Le vkup, le vkup, metalska gmajna! Vsi death, grind in black metalci in morda thrasherji, združite se kot eno pod kaltenbaškim soncem! Power, heavy, prog, stoner in vsi cleanvokalski podložniki – vi pa kar doma ostanite! Tako nekako bi lahko oznanjal letošnji festival Kaltenbach Open Air srednjeveški sel, ki bi z glasnim grlom širil novice po vaseh. Krona ekstremnega metala, kjer lepemu glasu prostora ni! Slabiči bodo bičani in preganjani! V avstrijskem visokogorju se kriki bolečine ne slišijo v dolino! Sel je ponesel novice o Satanu in zlih namenih tudi v graško vas in me mobiliziral, da sem sledil hudičevemu klicu v planine visokoštajerske. Bitke z orki in njihovimi zavezniki ogri so mi onemogočile, da bi na prizorišče prispel ob točni uri, zato sem zamudil prva banda Sunborn ter Horns of Hattin in po časovnici v moji realnosti je bil dan videti takole:

14.20–14.50 Senntus
15.10–15.40 Parental Advisory
16.00–16.40 Vinegar Hill
17.00–17.40 Enisum
18.00–18.50 Baest
19.10–20.00 In The Woods…
20.20–21.20 Sargeist
21.40–22.40 Archgoat
23.00–00.10 Unleashed
00.30–01.10 Mortal Strike

Senntus na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Moj festivalski dan se je začel z lokalnimi štajerskimi death metalci Senntus, ki sem jih nedavno zamudil na Area 53. Če so besedila pesmi bila odpeta v knjižni nemščini, je komunikacija s publiko potekala v močnem vaškem (meni neznanem in nerazumljivem) dialektu. Očitno je bila tema debate zabavna in humoristična, saj so se tako band s pevcem na čelu kot publika prešerno krohotali. Univerzalno sporočilo pa mi je bilo jasno: band je prišel na Kaltenbach z namenom zabavati publiko in ji za tiste pol ure ponuditi odklop iz realnosti. Trud se jim je poplačal, saj je bilo prizorišče odra tako v neposredni bližini kot v ozadju pri šankih glede na relativno zgodnjo popoldansko uro dokaj polno. Senntus so z dvignjenim pivom, sproščeno komunikacijo s publiko in nasmehom na growlu odslužili svoj dolg ter na oder povabili celo nekega zvestega fana, ki bi glede na odtenek in intenzivnost sivih las lahko bil moj oče. Če bi se spomnil, ali bi obstajal obraten pregovor reka »Konec dober, vse dobro!«, bi bil ta moto tega odstavka. (Ožbej)

Parental Advisory na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Praznovanje glasbe se je nadaljevalo z bolj brutalno tehničnim death metalom. Parental Advisory, tehnično gledano, na državni ravni prav tako avstrijski lokalci, so prevzeli baklo in dvignili tempo na še bolj izrazite blastbeatovske obrate in držali publiko v pogonu. Ta je bila sicer šele v fazi čupanja v prvih vrstah, ampak v kosteh se je čutilo, da se nekaj vari v ozadju. In res – prvi mosh pit dneva (vsaj od začetka moje prisotnosti na festivalu) je bil le vprašanje časa. In če to ni bil najbolj celosten mosh pit, kar sem jih videl v zadnjih letih! V njem je namreč rajal gospod na invalidskem vozičku in vsem milim jeram dokazal, da kjer je volja, tam je pot. Band je dogajanje z odra zadovoljno opazoval ter publiko brutaliziral do zadnje odmerjene minute. Glede na basistov napis na hrbtni strani majice »Drunk on stage since 2005« je varno sklepati, da je alkohol bandovo pogonsko gorivo vse od debitantskega Zombie Legion. (Ožbej)

