Že nekaj časa nisem tako koncertno aktiven, kot sem bil v svojih najboljših letih in kot bi si želel. Razlogov za to je več, eden od njih je služba, zaradi katere pogosto nimam časa, energije ali obojega. All work and no metal makes Peter a dull boy. Zaradi službenih poti sem zamudil par dobrih koncertov, in ko sem zasledil, da v Denver prihajajo Rhapsody Of Fire s predskupinami, sem bil presrečen, da lahko ujamem vsaj ta koncert. Saj veste, v sili hudič še muhe žre. V dneh pred koncertom sem ob vsaki priložnosti promoviral glasbo nastopajočih in na svojo stran pridobil sodelavca in dva poslovna partnerja. Super, smo štirje, gremo skupaj! No, mogoče pa tudi ne?! Je koncert razprodan? Vstopnic namreč ni uspelo kupiti nobenemu iz četverice, na telefon dvorane se ne oglasi nihče … kaj bomo sedaj? Na poslani e-mail mi v samo 15 minutah odgovori organizator, ki pravi, da je verjetno težava v poštni številki: »Če se je kdo preselil v zadnjem času, naj vpiše staro poštno številko, pa bo.« K*** bo, stran vam ne dela! Na srečo so problem rešili na dan koncerta in vstopnice so bile naše, zmaga! Zaradi starosti (pri nekaterih mentalne, pri drugih dejanske) in le 10 USD razlike v ceni smo se odločili za rezervacijo mize s pogledom na oder. Kaj?! OK, pa poskusimo nekaj novega …

The Oriental Theater je staro gledališče/kino, predelan v koncertno dvorano, in od zunaj izgleda točno tako, kot izgledajo stare ameriške dvorane v filmih – na obličju stavbe je ogromen osvetljen napis s seznamom filmov/predstav, v temu primeru pa koncertov. Po preverjanju osebne izkaznice se publika deli na dva dela –tiste, ki so dovolj stari, da smejo uživati alkohol, in tiste, ki še niso dopolnili 21 pomladi ali imajo v družbi kakšnega mladoletnika. Notranjost ne skriva, da gre za bivše gledališče, ki menda ob polni kapaciteti lahko sprejme 700 obiskovalcev, a ob najboljši domišljiji si nisem uspel predstavljati, kam za vraga jih stlačijo. Mogoče gre na balkon več ljudi, kot se zdi ob pogledu od spodaj.


OK, prispemo do svoje mize, skočimo nazaj v preddverje po (koncertno pretirano drage) pirčke, hitro skočimo do merch štantov (majice 35 USD na keš, 40 USD s kartico – ker gre za majhne bande, vsi razen Rhapsody Of Fire sami prodajajo svoj merch; na hitro poklepetam s člani Enforcer) in na vrsti je prvi band! Striker bežno poznam od prej, Spotify je nekako preračunal, da bi mi bili lahko všeč in mi jih je porinil v neko random playlisto. Tako sem približno vedel, kaj lahko pričakujem, a me je šus peterice vseeno presenetil. Totalno profesionalni, pa hkrati totalno zajebantski Kanadčani so svoje pol ure izkoristili 100-odstotno. Intru Kernkraft 400 je sledil Best of the Best of the Best z lani izdanega albuma Ultra Power, nagovori med komadi so bili kratki, brez nepotrebnega nakladanja (kreh Tobias Sammet kreh). Poleg petih komadov z lanskega albuma so nam privoščili še tri uvodne komade s prejšnjih albumov, prvih treh pa se tokrat niso dotaknili. (Pre)kratko, a sladko, kakih dvesto duš je bilo ogretih in pripravljenih na nadaljevanje.

Setlista Striker: Best of the Best of the Best, Heart of Lies, Blod Magic, Sucks to Suck, Ready for Anything, Circle of Evil, Former Glory, Phoenix Lights.

Še krajši je bil premor, trajal je le deset minut in že so bili na odru Witherfall, zame popolna neznanka, čeprav so Paranoidovi novičarji v preteklih letih pridno pisali o dogajanju v bandu. Ko je med pripravo na nastop basist potegnil baskitaro res visoko na prsa, smo se pošalili, da gre zagotovo za progresivce, in nismo bili daleč. Američani igrajo malce »polomljen« heavy/power, ki ni čisto na prvo žogo in morda je bilo to krivo, da se je publika malce ohladila. Krivdo bi lahko pripisali tudi tonskemu mojstru, ki je pri njih opravil precej slabo delo. Kaj točno je multipraktik klaviaturist/kitarist/back vokalist dodal v zvočno sliko na klaviaturah, bo večna uganka, mi je pa kljub slabemu zvoku jasno, zakaj se je vokalist Joseph Michael pridružil skupini Sanctuary in stopil v velike čevlje, ki jih je nekdaj nosil pokojni Warrel Dane. Bandu bom definitivno dal še eno priložnost, prej pa bom v miru preposlušal njihovo diskografijo.

