Tudi danes sem se odločil, podobno kot včeraj, da se bom igral »straight edge nula nula« igro. Z drugimi besedami, nisem pil alkohola cel dan, da sem ovrgel mit o tem, da je metal tako grozna glasba, da je ob poslušanju možno uživati le pijan. Kot zanimivost: če bi v dvanajstih urah prisotnosti na festivalu spil prvi dve uri vsako uro eno pollitrsko pivo s 5,0 % alkohola, bi mi v povprečju telo prebavilo ves alkohol po približno 6–9 urah, da bi napihal nula nula. To je zelo grob približek, kakopak, a dobra orientacijska vrednost za vse privžence nasvetov »life hacks«. Žal nula nula v krvi nič kaj ne pomaga, če je gneča na cesti. Z nenačrtovano zamudo sem pridrvel pred oder, kjer so Atrox Trauma že začeli nažigati. Pohiteti sem moral, saj varnostniki zbrcajo fotografe iz fotopita po koncu tretjega komada. Dobil sem občutek, da iz varnostnih razlogov, da lahko pred odrom bruha ogenj brez zdravstvenih tveganj fotografom. (Ožbej)

12.20–12.50 Draugr
13.10–13.40 Cremation
14.00–14.30 Graufar
14.50–15.30 Atrox Trauma
15.50–16.30 Doomas
16.50–17.40 Unholy Obscurity
18.00–18.50 Panzerfaust
19.10–20.00 Hate
20.20–21.20 Inquisition
21.40–22.40 Tankard
23.00–00.10 Marduk
00.30–01.10 Plaguepreacher

Atrox Trauma na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Zamuda in tiktakanje odmerjenega časa za vstop v fotopit mojim možganom nista dala zmogljivosti, da bi čuječe procesirali dogajanje v zunanjem svetu, zato sem bliskovito poslikal (škoda, da tu ne gre »pun intended« – bliskovica je flash) vse okrog, jebiga, od stotih slik pa jih bo pet že OK. Po tretjem komadu sem se postavil nekoliko v ozadje in si v miru ogledal dogajanje in slišano glasbo. Slišano bi nedvomno razvrstil v death metal, posadil bi ga v isti razred kot včerajšnje Infernal Tenebra ali predvčerjašnje Parental Advisory. V poslovnem žargonu bi lahko vse te bande ožigosal kot »same, but different«. Ne nujno v slabšalnem smislu, ampak z logiko, da se bandi držijo začrtanih smernic death metala, ki mu vsak doda kanček osebne note. Naj si bo produkcijsko naj si bo po kitarskih efektih, strukturi pesmi, razmerju melodike in riffanja itd. Atrox Trauma so dobro uravnotežlii slednja elementa in mi dali dobro popotnico v uvod zadnjega festivalskega dneva. (Ožbej)

Doomas na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Končno en metal band, ki za razliko od satanizma ali kakršnih koli oblik nasilja navdih črpa iz mita o Cthulhuju. Ravno imam na delovni mizi recenzijo, v kateri sem pizdil čez metalsko ignoranco do tega genialnega žanra, kozmičnega hororja, ki ga je utemeljil H. P. Lovecraft. V glavnem, band je prišel na oder z maskami kulta, ki časti Cthulhuja ter ga želi prebuditi in sna. Pripadniki kulta nosijo bele maske z lovkami hobotnice, na prvi pogled so bili videti kot generični black metalci v obrednih haljah s corpse paintom. Glasbeno pa so, glede na muzo, daleč od Satana in se gibljejo v mešanici doom in death metala. Na setlisti je prevladoval aktualni album R'lyeh (2023), katerega naslov pomeni jezik, v katerem se kultisti sporazmevajo s Cthulhujem in drugimi, njemu podložnimi kozmičnimi božanstvi (»drugi v vrsti« je npr. Leviatan). Band je deloval profesionalno in ga ni bilo sram v kasnejši fazi nastopa sneti maske. Praktično je bila to edina možnost za doomerje, da so dobili kratko in sladko dozo svoje najljubše zvrsti. Ker pa se je šlo za hibrid med death metalom in doomom, je legitimno filozofsko vprašanje, če se gre res za doom, ne pa za old school death metal, saj je dosti očakov žanra izkoriščalo počasne doomovske riffe za gradnjo težkosti (kot tipični primer verjetno vsak pozna God of Emptiness od Morbid Angel). »Ph’nglui mglw’nafh Cthulhu R’lyeh wgah’nagl fhtagn!« (»V svoji hiši pri R’lyeh mrtev Cthulhu čaka v snu!«) (Ožbej)

