17. oktobra je bil skovan prvi člen v verigi desetih koncertov pretežno lokalne scene, Kadilnice Of Death, katere začetki segajo v leto 2012. Sprva se je ob četrtkih odvijala v Orto baru, zadnje dve leti pa gostuje na Metelkovi v Menzi pri koritu. Letos so termini prestavljeni na petek, kar se je odlično podalo k after partyju koncerta ob 80's hitih DJ Šečera. Več o tem kasneje. Bandi kličejo, vsak po svoje zanimiv, žanrska raznolikost bi znala pognati na plano kar nekaj ljudi.

Petek je. Vreme tudi. Metal koncert pol ure stran. Polovico življenja poprej bi ta konstelacija signalizirala brezpogojen odriv v magijo noči, v kateri najdeš svoj smisel. Pa se ti skoraj že malo ne da. Kar je tedaj vleklo, danes rabi potisk, telo je uporno kot težko sidro. Lokalna scena se ti zdi pomembna, uspehi domačih bandov pa celo bolj kot obiski velikanov. Investiraš se, narediš mentalni prostor in čas za njih. Večkrat poslušaš vse, kar servirajo mesece pred nastopi. Si eden tistih, ki počasi poriva številke ogledov oziroma posluhov na pretočnih platformah naprej. GMB, slabih 300 predvajanj v treh mesecih za oba animirana besedilna videa, Ambra tudi nekje tam s trisom svojih. Zdi se nišno, brez znatne trakcije. Kakšen koncert bo to? Moreča praznina s poslušanjem odrske statike med nastopi ali doživetje, ki pritiče kakovosti? Iščeš nekaj, kar te napolni z energijo, a si v dvomih. Večji del ekipe, ki je pred koncertom naznanjal svoj morebitni prihod, svoj izostanek opravičuje.

Boriš se sam s sabo. V tebi sta dva leva. Enemu si umil ter razčesal grivo in ga dva tedna krmil s posnetki danes nastopajočih bandov. Drugi se zgrbljen od delavnika s kremplji drži ležišča, ki že deluje kot primarna izbira. Zmaga tisti, ki ga hraniš, pravi pregovor. Ura je nekaj čez osem in z vsako minuto ta drugi bolj pritiska šape na prsi. Osebno si se že predal. Lahko noč.

Preobrat. Zabrni telefon. »Ata, manjkaš«, mi predrzno in domišljavo javlja mlajši kolega, ki mu bom bolečine v sklepih čez deset let spričo tega vzdevka toliko bolj privoščil. »Ata se je zaležal«, odgovorim. »Ata beden!« Je tista kost, ki jo vržem prvemu levu. Plane. Pogloda. Vstane. Ajde, grem. Na busu do Ljubljane smo skupaj z voznikom trije. Za premik moje riti na koncert zrak pred seboj reže 12 ton kovine in porabi 10 litrov goriva. Mimo Kina Šiške, kjer ta trenutek igrajo God Is An Astronout in kjer me naslednji dan čaka ogled Širom, čez nekaj dni pa spet metalski publiki igrajo thrash velikani. Hiperprodukcija vsega razvodeni občutek edinstvenosti posameznih dogodkov. Pa vendar greš, mimo velikanov, na lokalno sceno. (Aleš)

Na Metelkovo, mimo Gale Hale, kjer se odvija nek hip hop event, mimo Jalle. kjer je HC event, do končne postaje Menze, kjer množica zunaj kar obeta, notri pa je sprva le frakcija tega. Mlade perspektivce Kresnik sem želel slišati že na zamujeni sevniški Kitariadi, tako da sem bil koncerta na domači Metelkovi iskreno vesel. Skupina na odru poka od testosterona (in malo estrogena) in mladostniške energije. In čeprav se je band z oznako »blackened death« zavil v tančico skrivnosti, je po opravi, besedilih in zvoku jasno, da se gibljemo v »pagan« vodah. Komadi niso tehnično ne vem kakšen presežek, jim pa dajejo tri kitare nekakšno večplastnost, ki se je tudi v živo res dobro slišala. Atmosferični akustični medvložki in back vokali so ustvarjali tisto epsko vzdušje, ki ga poganstvo v taki ali drugačni obliki zahteva na odru. Sploh tisti globok in zveneč »downtune« zvok akustike me je nemudoma spomnil na Noctiferijin prvenec. Growl s kar treh grl hkrati ustvari poseben občutek odmeva (kitaristka se pridružuje vokalom). Bi si pa želel nekaj občasnega kontrasta med vokali, saj so si izredno podobni. Energičen nastop zaključijo z Na svoji zemlji, ob katerem moraš biti res trd, če ti ne izzove domoljubnih čustev. Kot se za epski bojevniški napev spodobi, ob njem spodbudijo manjši wall of death in moshanje zagrizenih podpornikov. Z besedami pokojnega Cesarja: »Vašo kariero bomo spremljali z velikim interesom.« (Matej)

