Dež, dež in še malo dežja. Vremenska napoved ne obeta nič boljšega do konca tedna. Nemirno se zavrtim na stolu in odložim telefon. Hitro se obujem in z avtomobilom odpeljem do Kina Šiška, kjer zaradi slabega vremena parkirišča pokajo po šivih. Vsak zavoj v novo ulico spremlja novo razočaranje ob pomanjkanju praznih parkirnih prostorov. Moje nezadovoljstvo počasi narašča, ko naposled le prispem do Kina. Pred vrati je že zbrana simpatična skupina ljudi, ki jih zdaj že nekoliko redkejše dežne kaplje očitno ne motijo preveč. Hitro stopim po stopnicah in smuknem v dvorano, kjer oder že zaseda norveška skupina Crystal Horizon.

S svojo umirjeno odrsko prisotnostjo in zasenčenimi lučmi ves govor raje prepustijo glasbi. Ta dvorano polni z umirjenimi melodijami progresivnega rocka ter napoveduje večer progresivne rock-metal fuzije. Ob pogledu na še nekoliko redkeje poseljene stopnice katedrale je jasno, da je deževen torek marsikoga odvrnil od obiska ali vsaj zgodnjega prihoda. Ob zvokih, ki valovijo z odra, se zbrano občinstvo mirno pozibava in počasi srka hladno pivo. Vsaka naslednja skladba s seboj pripelje kakšnega novega poslušalca, luči pa prostor barvajo v živobarvne odtenke, ki izginjajo v temnem ozadju. Tridesetminutni program se kmalu zaključi in po kratkem odmoru je že čas za naslednji akt.

Ko ura odbije pol devet, zbrana publika znova zasede svoja mesta (tokrat z opaznimi okrepitvami), oder pa zavzamejo britanski progresivni metalci Ihlo. S svojo nekoliko udarnejšo glasbo v dvorano privabljajo čedalje več poslušalcev in zdaj je katedrala že precej polna. Množica, ki jo tokrat sestavlja nekoliko starejša, pretežno moška populacija v razponu nekje med tridesetim in štiridesetim letom starosti, spremlja umirjeno, skoraj meditativno vzdušje – brez divjanja, a z očitnim navdušenjem. Bandov set se elegantno sprehaja od dominantnih sintetizatorskih linij do počasnih, dramatičnih pasaž, kjer glavno besedo prevzamejo kitare, nato pa udar bobnov nenadoma prevesi skladbo iz teatralnega v živahno igro. Vsak prehod zveni polno in mogočno. V prvih vrstah se pojavi usklajeno headbanganje, ki se kmalu razširi skozi celotno dvorano. »Slovenia, are you ready to get heavy?« odmeva z odra, ko Andy Robison nagovori publiko, nato pa se baladni uvod v trenutku spremeni v nevihtno eksplozijo bobnov in težkih riffov. »You guys are very polite, very kind and accommodating,« se ob koncu skladbe pošali pevec, nato pa doda nekaj besed o bandu, turneji in o tem, kako pomembna je podpora glasbeni sceni. Zadonijo prve note poslovilnega komada in dvorano preplavi usklajeno headbanganje, ki se z odra širi prav do zadnje vrste, zasenčene luči pa prostor spremenijo v dramatično kuliso, iz katere izstopajo le silhuete glasbenikov.

Nato nastopi popoln kontrast mirnemu in sproščenemu vzdušju. Ko na odrske deske stopi norveška zasedba Leprous, prostor v trenutku preplavi naelektreno ozračje. Oder se znova zavije v temo, bobni zadonijo v počasnem in dramatičnem ritmu, skoraj ritualno, in že ob prvih tonih  je izzvan takojšen odziv publike. Visoka energija na odru je nalezljiva – gibanje, čustva in popolna predanost glasbi se lahkotno prelijejo v občinstvo. »Slovenia, it’s been a while – we love this place,« se po uvodni glasbeni točki nasmehne Einar Solberg in nato deli nekaj spominov na prvi nastop v Kinu Šiška. Takoj spet zadonijo zvoki bobnov in kitar, publika pa veselo vzklika in ploska. Razgiban osemdesetminutni šov obiskovalce razvaja z melodijami priljubljenih skladb, kot so Passing, The Price, Like a Sunken Ship (z nekoliko daljšim uvodom) in Slave. Nekoliko nepričakovano se na seznamu znajde tudi presenetljiva priredba skladbe Take On Me skupine A-ha, ki se zaradi neverjetnega Solbergovega vokala ni veliko razlikovala od originala. Množica poje v en glas in se kot eno pozibava v ritmu melodije, nato pa skladbo zaključi z bučnim aplavzom. Sledijo čustvene balade, med katerimi Solberg s svojim neverjetno širokim razponom in natančnimi vokali požanje spontani aplavz že sredi pesmi. Einar nato deli nekaj misli o neverjetnem delovanju človeških možganov in njihovi sposobnosti reševanja težav in fiksaciji, nato pa prizna, da ima tudi sam občasno težave z zaključevanjem in pozabljanjem nekaterih stvari.

A Leprous mojstrsko krmarijo med nežnimi in umirjenimi melodijami balad, ki se v trenutku prelevijo v eksplozijo progresivnega metala s težkimi pasažami in hitrimi riffi. Roke se dvigajo v zrak, melodije poje skoraj cela dvorana, headbanging pa postane kolektivni ritual, ko se večer počasi približuje končnemu aktu.

Dvorano nato napolni prijetna in razgibana sintetizatorska solaža izpod Solbergovih spretnih prstov, ki je kmalu nadgrajena z nekoliko odmevajočim vokalom, zvokom kitare in pevskim vložkom publike. Temen oder in postopno dodajanje instrumentov ustvarjajo občutek filmske napetosti. Ko skupina zazveni v polni moči, se razpoloženje v hipu spremeni v plesno evforijo. Skoraj uro in pol dolg set publike ne izčrpa – nasprotno, zdi se, kot da je katedralo napolnil val energije. Ob zaključku koncerta se po dvorani razleže glasno topotanje in vzklikanje »we want more«, in ko se skupina naposled le vrne, sledi eksplozija navdušenja in mračen bobnarski uvod, ki ga na dodatnih bobnih pospremi kar Solberg, fizično trese dvorano. Želje publike so tako potešene s skladbami Atonement, The Sky Is Red in Your Blood (pesem zasedbe Nothing But Thieves). Zadnji toni komaj potihnejo, ko že izbruhne val aplavza, žvižgov in nasmehov, s čemer se zaključi uro in pol dolg set.

Deževen torek se je tako spremenil v večer čustev, tehnične dovršenosti in močne povezanosti med glasbeniki in občinstvom. Kino Šiška je znova dokazal, da je prostor, kjer progresivna glasba ne živi le na odru, temveč tudi v ljudeh pod njim.