Dovolite mi, da se s tokratnim uvodom dotaknem debate, ki se trenutno odvija na našem forumu oziroma je spet postala živa. Gre za temo z naslovom Razumevanje in doživljanje metala, kjer so forumaši trenutno pristali pri tem, kako veliko vlogo ima metal glasba v njihovem življenju, koliko časa so pripravljeni zanjo žrtvovati in kako ta konjiček vpliva še na druge vidike uresničevanja tega.

Metalec sem že več kot polovico življenja, v tem času pa sem razvil navado, ki bi jo nekateri tolmačili ali razumeli kot »hrčkanje«. Sam to navado pojmujem kot zbiranje, poleg klasičnih »metal« artiklov, kot so CD-ji, vinilke, majice, puloverji in koncertne vstopnice, »zbiram« tudi dogodke. Oziroma kot ljubitelj tradicije sem vesel, če se lahko znova in znova udeležim nekega tematskega koncertnega večera, ki gosti meni zanimive zasedbe.

Po Halloween Massacre in Halloween Massacre II so se organizatorji tudi za letos odločili, da izpeljejo tretjo – torej že tradicionalno – edicijo en dan pred nočjo čarovnic. Zakaj je to dobro? Po eni strani zato, ker je imela mariborska publika na ta način možnost praznovati ta »praznik« kar dva dni, po drugi strani pa zato, ker tistim starejšim z drugačnimi obveznostmi naslednji dan ni treba, da se vsi skrokani zvlečejo na pokopališče oziroma k sorodnikom in jim na dolgo in široko razlagajo, čemu podočnjaki, glavobol in mrki pogled.

Da pa nisem edini, ki ima rad tradicijo, sem se zavedel takoj, ko sem zavil na dvorišče Pekarne. »Uf, taka gužva, pa še začelo se ni!« In hkrati sem še pomislil: »Danes se bodo koledarčki razdelili kar sami.« Pogovor z organizatorji mi je potrdil, da bo obisk dober, hkrati pa izdal, da je bila predprodaja odlična, prodaja pa se je nadaljevala še na vratih kluba. Odlično, Maribor pa le ni mrtev, samo pravo obliko metala mu je treba ponuditi. Četudi ne morem trditi, da so minuli četrtek v Gustafu nastopili izključno bandi, ki zastopajo moderne barve kovine, je njihov duh kljub temu prednjačil. Stari prdci smo torej bili deležni lekcije, kako se dandanašnji streže kovini, mladi pa so pač samo prišli na svoj račun.

Prvi so na oder stopili Slugpit. Zasedbo, ki me glasbeno zelo spominja na Human Host Body, sem v četrtek nepričakovano primerjal z Obituary. Verjetno zaradi njihovega nedavnega obiska v Ljubljani, zagotovo pa zaradi Vidove pojave na odru: do riti dolga čupa, ki večino časa nastopa prekriva večino njegovega obraza, podoben način postopanja po odru, podobno podajanje besedila na cupa-cupa bobnarsko podlago. No, Slugpit niso Obituary, mi pa verjetno te primerjave tudi ne bodo zamerili. Skratka, šest komadov ali nekaj manj kot dvanajst minut dolg EP Mentally Unengaged smo slišali v celoti, poleg tega pa še nekaj neizdanih komadov, ki so se dobro zlili s preostalimi. Presenečenje večera je bila priredba Pure Fucking Armageddon od Mayhem – joj, tega komada res nisem pričakoval, in joj, kako sem ga bil vesel –, pri čemer moram še dodati, da sem se moral zelo zgodaj med nastopom Ljubljančanov pomakniti od sredine dvorane na stran, da me mosharji niso povsem pohodili.