Setlista Kresnik: Levkup, Kres, Pod starim hrastom, Janičar, Veins, Na svoji zemlji, Prah.

Nastop GMB je na pol glasben in na pol stand up komedija. Na misel pridejo Dickless Tracy ter Jegulja, pa vendar kranjski kvartet razvija čisto svoj okus te humoreske, nabran predvsem okoli svojih trebuhov. Kratica naj bi pomenila »Gove 'ma bojler«, kar sicer že dolgo ne drži, ta izvorni trebuh kitarista je sublimiral in se zgostil v podkožju vokalista Dejvija, tokrat ga je ohlapno prekrival dres Olimpije, medtem ko so ostali odeti v flanel, ki čedalje bolj pogosto odeva metalsko populacijo.

Band je stilsko usklajen in dovršen, tonsko pa death metal spaja s prvinami crossoverja. V pol ure so nasipali kopico udarnih, srednje do pretežno hitrih komadov, dolžine od dveh do treh minut. Kitarsko je stvar omejena na prvih nekaj polj na vratu kitare in na najdebelejše tri strune, a iz tega omejenega nabora izvablja dovolj, da je nastop ves čas zanimiv in razgiban, nianse dajejo kombinacije palm mutinga in odprtih riffov. Manj je več. Centralna tema tega večera. Dejvi Goveta upravičeno predstavi kot riff masterja. Bas je jakostno nekoliko v ozadju in je zgolj podpora dobri kombinaciji bobnov, ki sipajo različne variacije blastbeata, thrasherskega tupa-tupa in počasnejših groovov. Nekje na sredini je soj luči in plaz besed v obliki rojstnodnevne čestitke padel na mlatilca Pireta, ki je na to odgovoril z drum solom. Band je resnično dal vse od sebe, tako glasbeno kot nastopaško, z mnogo gibanja, premetavanja teh epskih vampov in povezovalnim programom. Na neki točki je band uspešno izzval skandiranje refrena G-M-B.

»Radi pridemo v Menzo, ker radi jemo« in pa »A že veš, katera žival bi rad bil?« in stotine drugih opazk, od katerih so nekatere delovale, druge pa trdo pristale. Če streljaš s šibrovko, boš pač nekaj zadel in se ne oziral preveč na večino granul, ki zatavajo. Čeprav je band od sebe dal vse in še več in je oder kipel od življenja, je na drugi strani nekaj drugega. Obrnimo kamero v publiko, ki je enakovreden del dogodka. Vhod dvorano deli na dva dela – levo oder, desno mešalka. Kot smo prevečkrat navajeni, se je tudi tokrat razvil sindrom šeste ploščice, kjer med bandom in publiko zeva praznina, nekaj vrst obiskovalcev pa se tišči zadaj kot za navidezno ograjo. Spredaj nas je nekaj, ki se dojemamo kot aktivni del dogodka in poskušamo z bandi vzpostaviti pretok sokov. Tam v prvi vrsti si pokimam z nekim sivečim obiskovalcem, ki ob posluhu že ritmično proži kolena in izstopa iz množice po tem, kako vajba z bandom. Prepoznavajoč sorodne ambicije mi prišepne »This-a-band is-a very good.« Aha, tujec torej, Italijan, neobremenjen s specifiko lokalne scene. V mlačno vzdušje vneseva nekaj dinamike, čemur se priključi še nekaj lasastih mladcev. Ne morem, da bi ne omenil še fotografinje, ki je v izstopajoči beli obleki delovala kot angel med demoni. Ob množici, stisnjeni daleč zadaj, vsak posameznik spredaj dobi glavno vlogo.