Vinegar Hill na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Poleg Leobenčanov Senntus so bili na vrsti njihovi sovaščani Vinegar Hill, ki sem si jih v zadnjih mescih ogledal že kar nekajkrat, a ne morem s prstom pokazati, kje točno. Žanrski kompas se je prevesil v melodični death metal z namigi metalcora, da dogajanje ne bi postalo preveč monotono. Tudi vizualno je band zanimiva pojava – dva kitarista, eden z daljšimi blontnimi lasmi ter belo kitaro bok ob boku s kratkolasim črnolascem s črno kitaro. »Ta svetli« v paru še služi kot back vokalist, da s čistimi vokali popestri pevčev zelo očiten vokalen kot tudi odrsko prezenco v vizualnem stilu In Flames. Še čupal je, z rokama za hrbtom, po navdihu Andersa Fridéna. Sprememba stila se ni kazala le v odtenku metala, ampak žal tudi v vremenu, ki je nad židano publiko ejakuliralo intenzivno dežno ploho. Band je dežju kljuboval z ognjem na odru, a zaman. Publika se je zdesetkala in razbežala na suho, večinoma pod strehe šankov. Sam sem, kot odgovoren odrasel človek, nosil dežni pončo »vojaške kvalitete«, tako da sem v miru in spokojnosti ostal na svoji poziciji do konca seta Vinegar Hill. (Ožbej)

Enisum na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Dež je sceno kar zamoril, v dobesednem in prenesenem pomenu. Prizorišče je bilo razmočeno, ohladilo se je, začela se je dvigati megla. Nespametni in nepripravljeni obiskovalci so hiteli do avtov ali šotorov po suha oblačila in nogavice. Tisti, ki so vztrajali, pa so pogubno iskali suh košček zemlje ali klopco, na kateri bi za trenutek spočili premočeno ritko. Parter pred odrom je bil v primerjavi s Senuus neprepoznaven – preprosto popoln kontrast (prazno in mrtvo). Toliko o dobesedni sceni. Glasbena scena pa je postala načrtno zamorjena po smernicah atmosferičnega black metala. Italijani Enisum, ki nimajo nobene veze z Ensiferum, so začeli žagati depresijo v nizki prestavi. Posušena drevesna veja je okraševala pevčev mikrofon, da je gledalce domišljija popeljala v bolj mistične vode. Navsezadnje je to verjetno bandov namen – ime Enisum je vzvratno črkovanje imena gore Musine v italijanski pokrajini Piedmont. Gora je bojda znana po legendah o čarovništvu ter raznih poganskih ritualih. Stavim, da zdaj, ko ste to prebrali, dobesedno slišite meglen mističen black metal, ki odmeva v gori, ko pade mrak. (Ožbej)

Baest na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Ljudje lahko na isto stvar gledamo popolnoma drugače. Medtem ko bi nekaterim ustrezalo depresivno mokro vreme in pomik v introvertiran notranji svet z Enisum, bi drugi raje na ekstrovertiran način kljubovali mrazu in letargiji z ekstrovertirano in energično glasbo, po možnosti banda, ki nosi žive in pisane barve. Rumena, rdeča, bela in veseli odtenek črne v spremstvu death 'n' roll veseljaških riffov so me rešile. Iz retrospektive so bili Baest moj vrhunec dneva. Točno sem vedel, kaj pričakovati, saj so Baest pogosti nastopajoči graških odrov. Na srečo pa ni šlo vse po istem kopitu, saj so slab teden pred današnjim nastopom Baest izdali svež album Colossal, iz katerega so v živo predstavili nekaj komadov. Ne bom lagal, album sem do sedaj le površno preposlušal, da sem si ustvaril osnovno mnenje, ampak z gotovostjo lahko trdim, da je band z albuma Colossus igral istoimenski Colossus, King of the Sun ter – zelo primeren naslov muhastemu vremenu tega dne – Stormbringer. Med nastopom se je spet ulilo in ubilo upe o mosh ali circle pitih. A tokrat je bil folk s ponči vseh kakovosti ali predelanimi vrečkami za smeti bolje oborožen, zato se ni pustil tako zlahka pregnati. Zaščitni znak na odru Baest je njihova pobalinskost – nenehni nasmehi na obrazih ter zabavne (nenamerne) grimase obeh kitaristov kot tudi basista, posebej pri soliranju ali tehnično zahtevnejših riffih. (Ožbej)

In The Woods… na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
In The Woods… so na sceni že od samih začetkov drugega vala black metala. Tako kot ta tudi oni izhajajo iz Norveške, in tako kot se tipičnemu norveškemu black metalu sliši, od kod prihaja, tako so tudi In The Woods… posebni. Že od prvega albuma Heart of the Ages dalje, ki je izšel davnega leta 1995. Tega se zasedba v živo dotakne s prvim komadom, sicer sta pa na udaru zadnja dva albuma Diversum (2022) in Otra (2025). Zasedba naj bi igrala neke vrste viking black metal, a tako kot veliko drugih stanovskih kolegov se tudi oni najbolje počutijo, ko se poigravajo s progresivnimi elementi. Že dolgo sem si želel, da vidim In The Woods… v živo, po nedavni uresničitvi želje pa nisem več prepričan, ali sem si tega res želel. In The Woods… danes pač niso več band, kakršnega sem nekoč poznal (beri: dlje od prvenca nisem prišel), tako da sem skladno z večino publike nastop samo mirno spremljal. (Dejan)

