-- Vklopi turistični način --

Parkirišče Čebelica: Parkiranje v Kranju je plačljivo samo med tednom do 19. ure.

400 Gradi Kranj, Pizzeria Napoletana: Odlična picerija na začetku starega mestnega jedra, če človek vstopa vanj s strani gimnazije.

Slaščičarna in Kavarna Evropa: Super lokacija za jutranjo kavo in zajtrk ob sončnem vremenu.

Layerjeva hiša in Layerjeva kavarna: V neposredni bližini številnih (arhitekturnih) znamenitosti in s pogledom na klub TrainStation SubArt.

Rovi pod starim Kranjem: Pod starim mestnim jedrom Kranja so rovi iz konca druge svetovne vojne, ki so odprti za ogled.

Koncert Laibach v letnem gledališču gradu Khislstein: V okviru turneje Laibach Opus Dei Tour so Laibach prinesli star material v novi podobi tudi v Kranj. Ker se je dogodek Lokalna scena, na katerem so poleg Raggalution, Neuromancer, Sakrabolt in Golcar nastopili Armaroth kot edini predstavniki težke kovine, skoraj v celoti prekrival z nastopom legend na odru Khislsteina, sem dogajanju nasproti železniške postaje sledil samo od daleč.

Info center SOS Proteus: Pod Kranjem živi tudi človeška ribica.

Muzejska pot: Ogled vključuje tri muzejske hiše, in sicer Prešernov spominski muzej, Mestno hišo s kostnico in grad Khislstein.

Kanjon reke Kokre: Tako rekoč neokrnjena narava le skok iz mestnega vrveža; prečudovito!

Šmarjetna gora nad Kranjem: Odlična razgledna točka nad Kranjem, s pogledom daleč na vse strani okoli mesta in na Alpe.

SubArt Open Air 2025: Koncerti v okviru tega festivala se odvijajo prek enega meseca in obsegajo zelo različne žanre, v glavnem pa festival pokriva v mainstreamu spregledane glasbenike in skupine.

-- Izklopi turistični način in vklopi metal način --

Phil Campbell and the Bastard Sons je valižanska rock skupina, ki jo je leta 2016 ustanovil Phil Campbell, dolgoletni kitarist skupine Motörhead. Ideja o ustanovitvi je bila sprejeta eno leto po smrti Iana Fraserja Kilmistra, frontmana zasedbe, ki je preminil leta 2015. Z namenom podoživitve para koncertov Motörhead, ki sta se mi za vedno zapisala v dolgoročni spomin, sem se odločil, da poskusim srečo s Philom in kompanijo. Motivacija za pot v Kranj je torej poznana, vse ostalo pa sledi.

Če se ne motim, so bili Lene kosti, prvi nastopajoči band sobotnega dela SubArt Open Air Festivala 2025, naznanjeni kot zadnji. Lene kosti so stara zasedba, v bistvu že tako kultna, da je mladi ne poznajo več. Zato ni čudilo, da je bil pevec v imenu banda »vesel, da se vas je zbralo več kot 15«. No, več kot 15 nas je res bilo, a vsi »skriti« v drugi polovici parterja za tonskim tehnikom. Od tam smo v miru spremljali, kako nekdanji gostje dokumentarnega filma Železne stopinje uživajo ob izvajanju njim (in seveda tudi nam) najbližje obrti. Da radostno vzdušje ne bi preveč trpelo, je band že kar v začetnem delu nastopa spomnil na nedavno preminulega prijatelja in mentorja Mija Popoviča, dolgoletnega kitarista in ustanovitelja legendarne Pomaranče. Po posvetilu je band nadaljeval s preigravanjem komadov s svojih edinih dveh albumov Do or Die in Penetrator, vmes pa stisnil še kakšno starejšo. Kot seksualno provokativna mi je v uho padla pesem Spread Your Legs, Highway to Nowhere je bila tista ena starejša, s katero je band po mojem najmočneje zagrooval, medtem ko se nam je peterica z Let's Rock na svoj način poskušala zapisati v dolgotrajni spomin.