Unholy Obscurity na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Unholy Obscurity so se lahko udeležili letošnje izvedbe Kaltenbacha, ker so morali Afsky zaradi okvare avtomobila odpovedati. V takih primerih je dobro, če poznaš band oziroma veš, kako so videti njegovi člani. A ne zato, da bi jim lahko pomagal na avtocesti, temveč zato, da takoj veš, da na odru ne stoji pravi band. Na tem mestu bi lahko odprl debato o tem, da glasbeniki itak niso pomembni, da je pomembnejša glasba itd., a tukaj in danes ni pravi čas ali kraj za to. Ko so Avstrijci uglaševali banjo, sem bil skeptičen, medtem ko bi dejansko že lahko vedel, da to pač niso Afsky. Skratka, k bistvu … Unholy Obscurity so žanrsko zapolnili vrzel, ki je nastala zaradi izpada Danca, a vzdušje pa je bilo vseeno povsem drugačno. Omenjeni banjo je služil kot instrumentalni uvod v nastop, ki je prej spominjal na parodijo kot dejansko koncert. Glasbeno sicer ni vse zvenelo slabo, šaljivi pristop (beri: med drugim lovski klobuk bobnarja s corpse paintom) mi za uvod v festivalni dan ni pomagal pri lovljenju razpoloženja. (Dejan)

Panzerfaust na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Kanadčani Panzerfaust so ustvarili vzdušje, ki ga pričakujem in si želim od (black) metal koncerta. No, še malo offtopica … Saj ne pravim, da mora biti glasba smrtno resna, konec koncev mi ta nudi pobeg iz »jebeno« resnega vsakdana, festivali in koncerti pa so njena podaljšana roka, a neko določeno mero resnosti in spoštovanja do te umetnosti pa vseeno pričakujem, da se lahko v živo ustrezno potopim. In to so mi omogočili Kanadčani. Njihov nastop sem nestrpno pričakoval, med drugim tudi zaradi aktualnega ploščka The Suns of Perdition – Chapter IV: To Shadow Zion. Seveda sem z velikim veseljem sprejel tudi druge komade bandove tetralogije, predvsem The Day After 'Trinity' in Stalingrad, Massengrab spadata med meni ljubše komade bandove diskografije. Zaradi odličnega ozvočenja sem najbolj užival v raznolikem bobnanju Alexandra Kartashova, kitarista Brock Van Dijk in Thomas Gervais sta s pokončno držo kitare med igranjem privlačila poglede nase, posnetki letalskih napadov pa so začinili nastop z dodatno avtentičnostjo. (Dejan)

Hate na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Po nekoliko daljšem premoru, ki je vnesel nered v zastavljeno časovnico, smo ostali pri žanrski kombinaciji black in death metala. A kdor pozna poljske Hate, ve, da ti močneje gradijo glasbo na melodiki. O njihovi kakovosti sem se lahko nazadnje prepričal lani v Kranju, kamor pa še niso pripotovali z novim albumom. Bellum Regiis je ugledal luč sveta na začetku letošnjega maja, a v živo band še zmeraj najmočneje stavi na celovečerca Erebos (2010) in Rugia (2021). (Dejan)

Inquisition na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Ameriški dvojec je poglobil veselje ljubiteljev črnega metala, nasploh je bila sobota zelo črno obarvana. Glede na številčnost in odzivnost publike pa lahko trdim, da sta bila Inquisition male zvezde večera. Sicer se možakarja zadnja leta kar pogosto gibljeta v naših krajih, mi smo jih gostili nazadnje lani v družbi Demonical, letos pa je dvojec torej spet naokoli. Razlog za to sicer ni nov album, Veneration of Medieval Mysticism and Cosmological Violence je namreč izšel lani, a kot aktualni album je seveda igral pomembno vlogo pri sestavi setliste, ki je bila sicer identična lanski. Škoda! Okoli te pa vendarle še ena stvar: medtem ko sem lani pogrešal komad The Initiation z bandovega prvenca, sem minuli konec tedna najbolj užival med instrumentalno različico komada Journey to Infernukeorreka s taistega albuma. Uf, kak riff in kako smo plesali! No, in tako nekako je bil videti koncert: en dober riff za drugim in nato naenkrat konec. Še pridem po več. (Dejan)

Tankard na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Iskreno nisem niti pomislil, da sem se ravno danes, ko igrajo častilci piva odločil, da bom nula nula. Zdaj je pa res prepozno za prelom obljube, saj sicer ne bom smel za volan, žena pa mi tudi ne dovoli prespati v šotorih mladih festivalskih obiskovalk iz generacije Z, ki so se urejene in nagajive v fishnet štramplih in minikrilih nastavljale pogledom na festivalu. A nič ne de! Tankard so bili band moje mladosti in so me med nastopom s časovnim strojem popeljali v najstniška leta, ko je moje srce bilo predvsem za thrash metal. Setlista je bila nabor best of komadov tekom njihove bogate diskografije. Pevec je, tako je bilo videti, z namenom večkrat omenil 43. obletnico banda. Z otroško igrivostjo se je z iztegnjenimi rokami kot letalo gibal po odru kot tudi okoli svoje lastne osi. Tankard niso pozerji in živijo, o čemer pojejo – telesa na odru so bila živ dokaz vseživljenjskega uživanja piva. Kot rečeno, se je igralo best of, od tega bi izpostavil Chemical Invasion (ne jemljite drog, pijte pivo!), A Girl Called Carveza (tu je pevec na oder sicer povabil neko Anno, s katero sta odprla pločevinko lokalnega piva ter nazdravila, zaplesala sta valček, nato se je Anna prostovoljno odstranila z odra; med komadom se je Cerveza metamorfizirala v Terezo) in poslednji Empty Tankard, ki ima zelo polka začetek in konec, sploh epilog komada »We neeeeed!!!! Anoooother!!!! Foooookinnn!!! Biiiiiiiiiieeeeerrrr!« je imel čarobno moč, da je poslal folk poslednjič na noge in v zrak. Verz iz tega komada lahko v enem stavku opiše celoten nastop: »Frankfurt's thrashers will rule tonight«. (Ožbej)

