Zadnja objavljena novica 18. aprila na Paranoidu z naslovom »Koncertno pester bo tudi ta konec tedna« nam je samo v metalski sferi naštela ducat eventov širom države, ki so se zvrstili v sledečih prazničnih dneh. V petek sem si ogledal verjetno najintimnejšega izmed njih, aktualnega za vsega skupaj slab razred ljudi. Mutism in Oti v Channel Zeru. Par sto korakov stran v Ortu pa razprodana Pomaranča, ne da bi se ti dve množici kaj posebej mešali.

Konec delavnika in sočasno konec padavin. Z neba je zgrmelo, kar je tisti teden imelo, in za seboj pustilo svež, opran spomladanski zrak. Okoli sedme po dolgem času stopim v Kranju na vlak, po prenovi tirov spet vozi do centra Ljubljane. Pot kanim preživeti ob pisani besedi Vitomila Zupana, v avtobiografski Komediji človeškega tkiva ravno v teh straneh orisuje prestolnico med okupacijo. Kot vsaka stvar, s katero človek prebije nekaj časa, kleše tok mojih misli, se vrinja vame skozi svoje pisanje, nemara prav sedaj vpliva na moj slog. Iz jakne vlečem bralnik in v ušesa rinem slušalke s primerno bralno kuliso, »noise cancelling« izklopi zunanji svet in skušam se potopiti v doživljaj nekoga drugega, v nekem drugem času, v nekem drugem kraju. Pa mi nekaj ne da, ne zmorem tiste vrste zbranosti, ki jo terja knjiga. Dvignem pogled in Kindla zatlačim nazaj v žep. Barve! Strehe in fasade med krošnjami zasijejo, kot bi bile obogatene v filmski postprodukciji. Vpijam igro svetlobe in sence, žarkov, ki trgajo oblake in režejo skozi meglice, ki se dvigajo iznad mokrih polj in travnikov. Mestoma fluorescentno zeleneče gozdove lišpajo cvetoče jablane in rožnate japonska češnje. »Cherry blossom in full bloom, a solemn oath to the moon« pravijo Mutism v pesmi Bitter Blossom. Po teh tirih je nekoč, verjetno še zdaj občasno, potresavala in grmela gomulka, ta moderni vlak pa je tih, stabilen, zdi se, da je pri miru in se okoli njega vrti svet, ki lepi svoje barve na stekleno platno.

Črke na papirju in ekranu mi ostanejo za kadar koli, predstava narave pa je tu in zdaj, le trenutek, preden vse spet odpade, zgnije in naposled zmrzne ter se pokrije s tistim belim sranjem. Stay present. Iz ušes izrujem slušalke, skoraj zraščene so z mojim tkivom, tako globoko zdigitaliziran sem. Smo. Polovica potnikov ne umakne pogleda z ekrana celo pot. Kdo bi jim zameril. Sam izgledam enako vsakih nekaj minut, ko kakšen messenger ali e-pošta sproži mehanski oscilator ali katera druga aplikacija del mene proda na trgu pozornosti.

»Is this dream starting to bleed? Is this the machine we all feed?« – Japan Deluxe (Mutism)

Zajebana stvar. Stay present. Sem tam, v tistem vagonu, hočeš nočeš na ušesa vlečem pogovor mladega para ali morda nekega »friendzone« razmerja, kramljata o tem, kako se jima menjajo občutki ob kajenju arcnij. Ne gre več tako sproščeno kot nekoč, sploh v javnosti, spopada ju anksioznost. Zdita se neki dve dekadi mlajša od mene in na svoji koži odkrivata isto, identične občutke, skozi katere sem šel sam. Vsak sam, a vsi čez isto.

»A thousand suns can’t reach the dark, a thousand guns can’t hit their mark« – Godspeed, Moonrider (Mutism)

Pot mimo nosi v Vižmarjah precej gosteje posejane stavbe kot tedaj, ko sem hodil v gimnazijo. Pošpegam prečno, nekdo bere knjigo. Opazim naslovnico. Informacija. Zapisal bi, pa se trudim ostati v trenutku, ravno sem pospravil telefon. Stay present. Če bi ne bil začel pred le nekaj leti aktivno brati, ne bi niti trznil.