Začetno ogrevanje, ki je trajalo slabe pol ure, je bilo za nami, zato je sledil tradicionalni obhod prizorišča z obveznim postankom pri merch mizi. Kdo je tam izstopal? Phil Campbell and the Bastard Sons? Sploh ne! Domači SkyEye. Sicer nisem preveril, kdo ima daljšega (cenik, seveda), a naši zastovonoše heavy metala so konkretno založeni. Kar z ozirom na dejstvo, da redno koncertirajo v tujini, predvsem v Nemčiji, ki je znana kot mati dežela heavy metala, tudi ne preseneča. Da bi lahko tam imeli še kakšen nastop več, pa mi je izdal Jan v kratkem pogovoru. In kar mi je bilo še všeč: njegovo pripovedovanje o obiskovanju koncertov Iron Maiden, iz katerega sem lahko razbral, da je najprej fan, potem pa glasbenik. Na koncu sva še ugotovila, da se bova znova srečala na njihovem dunajskem koncertu.

Medtem ko sem v tistem trenutku že tudi sam pogledoval proti odru in preverjal, kako daleč so Sarcasm, sem v neposredni bližini ujel pogovor, da imajo Kranjčani še natanko tri minute časa, če se želijo držati napovedane časovnice.

In tako je tudi bilo. Naenkrat sem iz zvočnikov zaslišal Aleša Blaznika »Bomo kr začeli«. Tako sproščeno, meni nič, tebi nič, je zadonela Divja kri. Uf, šopaj, dečko! Joj, pardon, gospod, hehe. Ker so možakarji že v letih, so nas prosili, da pristopimo bliže k odru, da nas laže vidijo in slišijo. Vnovični pogled na publiko je v meni porodil misel, da se je tokrat nabralo lepo število žen, ljubic, prijateljic in kolegic, ki sicer verjetno redkeje zaidejo na koncert. Ali pa se hard rock publika v tem bistveno razlikuje od metal publike. Konec intermezza. Sarcasm so nas želeli bliže tudi zato, da nas laže udarijo po betici s svojim thrashem. Sledil je komad Thrash Tonight, vzdušje in energija sta se stopnjevala, potreba po kondicijski pripravljenosti (predvsem banda) pa prav tako. Da Sarcasm niso nič kaj prida sarkastični, ko gre za družbeno kritičnost, temveč znajo s svojo glasbo prav nasprotno neposredno nagovoriti stvari, ki jih motijo, so dokazali z »globokim« Slovenski genocid. Temu ni kaj prida zaostajal Boj za obstoj, za katerega sem imel občutek, da pri tem Aleš in Klemen najbolj vokalno sodelujeta. Po Demons ter Terrorist je bila na vrsti pokušina novega albuma. Če se ne motim, je zaigrani komad nosil naslov Rebellion, popeljal pa nas je prek melodičnega uvoda v heavy metal vode, preden je prevzelo vajeti klasično thrashersko cupa-cupa-bobnanje, komad pa z grupnim petjem »Hey! Hey! Hey!« izrazil vrhunec. Z naslednjim komadom se je zgodil tudi eden mojih vrhuncev, zazvenel je Crematory, ki nas je v galopu popeljal skozi del zgodovine slovenskega thrasha. »Če hodite po koncertih, veste, kateri komad sledi!« Dej mi / Sarcasm. Uf, ta solaža! Kolikor sem užival v slednjem komadu, sem z enako mero zaskrbljeno gledal na uro. A še bo čas za Road Warriors? In je bil! To je to, to je bil zame (dotedanji) vrhunec večera.

Nov premor, nov obhod. Tokrat tudi do šanka. Ker je pred odrom še vedno zevala praznina, se ni bilo težko prebiti kamor koli. A preden sem se podal na pot, sem še ujel dva možakarja mojih let, ki sta se po koroško čudila množičnemu koncertnemu dogajanju v gorenjski prestolnici, kjer se je samo minuli vikend zvrstilo toliko koncertov kot na Koroškem v celem letu. A to okoliščino lahko zavida Kranju verjetno kar cela Slovenija, razen Ljubljane. Torej: decentralizacija je zakon!

