Včasih na družbenih omrežjih kroži meme »classical music is just metal music before electricity« (klasična glasba je zgolj metal pred elektriko). Kaj, če to ni samo šala? Kaj, če je v tem res kanček resnice? Presenetljivo je, da lahko – naj mi ne zamerijo »die hard« oboževalci – prav Sabaton, precej povprečen power metal band, to idejo dejansko izvedejo v praksi. Sodelovanje metal bandov z orkestri ni nič novega: poskusili so Nightwish (London Philharmonic Orchestra), Dream Theater (The Octavarium Orchestra), celo Metallica (San Francisco Symphony Orchestra), in vsi trije dokazali, da simfonika in metal v živo lahko delujeta vrhunsko. A to so bandi, ki že sami po sebi gradijo kompleksne skladbe. Sabaton pa z globokimi koreninami v zgodovinskem pripovedništvu vedno stavijo več na zgodbo kot na instrumentalno kompleksnost. Morda je ravno tu povezava: zgodovina. Menim, da lahko samozavestno trdim, da so Sabaton s to turnejo zapisali popolnoma novo poglavje zgodovine metala. Predvsem zato, ker so izbrali popolnoma drugačen pristop k sodelovanju z orkestrom.

Sabaton so namreč sestavili lasten orkester, The Legendary Orchestra, ki je nastopil samostojno kot predskupina. In naj takoj dodam, da je izbira imena povsem upravičena, ker je to, kar obljublja naziv, najmanj to, kar v živo dobiš. Orkester, ki ga je za to turnejo zasnoval Pär Sundström, ni »običajen« simfonični ansambel: jedro (poleg profesionalnega orkestra in zbora) sestavljajo violinistka Mia Asano, virtuozinja na simfoniju Patty Gurdy in dirigentka ter vokalistka Noa Gruman, ki orkestru dodaja mogočen zborovski in vokalni značaj. Legendarni orkester torej ne igra »običajne« klasične glasbe, čeprav se tu in tam poigra z drobnimi namigi velikih skladateljev, njegov fokus je jasen: simfonične reinterpretacije Sabatonovih skladb, ki jih povzdigne v povsem novo dimenzijo.

Prvi veliki pretres pride že z Ghost Division. Glasbeni val, ki udari z odra, ko orkester dvigne znano melodijo in jo razpre z zborom, vokalnimi aranžmaji in solističnimi vložki, enostavno pogoltne dvorano. Obrazi metalcev so bili iskreno osupli – udarna skladba, s katero Sabaton običajno odprejo koncerte, je tukaj dobila epske razsežnosti, ne da bi izgubila kar koli na lastni udarnosti. Prav nasprotno: orkestralni del, ki je pri Sabaton navadno zgolj podlaga nekje v ozadju, tukaj popolnoma zaživi kot avtonomna simfonična entiteta – dovolj, da se človek resno vpraša, ali tisti meme o »klasični glasbi kot metalu pred elektriko« sploh še lahko jemlje kot šalo. To ni več dodatni sloj, ampak polnopravna interpretacija, ki pokaže, koliko je v teh skladbah pravzaprav skritega materiala. Celotna scenografija templarskega gradu, brez tanka, a zato z orjaško odrsko vizijo, je dala prostor izvedbam Bismarck, A Lifetime of War, Sparta, Swedish Pagans, pa tudi novejšim Maid of Steel, posvečeni Ivani Orleanski, ter Sarajevo, skladbi o strelu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, tistem zgodovinskem trenutku, ki je sprožil verižno reakcijo držav, zavezništev in ultimatov, ki so svet potisnili v prvo svetovno vojno. In ravno Sarajevo je na Dunaju, nekdanjem središču imperija, ki je bil v središču Sabatonovih pripovedi že od samega začetka, zazvenelo z izjemno težo. Publika je dihala z vsakim udarcem, ker je zgodovina tu doma.