Sargeist na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
V meni je že nekaj let močno gorela tudi želja po ponovnem živem srečanju s Sargeist. Od prvega in edinega snidenja je minilo že skoraj 16 let, vmes sem stik z bandom sicer malo izgubil, a ne tako zelo kot v primeru norveških kolegov. Po recenziji aktualnega ploščka Flame Within Flame sem točno vedel, kaj me čaka, in to tudi dobil: umazan in surov black metal. Četverica se je sprehodila gor in dol po svoji diskografiji, občinstvo – z avtorjem teh besed vred – najbolj razmigala s komadoma s prvenca Satanic Black Devotion, najmočneje pa presenetila z zaključkom koncerta, ki je znova pripadal aktualnemu ploščku. S komadom To the Mistress of Blackest Magic je znova vizualno najbolj izstopal drugi kitarist – Metal Arhivi pravijo, da je to VJS. S kretnjami v slogu Grbavca iz Notre Dama je z občutkom božal svoj instrument, tako da ga je bilo veselje opazovati, kako z veseljem dela, kar pač dela. V starošolskem black metal slogu pa so bile te kretnje tako rekoč edina komunikacija, ki nam jo je band oziroma Shatraug namenil. (Dejan)

Archgoat na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Nekoliko bolj zgovorni so bili Finci za Finci. V mislih imam seveda trojico Archgoat, pri kateri se vse vrti okoli bratov kitaristov, medtem ko ima bobnar v bandu dosti krajši staž. Četudi so bili objektivni pogoji za izvedbo koncerta boljši (beri: ni več deževalo), je bila publika še vedno zadržana. Četudi je na odru stala – po mojem skromnem mnenju – trenutno (po odhodu Mortician v predčasni pokoj?) v živo najbolj »heavy« zasedba sploh, je trajalo kar pet komadov, če se nisem uštel, da se je razvil prvi moshpit. Menda sta bila za njegov razvoj odgovorna komada Messiah of Pigs in njegov intro. Čeprav so globoki in težki groovy ritmi že prej vabili k moshanju, kaj več kot čupanja navzoči nis(m)o želeli dati. Morda pa je bil na koncu tudi to razlog, da trojica ni izkoristila celotne ponujene minutaže in je nastop zaključila slabih deset minut prej. V primeru Archgoat, ki premorejo kar veliko število kratkih komadov, bi to pomenil dodatek z verjetno vsaj tremi komadi. Škoda! (Dejan)

Unleashed na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Ker je bila ura že skoraj enajst zvečer ali ponoči, je nastopil čas za headlinerje večera. V četrtek je ta vloga pripadala Švedom Unleashed. Glede na to, da je zasedba trenutno na turneji, v okviru katere predstavlja album številka petnajst, verjetno ne obstaja neka pretirana potreba po dodatni predstavitvi? Naj samo povem, da je bil band dobre volje – vsaj v zaodrju je deloval tako – in da je kot headliner večera tudi imel glasno podporo publike od prvega komada dalje. Kot stari maček na sceni je band ponudil razgibano setlisto, ki pa se na trenutni turneji ne spreminja kaj dosti oziroma se sploh ne. Kljub skoraj štirim dekadam delovanja je band še zmeraj v super formi, delni razlog za to pa zna biti stalna zasedba, ki hodi skupaj v studio in po turnejah od leta 1995 dalje, ko se je bandu pridružil kitarist Fredrik Folkare, njegov »najmlajši« član. (Dejan)

In tako sva z Dejanom s skupnimi močmi pokrila skoraj celodnevno dogajanje. Jaz po fotrsko (nisem zdržal do Unleashed) dnevno dogajanje s pretežno deathmetalsko vsebino, Dejan pa po veteransko večerna, povečini blackmetalska imena. Vreme je nagajalo do mraka, nato je satanistična energija očistila nebo, da so luna in zvezde sijale na corpse painte gospodarjev noči. Če te napisane besede niso bile dovolj slikovite, vabim spoštovano bralstvo tudi k ogledu galerije, da si z njo ustvari boljšo sliko. (Ožbej)