Pa smo le dobili nadaljevanje. Ali epilog, kot radi slišimo v medijih, ki pa določene zgodbe zaključka nikoli ne dočakajo. No, roko na srce, enako si želim za tole metalsko festivalsko zgodbo, za katero bi bilo škoda, da bi se končala, preden je imela dovolj časa (in možnosti), da razvije ves svoj potencial. Konec koncev tako, kot se je zgodilo krstni ali »originalni« izvedbi Oratorija.

Če je Oratorij pokopan, zakaj torej Oratorij II – »idejni vodja« Oratorija se je zamenjal, vendar je del ekipe, ki je osnovno idejo postavil na oder Barakce v Šmartnu pri Ljubljani, ostal isti. Poleg tega sta oba idejna očeta v preteklosti, se pravi po prvem Oratoriju, že sodelovala na različnih koncertnih projektih, ki pa so vendarle bili bolj zasebne narave, tako da je »festivalček« v osrčju slovenskih hribov zasluženo – morda deloma tudi pričakovano – dobil že poznano ime.

In kje se je ta dogodek zgodil? Točne lokacije danes in tukaj seveda ne boste izvedeli, lahko pa pričakujete nekoliko podrobnejši opis. Od največjega bližnjega mesta do lokacije festivala je nekje 35 minut vožnje, pri čemer do tja sprva vodi asfaltirana cesta, ko kaže človek zadnjemu večjemu zaselku že nekaj minut hrbet, pa je na voljo samo še makadamska. V tem času človek prevozi nekje 20 km in se povzpne na nekje 1100 metrov nadmorske višine. Zato: uporaba terenskega vozila je idealna, malo višji avtomobil priporočljiv. Do lokacije vodita dve poti, prva je zahtevna, druga pa zahtevna in zajebana, zato se držite prve.

In kako je videti lokacija? Koncertni del festivala se dogaja v notranjosti, kjer naj bi bilo po ocenah organizatorja dovolj prostora za 100 ljudi. Tak naj bi bil letošnji, vnaprej zastavljeni maksimum. Ta prostor je del večjega objekta, ki je del njegove spodnje etaže. Večkrat sem slišal, da naj bi bil tam včasih hlev. Zaradi obokanih stropov menim, da bi tam lahko bila tudi (vinska) klet. V tem prostoru je bil na levi strani vhoda šank, kjer sta se stregli hrana in pijača, na desni strani pa za leseno ograjo parkiran zaprašen stari »fiček«. Odlična kulisa! Oder je na isti višini kot pododrje, kar se sklada z organizatorjevo idejo, da smo tam vsi enaki, vsi se družimo in pogovarjamo z vsemi. Glede na to, da se na slovenski metal sceni tako ali tako bolj ali manj vsi poznamo, je bila v primerjavi s koncertom v kakem klubu ta okoliščina prijetna sprememba.

Ideja letošnjega Oratorija je torej bila druženje na več ravneh. Druženje med obiskovalci, druženje z nastopajočimi, a predvsem druženje brez mobilnih naprav, ki so zaradi odsotnosti signala opravljale le še funkcijo ure in fotoaparata. Za »ulov« dovolj močnega signala in »skok« v hektično realnost je bil potreben krajši sprehod. Na ta način je Oratorij II tistim, ki so si tega želeli ali so to dopustili, omogočil ponovno močnejšo navezo z naravo, miselni skok v otroške dni, ko smo v temi lulali v neznano, edini svetli utrinek pa so sredi črnega gozda nudile zvezde in luna.

Kaj potemtakem na Oratoriju II bandi sploh niso zares koncertirali? Seveda so. Preverimo najprej, kateri so to bili. Nastopili so:

Teufel. Pri tem gre za dungeon synth zasedbo, ki je krstno izvedbo v živo doživela na lanski drugi ediciji Mrtvaškega plesa. Glede na live nastope, ki jih kmalu ne bomo več mogli prešteti na prste ene roke, se zasedba deloma zgleduje po enih in edinih Laibach.