Setlista GMB: Unleashing the GMB Cannon, Evil Dead, Nebelscheinwerfer, The Cube, Which Animal Would You Like to Be, GMB, Land of the Dead, Gluttony, Gore Obsessed Violent Exhibition.

V 20-minutni pavzi se otresemo zatohlosti prostora, ki se nikdar ne znebi težke vlažnosti, in se počasi nakapljamo na zadnji band večera. Ambra znižajo utrip s počasnim, stonersko naravnanimi riffi s pridihom grunga tipa Silverchair. A preden se lotimo samega nastopa, nekaj zgodovine. Glavnico banda, kitarista Andrej Blatnik in Žiga Kroflič ter bobnar Robi Rep, sestavljajo člani nekdanjih Ophidian, ki so skupaj z Vitjo Balžalorsky (zdaj v Laibach) in Urbanom Babičem leta 2003 izdali edini progresivni instrumentalni EP Reanimnation. Glede na neponovljivo kitarsko tehniko na njem sem dojel prvi demo Ambre (2016) kot glasbeno nazadovanje. A ni škoda tako izurjenih prstov? Tedaj mi je Blatnik na takšno opazko na spletu odgovoril z »manj je več«. To počasnost in vsebinski manko je na albumu Cor 2019 na vokalu zapolnil Jani in skupaj s kitarskimi aranžmaji, ki pa vseeno črpajo iz bogatega znanja in spretnosti, so ustvarili odličen glasbeni izdelek. Po nekaj letih koncertiranja je sledilo obdobje odsotnosti, ki ji je konec naredila menjava vokalista. Na mojo veliko radost Ambro danes zvočno bogati Jakob, ki ga poznamo iz Mortifere in Challenger in zlahka prepriča z ozkim vibratom, na momente nekoliko golčavim čistim glasom, podobnim vokalu britanskih doomerjev Warning, sčasoma pa zarenči kot v svojih blackmetalskih časih. Dasiravno ob pojavu prvih posnetkov nisem bil prepričan, da bo to delovalo. Janijev vokal je dominiral v »chest voice« poziciji, ki je bolj grob, zveni polno, globoko, povsem nasprotno z Jakobovim »head voice« pristopom. Poglavitna razlika je tudi, da je Janijeva tehnika v tej poziciji telesno izčrpavajoča, in če na albumu deluje, je praviloma po parih komadih v živo trebušno jedro tako izmučeno, da ne dosega več višjih tonov, za katere je potrebna menjava registra, s čimer nastopi tudi druga barva. V živo je tako nastope Ambre često zaznamovala tonska diskrepanca, ki jo dojemamo kot fušanje. Jakob je v tem oziru tehnično boljši vokalist, ker pa je barva tako zelo drugačna, lažja, občuti se kot višje ležeča, band očitno svoji preteklosti kaže hrbet in se fokusira na prihodnost – na setlisti se je iz obdobja Cor pojavil le Ritual, pred njim pa so se zvrstile pesmi prihajajočega albuma.

