Rokenrol na četrtek v ljubljanskem Orto Baru. V spodnjem štuku so na koncert vabili domači hard rockerji Tomcat z blues/funk/rock predskupino ParanoisE. Komu se še da? Nekim dvajsetim, mogoče tridesetim ljudem, je bil odgovor na dotični večer.

Komaj sem se spravil. Prejšnji dan smo na pokopališču Blejske Dobrave v grudo dali Lipnika, tisto eno pivo za pokojnega vedno dobi neke kvantne kvalitete in je v superpoziciji med ena in osem, samo preveč je dovolj. Tudi tokrat ni bilo drugače.

Planiral sem zamuditi predskupino, ob radenski pogledati zgolj glavni akt večera, pa potem potuhnjeno zapustiti prizorišče in okoli enajstih legniti k počitku ter preboleti mačka prejšnjega večera.

Nekaj čez osmo me je bus iz Kranja z mešano populacijo starih in novih prebivalcev, ki se vračajo z mnogih gradbišč nove stanovanjske politike, popeljal mimo političnih plakatov, ki jezno nagovarjajo s »Slovenijo Slovencem!«. Kakor koli, okoli devete me je varnostnik vprašal, katerega izmed dveh koncertov, ki sta ta čas odmevala v tej stavbi kanim obiskati – v zgornjem prostoru je namreč godel jazz/rock/fusion band Divje jezero. In ni trajalo dolgo, da so mi kolegi kot novinarji mikrofone politikom v obraz ob izbruhu afere porinili pivski vrček. Preklinjajoč svoje šibkosti sem se hitro bolje počutil. Maček prejšnjega večera se je skril globlje v celice, nabrekle od novega dotoka učinkovine, ki si izposoja moč in zdravje od prihodnjih dni.

Tako okrepčan sem ugotovil, da je predskupina, o kateri nisem vedel ničesar, praktično šele dobro začela. In postavila ta večer praktično nedosegljiv standard, za kar koli bi jim sledilo.

Nazivno blues/rock band z Obale je v slabi uri pred razdrobljenim občinstvom, za en razred nas je bilo, serviral tako izpiljen nastop, da so navdušili domala vse, tudi take, ki zavestno ne posegamo po taki zvrsti. Skoraj vsi znanci, s katerimi sem ta večer izmenjal kakšno besedo v pozdrav, so priblili »tole je pa super band!«, kar se zgodi res redko, še posebej, če je izkušnja deviška.

Kvartet je nastopil s praktično studijskim zvokom, izredno sočnim zvokom obeh kitar, z bas bobnom, ki prijetno poriva zrak pred sabo v pljuča občinstva, ki se je vragolij na odru zlahka nalezlo – govorimo o metanju glavnega kitarista/vokalista po tleh med soliranjem, petjem s telesom obrnjenim proti bobnarju in vratom prepognjenim nazaj proti publiki, kot da ga skupaj drži vzmet pri šaržerju bonbonov Pez. Navdušil je nebroj inštrumentalnih trikov, ki daleč presegajo ali pa obvijajo hitro premikanje prstov po kitarskem vratu.

Visok vokalist v za zvrst neznačilni razvlečeni majici Gojira se je izkazal kot izjemno versatilen v vseh legah, napolnil vsako pesem s priležno emocijo, pokril vse na spektru od jeze do žalosti, zmagoslavja … in prav v vsem je deloval domače in neprisiljeno, pristno in nezaigrano.

V večbarvni paleti glasu je bilo čutiti nekaj Muse in Placebo, celo RHCP, torej nekaj, kar zlahka izstopi od zvočne slike in stoji strumno.

Pesmi so dovolj raznolike in zanimive, da porazijo žanrski okvir. Naslednji dan sem jih po poslušanju prvenca Baffled Driver iz 2023 zlahka prepoznal.

Simpatično, karizmatično, odlično odigrano in lepo povezano. Kitarski leadi prav pletejo otipljivo zgodbo. Četverica deluje kot celota, kjer drug drugemu dajejo tako oporo kot prostor. Sigurno band, ki je iz dane situacije obiska, kakršen pač je v Ljubljani v četrtek, ob zvrsti, ki se ne pojavlja na radarju študentarije, iztisnil vse in še več. Navdušen. Na polici z artikli so poleg glasbenih nosilcev in oblačil nudili tudi odlične domače čili omakce.

Po koncu se je čik/pivo pavza zdela skoraj prekratka. Še preden je kadilcem dogorelo, so nas pred oder zvabili Tomcat v novi postavi z introm in Come Down z zadnje studijske plošče. Polna rokerska oprava, rutke na glavi in inštrumentih, sončna očala in razbitje rockerske iluzije, popolna odsotnost kitarskih glav in boksov za glasbeniki. Nov logo na bas bobnu napoveduje novo obdobje banda z novimi in starimi člani na novih pozicijah. Žiga, glavni vokalist na prejšnjem albumu in nekaterih singlih, se v stilski podobnosti z Bonom (U2) postavlja na desni bok in prevzema kitaro in drugi vokal, se pa občasno oglasijo vokalno prav vsi mački. Nova pridobitev je Anže Humar, ki sem ga prvič vokalno spoznal pri priredbi Judas Priest – Hell Patrol in zavzeto poskušal posnemati njegovo brezmadežno prehajanje med vokalnimi legami, a brez uspeha. Anže, Aleksov (Negligence, Rock akademija) učenec, je tehnično vrhunski vokalist, mu pa manjka še nekaj odrske kilometrine, k čemur se še vrnem.

