Hladen zimski zrak se je počasi usedal na še vedno polne ljubljanske ulice, ko okoli vogala zavijem proti Kinu Šiška. Kljub zgodnji uri in sredini tedna parkirišče nekdanjega kina krasi precej številčna skupina ljubiteljev nekoliko težjih glasbenih zvrsti. Marsikoga je z obljubo glasbene poslastice privabil Heidenfest, ki je kot orkan s svojim pestrim naborom folk metal glasbe zajel Evropo, preplavil mnoge prestolnice in se končno za večer ustavil tudi v Ljubljani. Tako mi misli hitro prešinejo napovedana časovnica in imena skupin, ki me preplavijo z valom energije in pričakovanja. Hitro pospešim korak in se po stopnicah povzpnem do katedrale, kjer pisane odrske luči že napovedujejo pričetek koncerta. Zdrsnem skozi vrata in se med skupinami ljudi sprehodim do sredine prizorišča. Preseneti me, da je tokrat zbrano občinstvo nekoliko drugačno. Medtem ko sem vajena, da večinski delež tovrstnih dogodkov predstavlja mlajša, velikokrat pretežno moška populacija (16–35 let), je bilo tokrat prisotnih največ predstavnikov generacij 30+, veliko parov in nekaj starejših. Kar nekaj obiskovalcev je očitno katedralo obiskalo kar na poti iz službe, saj je bilo moč opaziti kar nekaj neuradnih oblačil, kot so krila in srajce. Slišati je bilo mogoče tudi nemalo živahnih pogovorov, ki so potekali v različnih jezikih Sloveniji bližnjih držav – nemščini, hrvaščini, italijanščini, madžarščini …

Oder je prva zasedla kalifornijska akustična šesterica The Dread Crew of Oddwood, od glave do pet oblečena v piratska oblačila, opremljena z ne ravno najpogostejšimi instrumenti, kot sta mandolina in ukulele. Z zgolj tridesetminutnim časovnim okvirjem niso imeli veliko časa za počasno ogrevanje publike, zato so se takoj podali na delo in pripravili kar zanimivo predstavo. Občinstvo so kaj kmalu povabili, naj se pridruži prav posebnemu plesu demonske rakovice med skladbo Giant Fucking Demon Crab, nagnejo kozarec ob skladbi Give Me Your Beer in sprostijo nekaj energije v mosh pitu ob melodijah Lawful Evil. Za nekaj nepredvidljivosti so poskrbeli tudi z bitko solaž ukulele proti piščali, na katero je Stark Cordwain igral kar z nosom. Za dodatno merico smeha je s svojo improvizirano točko poskrbel tudi nepričakovani gost in član tehnične ekipe skupine TrollfesT, ko je med skladbo Trollwhack dodal svoj plesni vložek. Iz skladbe v skladbo se je publika počasi večala in do zadnje odigrane note je bil prav vsak že dodobra ogret. Kot bi mignil, je bil že čas za slovo kalifornijskih piratov in odmor. Tako se napotim po stopnicah navzdol in si privoščim nekaj večernega hlada, preden se ponovno vrnem v koncertno dvorano.    