»Wisdom brings a judging eye, looking down on what I’ll find« – False Sense of Security (Mutism)

Ena odločitev podloži stotine novih. Težko, skoraj nemogoče, na silo se vlečem v tu in zdaj in različni tokovi me raznosijo naokoli takoj, ko se neham aktivno upirati.

»Washed upon unknown shores, fertile ground for ancient wars« – Sleep Tight (Mutism)

Sestopim v prestolnici, ki mi je bila tedaj kot mulcu največje mesto, kar sem jih videl, zdaj po več potovanjih pa se zdi prav cortkana, nekaj nebotičnikov daje vtis, da gre za mesto, pravo moderno mesto, sicer pa v uri hoda v katerokoli smer zmanjka arhitekture, ki se razlikuje od vaške.

Vseeno opazim več, kot sem opazil kot najstnik. V neki fazi sem se navdušil nad brutalizmom in z njim zapazil sive betonske stavbe, ki jih je samo v strogem centru kaj nekaj. Kot da jih novo znanje, nove strasti šele uresničijo in diferencirajo iz okolice. Vse je relativno, primerja se v čedalje večjem mnoštvu izkušenj. Mesto z mestom, stavba s stavbo, partner s partnerjem.

Odbluzim dve kitici po mestu, ki še vedno žari v soju zahajajočega sonca in se blešči v razmočenih površinah. Moje razmerje z Ljubljano je sladko-kislo, kot vsak dijak sem se tedaj napajal z njenim meščanskim nektarjem, se je prenajedel z urami, izgubljenimi v prometu, in se na neki točki počutil izdanega, ko sem odkril, da je v primerjavi z večmilijonskimi mesti zavojevalskih narodov le demo verzija, level ali dva celotne igre, shareware. Zdaj, ko se srečava sporadično, sva v lepem, spoštljivem odnosu.

Do Metelkove dospem že preburkan od plejade občutij. Pa se še začelo ni. Metelkova. Nekoč konstanta, prizorišče mojih zaporednih dijaških petkov. Pri skoraj 40 me loči od tedaj pol življenja. Ne spadam več, zdi se, kot da sem naplavina nekega drugega časa. Na desnem boku pri Mariči prečim migrantsko enklavo, stranski efekt tudi lastnih liberalnih načel. Trajno izgubljeno, brez bitke predano ozemlje, kjer smo nekoč sedeli mi.

»Eyes wide shut, you can no longer feel, the snakes within your hands« – Godspeed, Moonrider (Mutism)

Pri Jalla Jalli dominira pank živelj, nekaj tistih fac sem videl na vlaku. Oko, priklopljeno na produkt tisočletij predatorske evolucije, se zapiči v obraz krasotice, na neki ravni naj bi tista matematična konfiguracija napete obrazne kože, z makeupom poudarjene simetrije sporočala fertilnost, za katero mi v resnici niti malo ni mar. Prelepa je za ta razcapani outfit, a s tem je naša. Izstopa iz vrstniškega trenda in z izbiro subkulture meče mrežo spolne selekcije, v kateri bi se lahko znašel. To so bila nekoč moja lovišča, tu sem uplenil prvo gazelico, zdaj jih plenijo novi lovci, ki s svojimi bajoneti rinejo do src. Pogleda se ne srečata, vse skupaj traja frakcijo sekunde, vse je zgolj v moji glavi, misli so gostejše od dejanskega. Bluzim, niti na radarju se nisem pojavil. Registrira se tistih nekaj plenilcev manipulatorjev, patoloških narcisov, namazanih jezikov, šarmerskih slinavcev, vsaka nova potopitev v telo teh angelov jim dviga status v lovski družini. V sobi vsakega visijo nagačene glave teh angelov. V resnici to že dolgo ni več moj boj, moje življenje je vzpostavljeno, vseeno pa ta »kaj pa, če?« venomer meče ven lovke, hlasta po mladi koži in se ovija okoli lastnih oči, slepi, da ne sprevidiš, kakšen sluzast starec si postal. Identitete in statusa si pač ne izberemo sami, temveč si ga izpogajamo z družbo.

In med 15 in 30 je to ena izmed gora, ki jo preprosto moraš osvojiti, od tega zavisi karakter, samopodoba, samospoštovanje, moškost, moč, potentnost, naboj, sprejetost, vrednost, volja do življenja.

In to je ena izmed tematik, ki sem jo zaznal v tekstih otvoritvenega akta. Oti, ljubkovalno okrajšano ime za Otmar Taber. Je virtuozo, v tem momentu solo ustvarjalec, kitara in vokal, v tej obliki še najbliže kantavtorstvu.

