Po desetih letih mutenja in približno toliko menjavah članov je barikiran v kranjskem zaklonišču Plc le dozorel prvenec kranjske trte Mutism – Bitter Blossom. Ta sod smo odprli na predzadnji aprilski petek v stolpu Škrlovec, grajski pritiklini Layerjeve hiše, aperitiv, s katerim smo dvignili glasbeni apetit, pa so prinesli celjski Hogminister.  Bitter Blossom se v kozarcu razdiši intenzivno z nekaj pikantnimi notami, na jeziku pa je trpek, občuti se skoraj predolgo maceracijo, za kozarec, dva več bo šlo v glavobol, izvablja pa vprašanje, če ima morda vinar za ponuditi kaj mlajšega. Ta petek je bil najtoplejši dan letošnjega leta. Eden tistih večerov, ko pod črto naračunaš desetko, pa je številke nad njo nikakor ne bi smele dati. Celota je po nekem čudežu včasih večja od seštevka njenih delov. Kljub šestim konkurenčnim dogodkom tega dne, med njimi je bil največji MetalWitch v Ljubljani, se nas je na vrhuncu v dvorani gnetlo okoli 100 glav, vzdušje pa je bilo predvsem proti koncu seta naravnost histerično. A preden pridemo do te desetke, najprej beseda ali dve o vseh nizkih številkah računa pred njo, nekaterimi celo z negativnim predznakom.

Band se je promocije lotil tako, kot se je lotil kariere. V mestu nekaj plakatov, to že, a javnosti so z nekaj objavami servirali zgolj en single, Bandcampa ni, celotna plata je sicer naložena na Youtube, a nič promovirana. Pri tovrstni glasbeni zahtevnosti je brez predhodnega znanja težko slediti vsebini. Tedne pred koncertom bi band lahko poskrbel, da se publika vsaj malo navadi. Aprila prejšnje leto sem v reportaži najavil, da je band tik pred izidom prvenca. Zdaj že več let sporadično igrajo z najnovejšo vokalistko Laro, a na albumu je še vedno Sara, s katero niso imeli koncertov. Javna podoba ansambla je torej takšna, kakršen je sam prvenec – Frankenstein, sešit iz kosov in koščkov preteklih obdobij. Pesmi so šle skozi toliko iteracij, da vzbujajo občutek, kot bi umetnik od kosa kiparskega kamenja z dletom odkrušil preveč, potem pa nekaj lepil skupaj, tako da je ostalo polno vidnih spojev in ran.

V predprodaji karte niso šle. Na splošno imajo organizatorji danes težavo, ker je pri morju dogodkov več odločanja na dan koncerta, in je do zadnjega v zraku napetost pred finančnim polomom. Vse mize na terasi lokala so bile sicer polne, a prav takšne bi lahko ostale do konca večera – okoli osme ni nič kazalo, da se bo kdo od sedečih odlepil od stola in si ogledal koncert.

Pa se je pred začetkom Hogminister nekaj množice le pričelo kazati na spodnji strani stopnišča, ki vodi v stolp. Vstop v dvorano je v hipu zamenjal slutnjo o majavi pripravi na dogodek s prizorom, v katerega je šlo veliko premisleka in truda. Obiskovalce je na mizi pri vratih pričakal pelinkovec, dvorana pa je bila že nekoliko zavita v meglico, skozi katero je pronical pravi raverski lightshow.

Hogminister so bili odlični. Eden tistih bandov, ki sem mu ob nepoznavanju mislil nameniti kakšno minutko, potem pa ne povsem razpoložen za večer z večurnim glasbenim programom kanil še nekaj časa prebiti ob vinu in debati pod ozvezdjem. A je sledil z leve in desne zdaj en, zdaj drug kitarski hook – vse to na dober in razgiban ritem z dodelano vokalno linijo. Pa sem ostal. Pravzaprav z zelo podobnimi občutki kot mesec nazaj na Tomcat v Orto Baru, ko je skupina ParaNoise čisto nehote ugrabila večer zase. Vsa strunska sekcija je v očalih s tistim geekovskim videzom, ki priča o tem, da več časa vlagajo v otipavanje inštrumenta kot v razvoj socialnih veščin. Glasbeno se približajo Soen, deklarirajo pa se kot Alpine prog. Zelo soliden nastop si je ogledalo nekih 30 ljudi, najbolj intenzivno pa jih je v prvi vrsti doživljal Puzavnar in prečupal koncert, kot da ima pred sabo Cannibal Corpse.

Po odličnih Hogminister se je ob ponovni ovlažitvi kozarcev pokazalo pravo zanimanje za koncert. Dolga vrsta ljudi se je vila od vhoda do šanka na drugem koncu terase. Tako pijačo kot vstopnice se je namreč dobilo tam, na za relativno dolg koncert za pivce kar nesrečni lokaciji, saj je ob čisto polni terasi lahko postrežba trajala od ene do dveh pesmi.

S polno kupo smo nekaj pred deveto pričakali glavni akt večera. Odeta v gosto, zelo gosto  kopreno megle se je izrisala podoba Mutism. Po posnetem inštrumentalnem intru je band v prvo pesem pred stotimi pari ušes začel, ne da se nežno ali drugače povedati, zelo slabo. Fuši pri kitarah in še huje pri vokalu. Marija sveta, človek ob zvočni disonanci kar zaškili. Mimo do te mere, da sem kljub četrtemu kozarcu vina, ki sicer v vato ovije dušo, da jo ščiti pred negativnimi emocijami, občutil tak sram, da sem že praktično držal vratno kljuko za pobeg. Pa je publika, netipična v svoji strukturi – sestavljena iz sorodnikov, sošolcev in vsega koncertno sporadičnega, kar ni na večni rotaciji stotih tovrstnih dogodkov letno – band tako srčno nagradila z aplavzom, da se je uvodna trema tja do tretje pesmi razpustila in Mutism so po začetnem šoku zveneli solidno, vzdušje pa se je le še stopnjevalo. Zelo se je poznala svežina in dobrovoljnost obiskovalcev, ki koncerta ne merijo z mnogimi drugimi in poslušajo neobremenjeno.

