Sonce sije skozi okno in osebek, ki tole piše, se prebuja v nov dan. Še eden tistih četrtkov, oh ne, šele torek je. Ko te zbudi lepo vreme v kombinaciji z zvoki narave, pa četudi so zvoki narave v tem primeru sosed, ki mu je največja radost v življenju preizkušanje zvočnih zmožnosti kosilnice že malo pred 6. uro zjutraj. No ja, občasni čiv čiv ptičev je dodal temu momentu »ruralnega metala« vsaj malo vokalne podpore in melodičnosti. Evo, dodatna predskupina in to zastonj. Mislim, da bom počasi razmislil o tem, da soseda povabim na kak bolj hrupen koncert. Jutranja kava, zajtrk ter kup takih in drugačnih domačih in malo manj domačih opravil so me počasi prebudili v stanje povprečnega delovnega človeka, ki si vzame prost dan zato, da nadoknadi zamujeno. Ravno na minuto sem ujel avtobus za Ljubljano in sledila je lahkotna vožnja do Ljubljane, brez skrbi povprečnega izletnika v času gradbene sezone (no ja, poletne sezone sem hotel napisati).

Najverjetneje povprečni bralec počasi že dobiva občutek, da je kliknil napačno spletno stran in bere prispevek lokalnega časopisa ali o izletu Društva upokojencev v Ljubljano in na večerni obisk kake predstave ali koncerta ob dovolj zgodnji uri, da doma pred spanjem še ujameš večerna poročila. A vsaka dobra knjiga/zgodba ima vsaj kak zaplet in preobrat. Moja o koncertu A Day to Remember, ki so jih v Ljubljano pripeljali NuCoast Concerts Slovenia, jih ima več, a bom izpostavil zgolj tisto, ki je imela vidne posledice za mojo celotno izkušnjo izleta na koncert. Ob ležernem srkanju že druge kave sem za nekaj minut začel zdolgočaseno podrsavati po ekranu in zasledil, da so spremenili časovnico. Koncert naj bi se začel že dobro uro in pol prej, posledično pa je bil pričetek s predskupino že ob 19.30.

Tako sem po zgolj 20-minutnem sprehodu čez železniško postajo, park v Bežigradu in nekaj ulic (edini »highlight« poleg vsakdanjega utripa mesta na sončni dan je bila jazbečarka po imenu Sofija – včasih me res fascinira kreativnost pri izbiri imen hišnih ljubljenčkov) prispel pred Media Park malo po sedmi in ugotovil, da tudi last-minute parking na licu mesta tokrat sploh ne bi bil problem. Po formalnostih pri vstopu z minimalnim čakanjem sem se znašel v industrijski hali, ki je glede na število obiskovalcev delovala veliko bolj prazno kot kak teden poprej. Vsaj dovod svežega zraka je bil tokrat primernejši obiskanosti, kajti edini očesu zaznavni vir svežega zraka in svetlobe je bil na levi strani, pa še tu je optimizem hitro pregnal napis »kadilnica«. No, vsaj ne bo gužvanja in savnanja na nivoju paradajzov v rastlinjaku, sem si mislil (se vidi, da sem imel zjutraj vrtna opravila).

Po 23 letih obstoja skupine A Day to Remember je nastopil čas, da smo tudi v Sloveniji dočakali Američane, ki žanrsko nihajo med pop pankom in metalcorom. V okviru aktualne evropsko-angleške turneje (vedno znova potrebujem trenutek, da pozabim na to, kako so Angleži nekaj ekstra, in mi je to rahlo čudno) so se ustavili tudi v ljubljanskem Media Centru. No, glede na neke vire je bil to celo njihov prvi nastop ne le pri nas, temveč tudi v malo širši balkanski regiji.