Metal populacija si tradicionalno ne mara mazati rok z drugimi zvrstmi, predvsem občila so vratarji, ki ne spuščajo v notranjost vsega, kar ne spolzi skozi parametrično sito.

Tipični primer je Metal archives, ki blokira vpisovanje imen, kot so brass metal band Ottone Peasante, ker nimajo kitare, ali pa recimo eksperimentalni projekt Igorrr, ki je v segmentih popolnoma metal, vendar kot celota premalo. Hkrati pa se tam navaja celoten opus Ulver, čeprav so kitaro pospravili v kot četrt stoletja nazaj. Ha! Luknja v sistemu. Otmarja bom na tale metal portal porinil čez zastražena vrata z njegovo zgodovino.

Začetki njegovega javnega ustvarjanja gredo v 2014, kjer je po domačih dvoranah odigral kar nekaj koncertov s Plains of Despair in kasneje Pattern. Tedaj 15-letni otrok z leti kitarske šole je po vratu preganjal arpeggio sweepe natančno in razločno bolj kot večina prekaljenih glasbenikov z odraslo roko. Otmarjev razvoj sem spremljal zelo od blizu v našem zaklonišču, proti koncu metalske kariere ga je že tako vleklo v jazz, da je bilo izdihljaje ustvarjanja pri Pattern skoraj mučno poslušati, prej tekoče metalske solaže so bile čedalje bolj nalomljene, prepredene s čudnimi sozvočji in mimozvočji. Svoje znanje je naslednjih deset let poglabljal na glasbenih akademijah v Budimpešti in Ljubljani, a takih podvigov, kot je bilo igrati pred nabito polno dvorano v Kotljah, ni bilo več. Razvijal se je čedalje bolj nišno, bolje samosvoje in se pri tem večkrat znova iznašel, iz jazza v bolj grunge obliko, pred dobrimi tremi leti pa se poleg kitare začel izražati tudi vokalno.

Ta performance je bil tako intimen, izvedbeno, tematsko, duševno, da me je v resnici precej skrbelo, da ne bo »cringe« … predvsem ker gre za zahtevne vokalne linije na robu med dvema registroma z nevarnostjo, da se glas vedno prekucne, zlomi, zaškriplje itd. In ob takih kitarskih linijah, da jih je izvajati hkrati skoraj nemogoče. Oti se na odru v celoti razgali, v javnosti suši krvave rjuhe, madeže srčnih ran, ljubezenskih travme, praske ob padcih v brezna svoje duše. Notri čutim tisto bitko vzpostavitve sebe, svoje moškosti skozi tisto bitko za srca ob vsej konkurenci strumnih bajonetov. Ko žulim tretjega, me prestreli z linijo »nič ni dovolj, samo preveč je dovolj« in vem, da smo na kup znosili dovolj podobnih križev. Opajanje in njegov zastrupljeni dolg. Da je za menoj polagal korake po prepiti noči, ko sestavljaš delčke spominov in sramu, ko se gabiš sam sebi, ko bi rad bil kdo drug. Korake, ki sem jih jaz položil za tisočim in jih bodo tisoči za njim.

V besedilih in linijah je slišati nekaj lirične širine Tomaža Pengova v Odpotovanjih, a v bolj akademsko izumetničeni formi. Strukturno omenjena pesem dobi dimenzije Bohemian Rhapsody in s čedalje kompleksnejšo atonaliteto posnema kaos, norost, razkroj koherentnih misli v šizofrenijo.

Pesem Barve, ki jo je izdal v začetku leta 2022, mi pokvari spomin na Smolarjevo Je treba delat'. Preden sem nanjušil metal, mi je bil to najbolj predvajan avtor. Pesmi se začneta skoraj enako in spet me razpenja med dvema svetovoma, sicer pa je pesem izpadla mnogo bolje, kot je bila posneta. Otmar je tedaj vokalno zelo napredoval, izčistil ton, vokalna distorzija je bil namenska. Človek, ki ima najlepši glas, je v življenju izpustil nekaj najgrših in najbolj nadležnih zvokov, da je prišel do tega stanja.