Marduk na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Kdor ne pozna Marduk, ni metalec. Band, ki neumorno koncertira in se vsakemu obiskovalcu koncertov ali festivalov vsaj enkrat letno ponudi na ogled, je bil eden izmed treh headlinerjev letošnje izvedbe open air festivala Kaltenbach. Zasluženo? Zasluženo! Tudi Marduk trenutno ne promovirajo aktualnega albuma, Memento Mori bo v ponedeljek star dve leti, zato si lahko privoščijo kar koli. In to tudi počnejo. Setliste menjavajo iz leta v leto kot drugi spodnje perilo – in prav je tako! – in s tem zagotavljajo, da njihovi nastopi ne postanejo preveč monotoni, ker ne igrajo ves čas istih komadov. Seveda obstaja neki železni repertoar ali nabor komadov, ki je nekako vedno del njihovega nastopa, a znajo tudi presenetiti. Tokrat verjetno najmočneje s komadoma Steel Inferno in Blutrache, oba z albuma Plague Angel. Ta je pri meni in mojem sovozaču poskrbel za navdušenje in izrek obljube, da si morava doma ta albuma čim prej zavrteti. Sploh slednji kljub vsem glavnim karakteristikam svojega stvarnika predstavlja izjemno kreacijo težkega, zadušljivega vzdušja. Kdor pa Marduk najraje konzumira v najbolj primitivnih in neposrednih tonih, pa je verjetno prišel najmočneje na svoj račun s komadom Slay the Nazarene. A za to ne dam roke v ogenj, povedati želim le, da je über‑hiter. In ker sem predhodno pozabil omeniti: uporaba pirotehnike je bila v soboto vseprisotna, z vsakim novim bandom pa je tudi vedno bolj prijala, in sicer zaradi dvojega: ogenj razvije največjo moč v temi, zaradi mraza pa je bil prijeten vir toplote. (Dejan)

Plaguepreacher na festivalu Kaltenbach Open Air 2025
Za Kaltenbach je značilno, da se festivalski dan nikoli ne zaključi z nastopom headlinerja. Četudi se prostor pod odrom za tem vedno dodobra izprazni, sledi nastop še enega banda. V primeru festivalske sobote je to potem zadnji band festivala. Ta »čast« je tokrat pripadala avstrijskim Plaguepreacher. Ker se je band dodobra zavedal vseh okoliščin, med katerimi zaradi pozne ure ne smemo pozabiti splošne utrujenosti in tokrat povrhu vsega še dežja, ki je lepo dopolnjeval na deset stopinj ohlajeno hribovsko/gorsko ozračje, je bilo nekako pričakovati, da Avstrijci ne bodo ponudili presežka. Ponujeni punkish black metal, ki že v osnovi ponuja dosti prostora za »zabavo«, je bil kronan z alkoholno prepojenim nastopom banda oziroma performansom pevca, katerega samoironija je bila že tako zelo močna, da je že mejila na stand up komedijo. Kljub vsemu sem znal uživati v tistih nekaj komadih z EP‑ja Terracide, pri čemer je pikico na i in presenečenje večera predstavljala izvedba komada Destroyers of Light. Za ta namen se je bandu na odru pridružil gostujoči pevec Vrangsinn, ki ga večina verjetno najbolje pozna zaradi delovanja pri norveških Carpathian Forest. Pod črto so se Plaguepreacher vseeno dobro odrezali in ponudili dostojen zaključek še ene fenomenalne izvedbe odličnega festivala ekstremne glasbe. (Dejan)

Podobno kot je pripadala posebna čast zadnjega nastopa na festivalu Plaguepreacher, pripada danes meni čast zadnjega odstavka v trilogiji reportaž, ki sva jih s skupnimi močmi in raznolikim metalskim znanjem spisala skupaj z Dejanom. Kaj naj rečem? Odkar živim v Gradcu, je bil to moj četrti zaporedni obisk festivala Kaltenbach Open Air in tudi letos je izpolnil vsa pričakovanja. Posebna pohvala organizatorjem, posebej možganom in srcu za vse – Thomasu od Darkfall, ki je Paranoidu omogočil, da smo lahko tudi letos v besedi in sliki širili vesti o vsakodnevnem dogajanju ter imeli privilegij pokukati v backstage in od daleč opazovati svoje metalske junake. Adijo Kaltenbach, do naslednjič! (Ožbej)