Nastop v Menzi je bil glasbeno pretežno soliden, sem in tja v zraku med redkeje posejanimi notami obvisi kakšen zdrs strune, ki ga avtor prizna z rahlo privihano ustnico. Sledi prvi nagovor, šepetaje, kot da smo v bolečinah in prestrašeni v zobozdravstveni čakalnici. Ta duhomornost, neprijetna tišina, čedalje bolj polni domače dvorane ob lokalnih metal koncertih, kar morda niti ni čudni pri mediani let, ki gre proti 40. Uvodne pesmi Ambre so publiki pred izdajo albuma še popolna neznanka, vse sicer zveni kot mora, a ni več kot to. Poslušamo, ne pa tudi vajbamo. Kakršen koli moment ukinejo predolge pavze, posejane med komadi, posledica tehničnih težav, ki so ali pa niso stvar banda, prej okoliščin in opreme dvorane, ki tako kot WC, za katerega po sladko-kisli jedkosti vonja sumim, da je bil očiščen nazadnje kakšni dve denarni valuti nazaj, verjetno ni ravno najbolj sveža. Nekje na sredini nastopa so ugasnile luči, hišni tehnik je kar preplezal band in pognal svetlobo, kar je nemara dodalo k vzdušju, vsaj nekdo se trudi. Ko se band spet aktivira, nastopi nekaj več lagodja, skoraj užitka, a so nastopajoči hudičevo zadržani. Pa tudi če bi noreli kot predhodniki, to noč nekako ni šlo. Publika ostaja v svoji navidezni ogradi, spredaj poleg omenjenih akterjev postopajo družice in ožji krog prijateljev banda. V neki točki počepne tudi Jakob in vrstice bere iz listov papirja, naslonjenih na monitorje. Gotovo moment ne doda k razpoloženju že tako vkopanega občinstva, bolj živahno je na piknikih od DeSUS. Kot da bi raje bili nekje drugje, kot da pri pouku čakajo, da jih odreši zvonec. Ambra kljub vsemu, četudi fizično introvertirano, požene zvočno dogajanje s skoraj atipičnimi kitarskimi pasažami v nekonvencionalnih modusih in lestvicah. »These guys would sound great on Ketamine«, mi prišepne Italijan, medtem ko se tudi sam prepuščam zvočni kopeli udobno naslonjen na steber, ki prebada dvorano kot trska. Angel v belem vse dogajanje neumorno dokumentira, med dviganjem aparata k zrklu plošči skupaj svoje od rasti zatečene grudi, zdi se, kot da je početje nalašč, da bode v ustroj iz pradavnine. Odženem bedasto misel, nisem ponosen nanjo, a moja sicer sprta leva sta kar naenkrat složna in cedita sline, zategujem ketno, vse tja do sedme pijače, ki je danes ne bo, bi morala ostati neopažena, nobenih opolzkosti in drugih neprimernosti ne pokažem, le Italijanu vrnem »pimp face« pogled, vzeto na znanje, da smo v prisotnosti nečesa krasnega. Četudi jima meso dviga apetit, jedla bosta doma.

Spet prekinitev, spet tehnične težave. »I am-a gonna go do a line«, najavi Italijan, jaz pa stopim po še eno pivo, kot kadilci, ki posežejo po tobaku ob nastopu mučne tišine. Bolj doživeto zapopademo Spark in zlahka sledimo vokalni liniji z »down and down and down and down…«. Sledi prvi vrhunec med solažo, kjer nenadni tonski obrat signalizira razrešitev tako zvočne napetosti kot tudi prežene negotovo vzdušje, zdaj vajbamo in jezdimo ta val razpoloženja, ki nato spet pojenja med pripravo na naslednjo pesem. Sledil je set anonimnih pesmi do absolutnega vrha z The Valley, kjer je band, predvsem pa Jakob, oživel, kot bi se otresel vseh spon negotovosti, razprl krila, pristopil s samozavestjo, ki je za glasbenike z vizijo enostavno nuja. Zapremo oči, akustika je tisto, kar se Jakobovemu vokalu najbolje poda, to najbolje zna tako pri Challenger kot zdaj pri Ambri, počasni ritmi v tkivo masirajo čisto emocijo. »Dread and cold, breathing« reže do kosti, ta komad naredi cel večer vreden obiska. Aplavz je zdaj na nivoju, v preteklost se na hitro vrnemo še z Ritualom iz prejšnjega albuma, sledi priklon in konec živega programa. 

Brez čakanja požene svoje 80's hite DJ Šečeru oziroma Tegla in dvorana gre takoj na obrate, vzdušje postane »čagično« brez znaka kakšne zadržanosti. Živa glasba terja neko svojo pozornost in razpoloženje, morda več, kot smo bili v tem večeru sposobni dati. Morda je le vsak svoja dva leva peljal ven, tako kot jaz, nekoliko utrujen, nerazpoložen, iz navade, iz spoštovanja do lokalne scene. V resnici še en koncert, ki ga lahko tudi ne bi bilo, ki ti pobere več energije, kot ti jo da, kjer kolektivno vzdušje ne da nekega zadoščenja. Morda raje kakšnega manj, pa tedaj bolj pripravljeni in razpoloženi, spočiti za posluh, pa tudi na odru, brez branja besedil, brez negotovosti, ki se jo hočeš nočeš čuti? Manj je več?

Setlista Ambra: Arcadia 404, Void, Ulysses, Spark, Through My Sky, Black and Blue, Remnant, Timeless, The Valley, Ritual.

Naslednja postojanka Ambre, GMB in Big Bad Wolf je na Distoržnu v Kranju. Do tedaj bo na voljo Ambrin drugi album in upajmo, da tudi več energije.