Tišina v Kinu Šiška nikoli ne traja dolgo, saj zgolj 15 minut po koncu prvega akta oder že zasede norveška zasedba TrollfesT. Sicer se zavedam, da bi me morala na prihajajoč prizor opozoriti že njihovo ime in živo rožnata okrasitev odra, pa vendar me je prizor še vseeno nekoliko presenetil. No, naj vam nekoliko natančneje opišem prizor: steno za odrom je krasil velik tisk njihovega najnovejšega albuma (Flamingo Overlord) z motivom rožnatega flaminga, pred bobnarskim setom pa je mirno lebdel helijev balonček, prav tako z motivom rožnatega flaminga. In moram priznati, da me to po obisku koncertov bandov, kot sta Gutalax in Alestorm, ni zares presenetilo. Nekoliko nepripravljeno so me vseeno ujele bleščeče rožnate obleke, ki jih ni mogoče opisati drugače kot primerne za Disneyjeve princeske, in naglavni artefakti v obliki flamingovih glav. Če dodate trenutni predstavi še nekaj bojnih barv, se lahko že precej približate prizoru, ki se je izrisal pred mojimi očmi. Vsi, ki morda poznate skladbo ali dve skupine TrollfesT, si lahko predstavljate stopnjo dosežene komičnosti zaradi močnega nasprotovanja videza in zvoka. Kljub puhasti kitari, miniaturnemu bobnarskemu setu, ki si ga je med koncertom lastil vokalist Jostein »Trollmannen« Austvik, in vsesplošnega estetskega kaosa jemlje norveška zasedba svoje delo precej resno. Tako se je med koncertom Trollmannen tudi pritožil, da je v publiki nekoliko preveč reda, in obiskovalce opomnil, da so le agenti kaosa in da zato prosijo za več nereda. Publika je bila tako razdeljena na levi in desni del, ki sta se v svojih vlogah živahnega skakanja in počitka (sedenja na tleh) izmenjevala v intervalih. Za enakomerno utrujenost obeh strani je bilo poskrbljeno z eksplicitnim poveljem »switcheroo«, ki se je brez težav zlilo z besedilom pesmi. Poslušalci so lahko svoje glasilke preizkusili tudi med vajami vzklikov za Trinkentroll, se podali na sprehod z vlakcem, ki ga je skozi občinstvo in ven iz katedrale vodil basist skupine, lahko pa so se tudi prepričali o impresivnosti  instrumenta The viper's flap. TrollfesT so se na odru pridružili tudi člani zasedbe The Dread Crew of Oddwood in zaplesali ob zvokih skladbe All Drinks on Me, nato pa je Austvik nagovoril množico, se poslovil in z zlobnim smehom napovedal zadnjo, zares dolgo skladbo. 

Poslušalci so lahko nato med dvanajstminutnim odmorom namočili izsušena grla, obrisali potna čela in se ponovno podali na glasbeno pustolovščino. Ob vrnitvi v katedralo je bilo takoj moč občutiti spremembo v ozračju. Rožnati eksponati so izginili, v ozadju se je dvignila dramatična kulisa s krokarji in bobne so krasili rogovi. Na oder je stopila nizozemska šesterica Heidevolk, ki je s svojim prihodom naznanila resnejši del Heidenfesta. Ne le resnejši, pač pa tudi precej bolj glasbeno dovršen del. Medtem ko se je zdelo, da sta TrollfesT in The Dread Crew Of Oddwood namenila več poudarka zabavanju občinstva, so Heidenvolk očitno predstavljali prelomnico glasbene dovršenosti. Že od samega začetka je bilo moč občutiti veličastnost glasbe in pravi duh power metala. Svoje glasbene talente in neverjeten razpon sta ob spremljavi mogočnih kitarskih melodij razkazovala vokalista Jacco de Wijs (Jacco Bühnebeest) in Daniël Wansink (Daniël den Dorstighe), ki sta množico nagovorila tudi v slovenščini: »Dober večer, Ljubljana! Kako ste?« Še večje navdušenje kot nagovor je poželo povabilo na wall of death med skladbo Walhalla Wacht, ki  na stopnicah nekdanjega kina ni daleč od resnice. Z vsako naslednjo skladbo se je publika bolj prepuščala melodijam, plesala, skakala, moshala in vzklikala. Vrhunec petinštiridesetminutnega seta je nastop dosegel s skladbo Drinking with the Gods (Valhalla), pri čemer je občinstvo pred začetkom dobilo nekaj pevskih vaj in napotkov. Kot bi mignil, so se grla ob prepevanju izsušila in kmalu je bil spet čas za premor. V upanju, da zabavo še nekoliko podaljša, je Jacco de Wijs poslušalce pred zadnjo skladbo povabil, da se skupini pridružijo pri stojnici za merch in svojo žejo potešijo s kozarcem piva. Sledil je še zadnji mosh pit, sicer majhen, a intenziven, ob katerem je Jacco v slovo mahal z zastavo skupine.