Celoten set so tako kot na albumu prepletali skoraj nalezljive vokalne linije, nepredvidljiva ritmika v različnih taktih in zanimivi kitarski aranžmaji, ki pa so prepogosti, prenatlačeni, včasih en čez drugega, da človeka spopade tista živčnost, ko ne ve več, iz katerega zavihka v brskalniku prihaja zvok. Dobro osnovo tako sklesti manj odlično glasbopisje, kot bi želeli sestaviti jed iz pol kile piščančjih beder in enake količine popra in soli. Nekritični publiki se o tem seveda ni sanjalo in je z bandom naprej pletla čedalje prijetnejše vzdušje, Puzavnar se je obračal nazaj in dirigiral navdušeni publiki, mojster efektov pa je kuril z lučmi in dimil z meglo, kot da bi po tirih gnal parni vlak, ki želi nadoknaditi zamudo. Na tretjini seta je kitarist in idejni vodja Urban nagovoril zbrane s: »Hvala za obisk. Izdal smo ploščo, ki smo jo začeli v predkambriju.« Druščino je tako še nadalje popeljal iz začetne zadržanosti v rajanje. Med deli komadov, pri katerih se napenjajo vse tetive in se krušijo stisnjeni zobje, so napetost zmehčali refreni, ki jih je Lara odpela čedalje bolj srčno in z več moči, vsaka linija pa je bila dodatno nagrajena s kriki publike z ženskim delom na čelu. V vencu zaključnih pesmi se je z govorom odprla tudi Lara in pozvala k pregledu artiklov na štantu banda. »Lahko pustite kakšno stotko, jurčka ali dva,« je odlično pristalo. Zelo se mi je v spomin vtisnila pesem  Be Strong for Mother, ki je v svoji E/F strukturi odlično začinjena s pravo igro ritem sekcije, pri repu pa naravnost znori z nekim kitarskim leadom, ki spominja na Pulp Fiction. Kot prava »Mistress« nam je Lara obljubila dve novi pesmi, če bomo pridni, in seveda, gospodarica, bili smo pridni.

V novem materialu se nahaja ves nauk, ki ga band potrebuje, da bo primeren tudi za zahtevnejše poslušalce. Lara se je odprla do konca in zavzela oder, kot bi ga v resnici morala od začetka. Odprl se je tudi mojster efektov in zaplinil dvorano, da nas je vse žgalo po dihalih. Sprostil se je cel band, ker se je lahko – nove pesmi tečejo, glasbeniki si dajo dihati in igrajo srčno, brez napetega pričakovanja nekega vedno znova nepotrebno zakompliciranega riffa. Odlične strukture, majka refreni. Mojstrski prepleti inštrumentov. In histerični odzivi. Okusno mlado vino, ki se na kisiku lepo razdiši in mu v vseh notah sledi občutek na jeziku.

To so Mutism v svoji najboljši obliki, osvobojeni spon preteklosti, povezani v celoto z Laro, ki v soju luči z bledo kožo, popolno, brez nepravilnosti, v tisti kontrastni feminilnosti ob in polni prisotnosti v trenutku čara z neko nečloveško prezenco porcelanaste lutke. In potem je tu Aleš na bobnih. Ko bo mimo Zemlje priletel tisti komet, ki bo scvrl vso elektronsko vezje in v njem zagnal časovno spiralo, vidim edino upanje, da nas povede iz nje na varno. Tudi on, globoko potopljen v glasbeniški element, oddaja nekaj nečloveškega. Vsako drugo vprašanje publike se je nanašalo na značilni »headless« kitari Miha in Urbana. Band je Alien Brother. Pravzaprav ima skupina vse na mestu – zanimiv videz, noro ritmiko, odlično enigmatično vokalistko in veliko glasbeniške sposobnosti, ki hitro prevre do samosabotaže. Zdaj mora le zajahati val, ki so ga sprožili z izdajo prvenca. Spisati v tej postavi dodatnih šest do osem pesmi in izdati nov album, ki ga bomo slišali s pevko, ki ga prestavlja v živo.

Če to storijo čez 10 let, ko bodo namesto popolne kože porodniške ali kakšne druge strije, so zamudili toliko, kot so zamudili s temle albumom. Bitter Blossom. Trpki cvetki. Mimogrede, avtor naslovnice je Peter Kalinski, ki je tudi avtor naslovnice albuma Remnant zasedbe Ambra.

Čeprav je šlo ta večer mnogo stvari narobe, ga ocenjujem z desetko kot prelomnega. Terasa je ostala polna, dokler so dali piti. Album je po desetletju zunaj! In s tem ima band priložnost, da se končno premakne naprej. Upam, da lahko v kratkem pričakujemo vsaj single z novim materialom vseh članov.

Setlista Mutism: Dream Our Lives (intro), False Sense of Security, Alien Brother, Japan Deluxe, Bitter Blossom, Rain, Nothing Is Over, Be Strong for Mother, As the Ocean Waves, Sleep Tight, Mistress, She Was Good Friend, Eyes Like Stars