Še danes se mi poje »Ko se odprem, greš stran!«, ki se je razlegala tudi iz grl maloštevilne množice, mnogi izmed njih so nastopili v spotu. Vse skupaj je izpadlo pristno, celo prisrčno. Človek, ki se takole razgaljen vrže med poslušalce, tvega veliko, tvega pravzaprav vse, celo zadnji udarec, ki destabilizira samopodobo do te mere, da se nikdar več ne želi pokazati. Pa smo ga ujeli. Nič cringe, samo čista umetnost. Za vse komade naj bi bili napisani orkestralni aranžmaji.

Pavza, na oder stopijo pričakovani Mutism. Na prejšnjem koncertu v Kranju je bilo še nekoliko zadržano in izvedbeno v kitarskih vrstah v ključnih momentih tako šibko, da so zvozili komaj zadostno. Tokrat pa so se na popravni izpit vrhunsko pripravili in ga položili z odliko.

Band stilsko spaja vplive Cynic, Fates Warning brez heavy elementa, sliši se tudi koščke Tool. Sicer pa so dovolj samosvoji, da jih težko dam izključno pod progressive žanr. Vokalno slišim notri mnogo italijanske Messe, kitarske tehnike pa se prej kot v hitrosti kažejo v domiselnosti in ritmu. »We are all one« in »Stay present« sta mantri, na kateri se budistično sklicujejo Cynic, a člani Mutism niso verniki do take mere. Bolj imajo občutek neke interne šale. Kljub vsemu je bil koncert neke vrste kozmična meditacija. »Stay present« je dejansko uspel. Program je bil tekoč, povezan, venomer zanimiv, da obdrži fokus. Zdaj na vokalu, drugič na kitari, tretjič na ritmu, a vedno na bandu in trenutku. Še vedno je komunikacije s publiko malo, govori glasba. Kot presenečenje je band v prog preoblekel Eye in the Sky, komad, ki ga vsi poznajo z radijskih postaj, a ga ne bi nujno znal povezati s kakšnim imenom. Tedaj je Lara zares pokazala, kako zadržan je še vedno centralni del nastopa. Vse to da vedeti, da band še zori in lahko pričakujemo še več.

Band izhaja zelo fragmentirano, po en komad na skupno štirih kompilacijah Denktimes, periodičnih presekih ustvarjalcev kranjskega zaklonišča Plc. Vzdušje je v prostoru, kjer se domala vsi poznajo, prijetno, ampak band je tokrat glasbeno dozorel in dostavil sam po sebi in bi ga s ponosom dal na ogled anonimni množici. Jeseni lahko pričakujemo prvenec, do tedaj pa je čas, da band pokupi drobtinice, ki jih odlaga skozi leta in jih predstavi kot celoto. Na albumu je sicer še prejšnja pevka Sara, tako da tudi na njem ne bomo dobili banda v zdajšnji podobi.

Po vseh menjavah, predolgi poti do prvenca čutim, da je to zdaj končno ekipa, ki lahko doseže nekaj več kot par obskurnih koncertov pred prijatelji. Res upam, da band izkoristi momentum in takoj nadaljuje s pisanjem drugega albuma.

Konec koncerta je odprl prostor elektronskemu afterju Grega Kalinskega pod umetniškim imenom Douchean, ki je to noč skrbel za odličen zvok in je bil dolgoletni bobnar pri Mutism, preden ga je pritegnila mešalka. Pred leti bi se še pustil nadaljevati do jutra s plesno glasbo, zdaj pa šest piv narekuje posteljo. Noč je za spanje.

Pred odhodom nabavim še Mutism majico. Na njej piše »Stay present«.

Pa smo povili še en event glasbe, ki nekako s svojo izpovednostjo nase vleče trpeče duše, ki krvavijo v jaške koncertnih dvoran. Osebne drame ljudi v mirnem kraju v mirnem času, ko je napetost zgolj osebna, drama je notranja, za plastjo kože, mesa in kosti so mimobežne galaksije, ki se med seboj križajo, oplajajo, izogibajo, povezujejo, razdružujejo, ena z drugo v različnih obdobjih v različnih relacijah, zdaj na vrhu, drugič spodaj, v okovih. Vse to, v ljudeh, na katere sije sonce in pada dež, tam nekaj tisoč kilometrov stran pa nanje leti napalm in bombe.

Lahko si srečen, da si tu in zdaj in ti in da občutiš vse, kar ti je človeško danega. Stay present. Komedijo človeškega tkiva pa le preberite.