Siderean. Pri tem gre za progresivno/astralno death metal zasedbo, ki se je rodila leta 2020 ter do danes povila demo Sidereal Evolution in dva celovečerca, in sicer Lost on Void's Horizon in Spilling the Astral Chalice. Koncertni poudarek je bil na slednjem.

Kamra. Pri tem gre za atmosferično eksperimentalno ali avantgardno black metal zasedbo, ki jo sestavlja večina članov Siderean. Zasedba je do danes povila EP Conversing with Ghosts in celovečerec Cerebral Alchemy, medtem ko je drugi celovečerec Unending Confluence na poti. Band je obema albumoma posvetil približno enako časa.

Omega Sun. Pri tem gre za stoner/doom metal zasedbo, ki je bila tega dne z vidika delovanja najstarejša. A sploh ne najplodnejša. Trojica je do zdaj izdala dva ploščka, in sicer Opium for the Masses in Roadkill. Kakor Paranoidovci pri recenziranju je band tako pri koncertiranju dodelil večjo vlogo aktualnemu albumu.

Stamor. Gre za dark ambient/dungeon synth/darkfolk projekt, ki je lani povil prvenec The Absurd. Za imenom Stamor stoji Jan Bajc Funa, ki je bil v živo deležen pomoči dveh dodatnih parov rok.

Gašper Letonja ali warlord chipmonk. Gre za eksperimentalni blues/folk projekt kitarista The Canyon Observer, ki proizvaja svojo, povsem drugačno glasbo.

Sovrag. Pri tem gre za blackened death/thrash metal zasedbo iz Ljubljane, ki se je rodila leta 2018 in do danes izdala EP Tribute to Death in album Perfect Form from Chaos Born. Poleg tega je peterica lani izdala live album Live in Kočevje.

Ensanguinate. Pri tem gre za death metal zasedbo iz Ljubljane, ki je začela pisati diskografijo leta 2020 z demo posnetkom Entranced by Decay, nadaljevala s prvencem Eldritch Anatomy, trenutno pa dela na njegovem nasledniku. Del tega smo slišali tudi na Oratoriju.

Morost. Pri tem gre za progresivno death metal zasedbo, ki prav tako domuje v Ljubljani. Najstarejša nastopajoča zasedba festivala je do danes povila dva albuma, in sicer Solace in Solitude ter Forged Entropy, med katerim leži kar sedem let. Devour Thine Light pa je bandov aktualni izdelek, EP, ki je izšel lani.

The Canyon Observer. Pri tem gre za zasedbo, ki meša sludge metal, post metal in noise s primesmi atmosferičnega black metala. Band je nastopil z dvema bobnarjema in čelistko. Do danes je izdal tri albume, in sicer FVCK, Nøll in Figura.

Pogled na zgornji seznam pove, da so bili bandi skrbno izbrani, da organizatorju ne gre za to, da  proizvede še en true/kult underground festival, temveč da izbrani družbi ponudi raznolikost domače scene. Tako sta Teufel v mirnem slogu odprla festival, Siderean so nad tega spustili največjo nevihto dvodnevnega dogajanja, Kamra so potešili skomine black metalcev, Stamor pa so nas na prostem in v družbi kresa tiho pospremili v noč oziroma nas nežno zazibali v sen.

Drugi dan se je začel na podoben način. Presenečenje festivala, Gašper Letonja, je – znova zunaj – vnesel nekaj spiritualnosti, Sovrag so to poteptali z vso silo, Ensanguinate začinili še s pljunkom, medtem ko so Morost vnesli spet nekaj miru. Nekaj, ravno toliko, da so bili prijetna vez med mirnejšim polom in nevihto z imenom The Canyon Observer. Zaključek je pripadal kresu.

Edinstveni pristop k organiziranju festivala je poskrbel, da smo ljubitelji narave in ekstremne domače glasbe doživeli edinstveno izkušnjo, ki se je začela z na čelo narisano vstopnico, nadaljevala z zbiranjem križcev na kupončku za hrano in nizkimi cenami ter končala s pretirano rabo megle med nastopom vsakega banda – razen zunaj – in uporabo sveč kot (edinega) vira odrske osvetlitve. Pri vsem tem pa glasba – vsaj za avtorja teh besed – (opazno?) ni igrala prve violine.