Sledili so Relentless Youth, band, katerega nastop sem najmanj spremljal iz notranjosti dvorane. Za to obstajata dva med seboj povezana razloga. Relentless Youth igrajo punkovsko obarvan hardcore, zaradi česar se nikoli ne znajdejo na mojem seznamu predvajanja, kar posledično pomeni, da ne poznam njihovih viž – za razliko od preostale publike, ki je lačno čakala njihov nastop. Ta je bila celo tako zelo lačna, da do razvoja mosh pita ni uspela počakati niti do konca prvega komada. Potemtakem še dobro, da je kar nekaj publike ostalo zunaj, kajti ne znam si predstavljati, kako bi zgledalo, če bi Relentless Youth izpod odra spremljali vsi prisotni obiskovalci. No, verjetno bi bilo še bolj divje in vroče (tudi zaradi za ta letni čas visokih večernih temperatur nad 10 stopinj), kot je že bilo. Vrhunec sta predstavljali dve izvedbi wall of death, posledica pa številni nasmejani obrazi.

Zabava se je nadaljevala tudi med nastopom Smrt. Povsem pričakovano in zasluženo. Sicer pa: kaj naj napišem o nastopu banda, ki sem ga v živo videl verjetno že kakšnih desetkrat, medtem ko bo število naših reportaž počasi tudi doseglo dvomestno število. Nazadnje sem se z bandom srečal konec maja v Ljubljani, ko je opravljal vlogo predvozača na »release partyju« od Morywe. No, tokrat so Prekmurci spet ogrevali publiko za Morywo, le v malo drugačni vlogi. In da se ne spuščam preveč v podrobnosti: v znanem slogu in z znanimi komadi so Smrt zagroovali, nas vsekali z najglobljimi breakdowni večera, ponudili najmočnejše in najhitrejše udarce ter tudi najbolj žalostne melodije večera. Deležni smo bili torej vsega, kar si človek želi od metal koncerta, celo presenečenja. Leonard Horvat je z bandom odigral solo pri komadu Synthesized Perdition. Kako je to zgledalo? Tudi njegov prihod je bil nekakšno presenečenje, saj je skočil na oder sredi komada, tako da sem sprva mislil, da bomo videli celo crowd surfing, nakar je poprijel za kitaro, se priklopil in že soliral. Prijetna popestritev.

In še Morywa. »Ah, točno, Morywa imajo novega pevca!« No, saj ni več tako zelo nov, samo pozabil sem, da je pevec/kitarist Peter zapustil band. In ja, spomnil sem se takoj, ko sem na odru videl Jana. Tudi z Morywo sem se – očitno – nazadnje srečal konec maja. Tudi Morywa imajo samo dva albuma, tako da ni bilo težko uganiti, kaj bodo igrali. Po drugi strani pa njihova celotna diskografija (Vamana Ira + II) ne obsega več kot 75 minut glasbe, tako da se nepoznavalec tudi hitro seznani z njo. In ker je djent nu metal peterice dokaj preprost in nalezljiv, gre vse skupaj še toliko hitreje. Tako doma, med lastnimi štirimi stenami, kot tudi v živo, kjer norenje – takšno in drugačno – ni in ni pojenjalo. Vsaka čast mladini, ki ji je po več urah, treh nastopih in številnih tekočih pripomočkih s čupanjem in predvsem moshanjem uspelo nagraditi še četrti band. In da ne bi bili Morywa edini brez presenečenja, se jim je med izvedbo komada Well & Trully na odru pridružil Lan, pevec Smrti. Kombinacija Janovega bolj kričečega vokala in Lanovega kruljenja je komad prijetno popestrila.

Da ne zaključim zmeraj na enak način, bom na tem mestu navedel, po čem sem si še zapomnil dogodek. Seveda v prvi vrsti po številnih znanih obrazih in prijetnih pogovorih, za kar bi se želel zahvaliti vsem, ki so bili del teh. A nisem želel izpostaviti tega, želel sem izpostaviti nekaj drugega. Dve malenkosti, ki sta mi polepšali celotno izkušnjo. Kot prvo: natisnjene vstopnice. Kot drugo: pijača dobrodošlice na blagajni. Dragi organizator, poskušaj torej ohraniti domačnost dogodka, za katerega res srčno upam, da bo postal stalnica/tradicija, ki se ga bo v prihodnje odločilo obiskati še več ljubiteljev težke glasbe iz oddaljenih krajev. In še: Mastercard ne bo nikoli mogel kupiti občutka, ki te prevzame, ko vidiš, da nekdo za domov sname plakat koncerta s samo domačimi bandi. Podpirajte domače bande še naprej!