Pa gremo dalje po programu. Če sem pravilno prepoznal in si zapomnil, potem so Ljubljančani otvorili nastop z Introm s prvenca Digital God in bruhanjem umetne megle. V tem trenutku so instrumentalisti že stali na odru, pevec Jan pa je še vedno čakal v zaodrju v nizkem startu, da izbere pravi trenutek za »dobesedni« skok na oder. Band je torej bil pripravljen in v elementu, medtem ko je publika še vedno zadržano postopala po drugi polovici parterja in se ograje pred odrom izogibala, kot da bi ta bila kužna. A SkyEye z Janom na čelu ne bi bili to, kar so, če ne bi znali reagirati na dano situacijo. Sredi prvega šusa v glavo, ki je nosil ime The Descenders, nas je Jan na kratko pozdravil, nakar je sledilo nadaljevanja stopnjevanja energije s komadom Fight. Mimogrede, oba komada sta del aktualnega celovečerca New Horizons. Ko se je Jan med slednjim komadom umaknil v zaodrje, da v blišču žarometov uživata kitarista na račun svoje solo točke, sem sam pomislil – z vnovičnim analitičnim pogledom po publiki –, da je imel Jan med najinim pogovorom kar prav: heavy metal ni zvrst za mlade, ki so bili le sporadično pomešani med osivele ali razredčene čupe in pivsko razvite trebuhe. V tem času pa je z odra že prišla naslednja napoved oziroma naslednje vprašanje: »A berete kaj?« Hm? Seveda, Book of Life! Jana je spet bilo polno povsod na odru, in ker se je med komadom poigraval z »Urbanovo« kitaro, je med naslednjim premorom napočil čas za obrazložitev, zakaj Urban tokrat zgleda drugače. To seveda ni bil Urban, ta je bil odsoten, zamenjal pa ga je najboljši bluzer, Grega Smola Crnkovič. Po še enem energičnem ekskurzu, na vrsti je bil Run for Your Life, je počilo. »Snare je šel v kurac. Jure je sfukal snare.« A težava je bila bliskovito odpravljena, šus in energija pa znova na znani ravni. Band je s komadom Detonate znova skočil na drugi album Soldiers of Light, a statistično gledano je pod črto menda vseeno namenil največ pozornosti prvencu. Vsaj zaključek je bil stoodstotno posvečen temu, in sicer s komadoma Constellation in In the Name of SkyEye. Slednjega je Jan napovedal s sprednjega desnega stebra odra, kamor je splezal med komadom Constellation. Kako je reagirala publika? Sprva malo zaskrbljeno, ko pa smo videli, da se (dobesedno) dobro drži, pa z navdušenjem. In tako so nas bila vse polna grla, ko je bilo treba odpeti refren sklepnega komada: »Sky…Eye! Sky…Eye! Sky…Eye!« SkyEye so res odličen band z razdelano idejo, performansom in dobro glasbo. Band me je torej v živo prepričal v to, o čemer so mi kolegi pred tem poročali ustno ali pisno.

Kljub Ožbejevi negativni reportaži sem se odločil obiskati koncert. Razlog sem navedel zgoraj v uvodu. In tako sem bil tam v Kranju, do snidenja s »polbogom« (ker samo Lemmy je bil bog) pa me je ločilo le še nekaj minut. Vsaj tako sem mislil, dokler do mene ni pristopil varnostnik in me prosil, naj se umaknem s stopnic, ker bo iz zaodrja kluba stopil Phil Campbell in odkorakal proti zaodrju odra. Ker sem bil v tistem trenutku s pivom in telefonom v roki tam povsem sam, me je ta »groba« prekinitev lastnih misli povsem iztirila. Ko sem nato slišal, kako se odpirajo vrata, in zagledal Phila, kako se previdno spušča po stopnicah, nisem premogel niti prošnje po selfiju. Morda tudi zato, ker sem bil šokiran, kako drugače možakar danes zgleda. No, slednje presodite sami, pripravili smo vam tudi galerijo.

