalax na aktualni turneji obeležujejo 15-letnico svojega delovanja, tako da smo prisostvovali nekakšni neuradni rojstnodnevni zabavi. Tako kot občinstvo ni skrivalo navdušenja nad bandom, tudi band ni skoparil s pristnimi pohvalami na račun publike, nekje na polovici nastopa pa je pevec pohvale namenil tudi organizatorju koncerta in namignil, da se morebiti vrnejo na festival Tolminator naslednje leto. Pred tem pa zagotovo letos novembra, znova v družbi Spasm in Guineapig, kombinacija, ki smo jo lahko videli v Trbovljah decembra 2022.
Z izjemo obveznega toaletnega asortimaja v obliki straniščnih ščetk in toaletnega papirja me je v soboto presenetil manko kostumov, rekvizitov in že omenjenih imitacij fekalij, ki jih je na nastopih Gutalax sicer v izobilju. Ne bom tvegal s špekulacijami, kaj je temu botrovalo, saj konec koncev tudi ni pomembno. Rojstnodnevna zabava, na kateri ni manjkalo (super)junakov, kot so Buttman in Shitbusters, je več kot uspela. A to še ni bilo vse. Zabava je bila namreč sestavljena iz dveh delov. Prvega so Gutalax zaključili z zimzeleno Strejda Donald, sledila pa je migracija v Menzo pri koritu, kjer se je obetalo nadaljevanje rajanja dolgo v noč, morda celo do ranega jutra, in to ob spremljavi glasbe iz 80-ih, 90-ih in še kakšne. Z veseljem bi vam poročal tudi o tem dogodku, a sta mi zlobni EMŠO in luknja v želodcu preprečila udeležbo.
Avtor:Matej Mrevlje