Setlista Witherfall: They Will Let You Down, Moment of Silence, Ode to Dispair, Insidious, Vintage.


Še ena kratka pavza plus ameriški pint (ki je seveda manjši od angleškega!) minus tri deci in priprava na štiri 50-kilske Švede, ki slišijo na ime Enforcer! Če so Striker dali od sebe 100 odstotkov, so jih Enforcer dali 120. Akcija! Ker se takih bandov ne posluša sede, sem kmalu po začetku uvodnega komada Destroyer sprehodil do druge ali tretje vrste in se pridružil publiki, ki je bandu precej pridno vračala vso prejeto energijo. Ne vem, ali je stanje z veliko osebnega prostora na koncertih (po nemškem vzoru) tudi v Ameriki nekaj normalnega ali je za to krivo dokaj borno število prodanih vstopnic, a me nič ne moti, če mi cel koncert nihče ne diha za vrat in me (namenoma ali zaradi prevelike opitosti) ne poliva s pivom. Kljub dejstvu, da je turneja naslovljena po aktualnem albumu, Nostalgia, smo z njega slišali le dva komada. Z enakim številom je bil zastopan album Diamonds, s From Beyond pa smo slišali celo tri skladbe, v setlisto pa so uspeli vključiti tudi Die Young, priredbo skupine Black Sabbath.


Enforcer so imeli več sreče z zvokom in se predstavili v najboljši luči in deset komadov je minilo čisto prehitro. No, pravzaprav devet, band se je po njih umaknil v zaodrje in po pričakovanem »WE WANT MORE« priskakljal nazaj na oder še za bis v obliki Midnight Vice. Komad, ki je tudi do takrat precej mirne Američane pripravil do moshpita, in to je bila zame super iztočnica, da se vrnem nazaj za mizo, dokler so očala še v enem kosu.

Setlista Enforcer: Destroyer, Undying Evil, Unshackle Me, From Beyond, Live for the Night, Die Young (priredba Black Sabbath), Nostalgia, Memerized by Fire, Take Me Out of This Nightmare. Bis: Midnight Vice.


Skupini Rhapsody (Of Fire) nisem sledil že dolgo in tudi če bi mi nekdo na sence prislonil pištolo, se ne bi mogel spomniti, kdaj sem jo nazadnje videl v živo. Očitno že pred kar nekaj časa, saj me je malo presenetilo dejstvo, da šestih strun ne drgne več Luca Turilli. Očitno je od stare ekipe ostal le še klaviaturist Alex Staropoli. Pomlajena ekipa je v prvem delu uro in pol trajajočega nastopa odigrala mešanico novejših, z aktualno zasedbo posnetih in starejših komadov (npr. iz obdobja, ko je na albumih sodeloval Sir Christopher Lee), drugi del je bil posvečen albumu Dawn of Victory, ki letos praznuje četrt stoletja. Tako smo z njega slišali pet komadov brez balasta, za zaključek večera pa so nas z Land of Immortals in Emerald Sword vrnili še v konec 90-ih. Publika je bila s predstavo več kot zadovoljna, band pa očitno tudi, po koncu nastopa so se še dolgo rokovali z navdušenimi obiskovalkami in obiskovalci koncerta, delili avtograme, trzalice … Sam sem ta moment izkoristil, da sem bobnarja Paola Marchesicha uspel pobarati, ali govori slovensko. Žal je bil odgovor negativen (oziroma pravi, da delno razume, govori pa ne), po treh tednih bi že prav pasalo slišati domači jezik!

Setlista Rhapsody Of Fire: The Dark Secret, Unholy Warcry, Rain of Fury, I'll Be Your Hero, Chains of Destiny, The Magic of the Wizard's Dream, Challenge the Wind, Kreel’s Magic Staff, Lux Triumphans, Dawn of Victory, Triumph for My Magic Steel, The Village of Dwarves, Dargor, Shadowlord of the Black Mountain, Holy Thunderforce, A New Saga Begins, Land of Immortals, Emerald Sword.


Čeprav enega banda nism poznal čisto nič, headlinerjev pa nisem spremljal kakšnih 20 let, mi nikakor ni žal, da sem šel na koncert! Točno ta šus sem pogrešal. Kaj pogrešal, potreboval kot Sahara vode. Na srečo sem ga tudi dobil! In kako so večer komentirali drugi trije iz ekipe? Glede na to, da sta dva kupila majice, CD-je in našitke bandov, ki sta jih prvič slišala, bi rekel, da sta se imela super. Vsi štirje smo se strinjali, da so bili najboljši Enforcer, sledili so Striker, headlinerje smo enoglasno postavili na tretje mesto, na zadnje pa Witherfall.

Močno upam, da bom naslednji heavy metal koncert lahko obiskal vsaj kakih 8600 kilometrov bliže domu!