V nadaljevanju je ton postal še nekoliko mračnejši, ko so se iz temnih globin v središče katedrale priplazili finski troli. Z obrazi, prekritimi z bojnimi barvami, ter koničastimi ušesi, katerih dolžina je nedvomno določena s prestižnostjo položaja v hordi, so dvorano zatresli Finntroll s fuzijo black/death/folk metala. Čeprav gre za kombinacijo več različnih elementov metala, je daleč največji poudarek na blacku. Temu primerno se je v trenutku razbesnel mosh pit, pri katerem sodelujočih stopnice Kina Šiška niso niti najmanj motile in je ta brez težav divjal skozi celotno uro koncerta. Mathias »Kistelach« Dahlsveen (Vanvidd), ki je na tokratni turneji v vlogi vokalista nadomeščal Mathiasa »Vretha« Lillmånsa, je svojo vlogo opravil fenomenalno in tako požel navdušenje občinstva. Sprejem skupine je bil po Mathiasovih besedah tako topel, da so prišli še galebi. Prav tako si je vzel tudi nekaj trenutkov, da je poudaril težave pri nanašanju in odstranjevanju ličil, ter pozval občinstvo k aplavzu za dame, takoj zatem pa elegantno zdrsnil nazaj v svojo odrsko persono in v nadaljevanju odkričal nekaj materiala iz starejšega dela glasbenega opusa. Starejši hiti so energijo množice ponesli še na nekoliko višji nivo. V ospredju sta tako izmenično divjala mosh in circle pit, ki ju je občasno prekinil kakšen wall of death, v katerega so se najbolj navdušeni podali kar s premetom. Naelektreno ozračje in divji ritem bobnov sta se razlezla prav do zadnjega kotička prostora in v gibanje poslala še zadnjega obiskovalca katedrale. Brez dvoma je energija publike v tem trenutku dosegla vrhunec večera. Pred zadnjim napovedanim aktom se je občinstvo nekoliko umirilo ob zvoku počasnejše balade in občasnimi crowdsurferji, preden so Finntroll postregli s še eno eksplozijo blackmetalske fuzije in steno smrti. Ob prižigu luči so se bitja podzemlja prav tako hitro razpršila kot so zasedla svoja mesta za instrumenti in kmalu so oder prerasle ciprese.

Za nekatere razlog za obisk Heidenfesta, za druge le še eno večje ime v svetu folk metal glasbe. Ne glede na ta pogled se Korpiklaani že leta ponašajo s svojo priljubljenostjo in prepoznavnostjo. Slovenijo so v zadnjem času obiskali že drugič, in medtem ko za prvi nastop nisem prepričana, so tokrat svojo setlisto začeli precej energično. Po prvi ogrevalni točki so namreč predstavo nadaljevali s skladbo A Man with a Plan, s katero so dosegli največje navdušenje občinstva. Žal se energija ni mogla kosati s stopnjo, ki so jo dosegli (in obdržali) njihovi rojaki. V dvorani je množica večinoma nekoliko poplesavala, občasno ustvarila vlakec ali na pot poslala posameznega crowdsurferja. Priznati je treba, da interakcije oziroma monologi, namenjeni občinstvu v finskem jeziku niso preveč doprinesli k vzpostavitvi energije. Posamezne skladbe so za kakšen trenutek izzvale kakšen manjši poskus mosha ali circle pita, vendar je tudi ta kaj kmalu izgubil svoj zanos. Precej obiskovalcev je med samim koncertom tudi že zapustilo samo prizorišče, kar je enemu izmed vztrajnih crowdsurferjev nekoliko otežilo samo misijo. Tako je poskušal s sprednje strani, nato z zadnje, a vseeno je pod njim večkrat zmanjkalo rok, zaradi česar je precej neglamurozno pristal na trdih tleh (na srečo brez poškodb). Nekaj dodatnega navdušenja so Korpiklaani od preostalih poslušalcev poželi še ob zaključku svojega nastopa s skladbo enega izmed svojih hitov z naslovom Vodka.

Glede na zvrst in prepoznavnost Korpiklaani v svetu glasbe sem od koncerta pričakovala več. Morda ne z vidika same odrske produkcije, pač pa enostavno od samih interakcij med skupino in njenim občinstvom. Po komentarjih obiskovalcev je bilo razvidno, da so s svojim odsotnim nastopom nekoliko razočarali tudi marsikaterega dolgoletnega oboževalca, iz opazovanih odzivov pa je bilo precej razvidno, da so bili tokrat pravi headlinerji Finntroll. Kljub nekoliko šibkejši predstavi finskih folk metal velikanov je Heidenfest 2026 s svojo izbiro ustvarjalcev ponudil zabaven in razgiban večer, poln odlične glasbe.