Hja, če se je Phil odpravil proti odru, potem je čas, da se tudi jaz odpravim v tisto smer. Seveda na drugo stran odra. Iz zvočnikov je zazvenela zimzelena uspešnica Rockin' All Over the World od Status Quo, torej je začetek koncerta zelo blizu. Tako je tudi bilo, naenkrat so na odru stali Phil in še štirje. »Aha, okej, to niso Motörhead«, mi je najprej švignilo po glavi. A večine, ki je med nastopom vseh treh slovenskih bandov zadržano stala zadaj, to niti malo ni motilo. Ograja pred odrom je bila polno zasedena, Phil in druščina pa so nas najprej potegnili za ušesa s komadom Iron Fist. Takoj se mi je porajalo vprašanje: »Se bodo danes vseeno močneje osredotočili na priredbe in manj na lastne komade?« Čeprav je uvodni komad med publiko zanetil ples in skandiranje, se Phil Campbell and the Bastard Sons niso pustili speljati na kriva pota. Sledil je avtorski komad We're the Bastards, ki je bil med publiko vidno poznan in pozitivno sprejet. Jaz sem bil torej med redkimi (morda edini?), ki je imel z nepoznavanjem težave. Toda naslednji avtorski Step Into the Fire je malo ohladil vzdušje, ki je z Going to Brazil znova postalo vroče. In tako je do konca koncerta nihalo vzdušje skladno z menjavanjem avtorskih komadov in priredb. Setlista ni bila podobna nobeni na do zdaj odigranih koncertih aktualne turneje, hkrati pa je bila daljša od klasične festivalske, kjer se »mora« band kot ne-headliner izkazati v 45 ali največ 60 minutah. V Kranju je imel band na voljo daljšo minutažo, na koncu pa je v 75 minut zapakiral vse velike uspešnice iz hiše Motörhead, seveda niso manjkali Ace of Spades, ki je bil zaigran relativno hitro, se pravi nekje na sredini seta, The Chase Is Better Than the Catch, Killed by Death ter Overkill, medtem ko je v enem od morda preredkih nagovorih tudi Phil napovedal kakšen komad. Da je komad Straight Up posnel z Robom Halfordom, ni navdušilo skoraj nikogar, da pa je bila priredba balade Heroes od Davida Bowieja ena izmed zadnjih pesmi, ki so jih Motörhead posneli skupaj, pa se je vidno in slišno dotaknilo več duš pod odrom.

Da me nastop zasedbe Phil Campbell and the Bastard Sons ni najbolj navdušil oziroma da mi ni ponudil tega, kar sem prišel iskat, je seveda povsem posledica lastnih napačnih pričakovanj. Zmotno sem mislil, da Phil Campbell and the Bastard Sons poskušajo biti Motörhead. A ni tako. Phil Campbell and the Bastard Sons niso cover band, temveč so samostojen band, pri katerem deluje eden izmed slavnejših kitaristov našega časa. Da torej band še vedno potuje po obličju Zemlje in ohranja dediščino Motörhead živo, je samo plus. Konec koncev nam je ta koncert omogočil, da smo na pet metrov ali še manj v živo pri delu opazovali Phila Campbella, ki je dolgo leta bil leva ali desna roka enemu in edinemu Lemmyju. To pač mora biti tako ali drugače dovolj za vse nas, ki z grenkobo opazujemo, kako se naši idoli drug za drugim poslavljajo.

-- Izklopi metal način in vklopi turistični način --

Stari grad nad Kamnikom: Perfektna vzpetina nad starim mestnim jedrom Kamnika, a kaj, ko je glavna razgledna točka zaprta. Čim prej jo porihtajte!

Mali grad: S centralno lego ponuja prekrasen pogled na Alpe in na vse strani starega mestnega jedra; zeleno srce pa je dodatni magnet za vse, ki ne zmorejo nobenega ogleda brez selfija.

Točilnica in pizzeria Mali Grad: Mirna lokacija malo zunaj mesta z okusnimi picami s testom z drožmi in super pivom.

Gostilna Korobač: Kako bi lahko šel brez postanka mimo te gostilne, ko pa smo tam snemali dokumentarec Paranoid: 25 let; še enkrat hvala za takratno in tokratno gostoljubje.