Ta večer je band ponudil soliden nastop, a ne več kot to.

Saj ni tekma, pa vendar, ta večer so se v izvedbi primerjali dvakrat. Prvič z odličnimi predvozači, kjer so bili posamični elementi med seboj čvrsto priviti z mikroskopsko natančnostjo brez vidnih spojev, in drugič s svojo preteklostjo. V širokem naboru bivših članov mi po svojih zvočnih kvalitetah izstopata vokalist Denis Jamboršić (zdaj aktiven v Duo Artcoustic) in kitarist Rok Barle (zdaj aktiven v ansamblu River) z meni osebno enim najljubših kitarskih tonov na domačih tleh. Uh, kako delay preganja tiste kristalno čiste in čutno odigrane note!

Namesto te kitarske perfekcije je z leve strani z gledišča publike skozi celoten nastop prihajal zven le rahlo razglašene kitare in brneča statika med komadi v sicer zadovoljivi izvedbi.

Sprva smo pozicijo zavzeli v drugi tretjini dvorane. Spredaj nekaj fotografov, v kateri je izstopala silhueta naše Dominike, kot da ocenjevanje iz spota Smell the Funk še vedno traja. Kmalu po začetku je Šujo prebil trdo ledeno skorjo na plašni publiki in zaledenele povabil pristopiti bliže, ozračje se je le nekoliko ogrelo. Bolj kot smo šli z bandom v preteklost, bolj so se razvijali singalong trenutki. Nekje na prvi tretjini je Anže najavil pušeljc slovenskih, in tako smo v naslednjih nekaj minutah naredili več za ohranjanje slovenske kulture in jezika kot vse izključujoče politične parole skupaj.

Med priredbami Requiem in Pomaranče so se grla publike v največji meri priključila k izvedbi, prav tako je šel z jezika zlahka Adrenalin.

V čem je torej težava, da je bil nastop zgolj soliden? Prvič, rokovati s četrtkovo publiko ni preprosto, sploh pri taki skromni množici. Mački so glede na obisk bili precej zgovorni in s humorjem povezovali program – malenkost predolga pavza tu, nepopolno usklajeno zaporedje članov tam … Včasih stvari pristanejo, drugič ne toliko. Sončna očala, ki imajo sicer funkcijo modnega dodatka, pa vseeno preprečujejo branje publike v temnem prostoru in obratno – branje in povezovanje publike s frontmanom. Na najočitnejši primer tega sem naletel ravno dan prej na pogrebu – slika pokojnega v vežici z očali. Zadnja priložnost zazrtja v odhajajočo dušo – zabranjena.

Druga stvar so bobni. Bizjak je za zvrst pristopil zelo metalsko – set prežemal z dvojno pedalko, in nisem v celoti prepričan, da je to potrebno. Glasbena podlaga kliče k bolj jakostni dinamiki, ghost note je treba bolj čutiti kot slišati, pa so bile v miksu kar enakovredne glavnim notam, in ne povsem elegantno umeščene na mreži. Med solažami sem slišal ogromno prehodov, ki v resnici niso bili potrebni in so kitaram odvzemali trenutke sijaja. Poleg tega je občutno (nikakor ne katastrofalno) nihal tempo, tako med komadi kot v osnovi za dotično pesem – nekatere so se zdele nekoliko prepočasne, drugič prehitre. Mnogo bandov to popravlja z uporabo matrice, a na račun organskosti.

In tretjič, pa celo najpomembneje, vokalisti morajo uskladiti formante, torej ne le intonacijski pač pa tudi frekvenčni spekter. Žiga je v sekudarni poziciji pomaknjen večinoma v nižji register, kar v primerjavi z dosedanjimi posnetki, kjer dominira v višjem registru, ne zveni idealno. Anže je v svoji tehniki izredno podkovan, a se sliši, da poje pesmi, kjer ni sodeloval kot avtor. Zato stilsko in frekvenčno imitira predhodnike, čuti se, da ne poje toliko s svojim lastnim glasom, kot ga aktivno oblikuje z vokalnimi filtri, kar spet priča o sposobnosti, se pa sliši, da je doma drugje. Do avgusta se band zapira v studio, Anže bo do tedaj pozdravil otiščance tujih čevljev in bandu dal svoj pravi glas.

Tako pa smo povili še enega. Štiri pirčke na četrtek, bog te nima rad, rokenrol!

Če so bili ParanoisE zgledno macerirana ter lepo uležana vrhunska buteljka, Tomcat v trenutni obliki potrebujejo še kakšen obhod kuratorja, parametričnih popravkov zdrave osnove, da se žlahtne note povežejo v okusno celoto. Sestavine so ugodne, potrebujejo pa še nekaj ljubezni. Nič takega, kar se ne bi dalo z nekaj vajami pripeljati do željene kakovosti.

Setlista Tomcat: Intro, Come Down, Hangover, Mayday, Adrenalin, Amen, Enemy, Dead Flowers, Dirty Old Mind, Smell the Funk, Uniformiranci, Pez, Carnium, Rosemary, Goodbye, Time to Rise*, Bad Hand of Cards*.