Podporna vloga je pripadla kako desetletje mlajšim avstralskim metalcorovcem Polaris, ki so znani po hitih, kot so All of This Is Fleeting, The Remedy, Hypermania in drugih. Z neizprosno trdimi riffi, močnimi in tehničnimi bobni ter dvojnim vokalom pevca Jamieja Halla in basista Jaka Steinhauserja so hitro segreli prizorišče. To glede na dnevne temperature in omejen vir »svežega« zraka v kombinaciji z energijo publike niti ni bilo nujno, je pa odziv publike v kombinaciji z dejstvom, da se zasedenost dvorane ni vidno razlikovala po številu med predskupino in headlinerji, zgovorno dejstvo samo po sebi. V svoj skrbno izdelani set so Polaris vključili devet pesmi, ki so občinstvo odlično pripravile na glavni band večera. V prostoru skoraj ni bilo človeka, ki ne bi prisluhnil solidnemu nastopu avstralske peterke. Skupina je odlično sodelovala s publiko ter v nastop uspešno vključila tudi tradicionalni »circle pit« in »wall of death«. V naboru odigranih skladb so se znašli tudi komadi z zadnjega, leta 2023 izdanega albuma Fatalism. Definitivno so band, ki se ga splača spremljati še naprej.

Setlista Polaris: Nightmare, All of This Is Fleeting, The Remedy, Masochist, Dissipate, Overflow, Hypermania, Lucid, Inhumane.

Po nastopu predskupine in še pol ure čakanja so se z minutno točnostjo na odru pojavili A Day to Remember. Da se staraš, se med drugim najbolje zaveš, ko moraš poguglati band, ki ti zveni zelo znano in potem z občutkom nostalgije ugotoviš, da dotični band nekako spada v tvoje srednješolsko obdobje. Definitivno je bila novica, da bodo A Day to Remember v okviru turneje, na kateri promovirajo aktualni album Big Ole Album Vol. 1 (2025, Fueled by Ramen Records), naredili postanek tudi v Ljubljani, med dolgoletnimi oboževalci sprejeta z navdušenjem.

Skupina je nastop otvorila z nizanjem nostalgičnih uspešnic drugo za drugo ter publiko ponesla v stanje sreče in občutka povezanosti. Sledile so pesmi z najnovejšega albuma. Na tem mestu moram izpostaviti, da band v živo zveni neprimerljivo boljše. Raznolikost albumov in zvrsti (med drugim tudi priredb) je definitivno vplivala na celotno izkušnjo. ADTR so tudi znani po kreativnih rekvizitih, ki niso manjkali niti na tokratnem koncertu. Zabavanje z žogami za na plažo (za tisto pravo poletno vzdušje), konfeti, ki so prekrivali publiko v kilogramih … Na neki točki se je med publiko znašel tudi toaletni papir. Band je v skoraj uri in pol odšpilal set solidne dolžine, skupno 23 pesmi. Pozoren fan pri tem sigurno ni preslišal, da so bile v primerjavi s studijskimi verzijami na albumih vsaj tri pesmi iz celotnega nabora prirejene oziroma skrajšane, a so bili najpomembnejši deli ustrezno odigrani. Slišali smo celo legendarni vzklik: »Disrespect your surroundings!«

Nastop so zaključili z izvedbo ene najbolj znanih pesmi iz celotne diskografije, If It Means a Lot to You, ter s skladbama Flowers in All Signs Point to Lauderdale, nato pa se je skupina poslovila od občinstva in zapustila oder. To je bil definitivno torek, ki se ga bomo oboževalci še dolgo z veseljem spominjali.

Setlista A Day to Remember: The Downfall Of Us All; I'm Made of Wax, Larry, What Are You Made Of?; 2nd Sucks; Right Back at It Again; Bad Blood; Paranoia; To the Death; Rescue Me (priredba Marshmello); Have Faith in Me; Since U Been Gone (priredba Kelly Clarkson); All My Friends; You Be Tails, I'll Be Sonic (skrajšano); Mr. Highway's Thinking About the End (skrajšano); Resentment; Mindreader; LeBron; Miracle; Sometimes You're the Hammer, Sometimes You're the Nail; All I Want. Bis: If It Means a Lot to You; Flowers; All Signs Point to Lauderdale.

Za konec pa naj še omenim, da če je bil izbor napitkov skromnejši kot v še najbolj zakotni vaški gostilni, pa zagotovo niso bili razočarani ljubitelji tradicionalnega »after party/early morning comfort fooda« – bureka ob spremljavi jogurta s 3,2 % m. m. Ta je bil na voljo že kot pozna večerja na licu mesta, lično lociran na zadnji strani dvorane, saj se je celotni večer končal že ob 22.05 in tako sem se prvič po ne vem koliko letih ob 22.50 odpeljal proti domu z vlakom.