Določene skladbe pa so v orkestralni izvedbi preprosto boljše. Največje presenečenje večera je bila v tem smislu The Unkillable Soldier, pripoved o neverjetni zgodbi Adriana Carton de Wiarta – verjetno enem izmed najbolj trpežnih in učinkovitih vojakov 20. stoletja, ki ga niti izguba roke niti strel v oko nista odvrnila od vrnitve v boj. V svoji avtobiografiji je o življenju zapisal znameniti stavek: »Frankly, I have enjoyed the war.« Ko skladbo izvede orkester, se zgodba ne sliši več kot tipična Sabatonova himna, temveč kot glasbeni spomenik. S simfonično širino in dramaturgijo učinkovito dvignejo lik, ki bi v zgodovini zlahka ostal le »številka« med mnogimi, na raven individualnega spomina, skoraj ritualnega obreda, kakršnega poznamo z obeleževanj vojnih tragedij. Ravno zato iskreno upam, da to ni bil enkraten eksperiment, temveč nov mejnik v metalu, ki bi ga lahko prevzele predvsem simfonične zasedbe, potencial pa je ogromen tudi za druge žanre. In če sklepamo po reakcijah publike – od headbanganja do manjših circle pitov, usklajenega kričanja in dvigovanja rok – si drznem trditi, da je to mnenje delila velika večina izmed 13.700 prisotnih. Ampak to je bil šele začetek.

Setlista The Legendary Orchestra: Ghost Division, Bismarck, Maid of Steel, Hearts of Iron, The Final Solution, Sarajevo, Angels Calling, The Unkillable Soldier, Resist and Bite, A Lifetime of War, Sparta, Winged Hussars, Swedish Pagans.

Sledilo je dodatno presenečenje. Precej stran od glavnega odra je stal manjši, do tedaj neuporabljen in skoraj neopazen odrček. Ko so se na kamnitih bastionih templarskega zidu, ki je bil del scenskega ozadja, prižgali nizi ritualnih plamenov, tihih, stabilnih ognjenih žarišč, kot bi gorela na starodavnih stražnih stolpih, se je iz teme izrisala silhueta prvega gosta: v prepoznavnem kostumu je stopil na oder Napoleon Bonaparte in teatralno povzel svoje osvajalske podvige. Kmalu se mu je pridružil še drugi lik, azijski bojevnik Džingiskan, in skupaj sta se spustila v komično tekmo, kdo izmed njiju je bil večji osvajalec. Poslušalcem albuma Legends je hitro postalo jasno, kaj se pripravlja. Čez nekaj trenutkov je na oder vstopil še Julij Cezar in trojica se je zapletla v karikaturo zgodovinske tekmovalnosti. Cezarja sta v duhu zgodovinskih dejstev kmalu v hrbet zabodla Napoleon in Džingiskan. Nato se je nad prizoriščem oglasil ukazovalen glas, ki je trojico opomnil, da publika ni tukaj zaradi njihove slave, temveč zaradi tistih, ki znajo zgodovino pripovedovati drugače. Na oder je stopil vodja templarjev, obdan s štirimi stražami, branitelji reda, in oštel osvajalce: zgodovina ne pripada velikim osvajalcem, ampak ljudem. In ne gre le za poslušanje pripovedi o osvajanjih, zgodovina je nekaj, kar se živi. Ob žarečih plamenih templarskega zidu, ki so prizoru dali težo starodavne ceremonije, je nato glasno predstavil tiste, zaradi katerih je bila dvorana nabito polna: Sabaton.

Takoj se je zaslišalo uvod v komad Templars. Naenkrat se je s stropa začel spuščati viseči most, zasnovan tako, da poveže manjši templarski oder s centralnim odrom. Na glavnem odru je na dvignjeni ploščadi že stal bobnar Hannes Van Dahl. Na vrhu te konstrukcije je udarjal po visoko postavljenem, enojnem bojskem bobnu, podobnem cerkvenemu timpanu, kar je ustvarilo občutek poziva v bitko. Zvok je napolnil dvorano kot srčni utrip reda. Uvod se je podaljševal, napetost se je stopnjevala, ostalih članov banda pa še vedno ni bilo nikjer. Nato presenečenje, ki ga ni nihče pričakoval: templarji z zamaskiranimi obrazi, ki so prej igrali le vlogo straže, so eden za drugim odkrili svoje obrazne maske. To so bili Sabaton, ves čas tik ob publiki, brez da bi kdor koli posumil. Dvorana je izbruhnila. Tehniki so jim izročili kitare, bas ter mikrofon in oklepljeni kot vitezi so se po visečem mostu odpravili proti glavnemu odru. Joakim si je vzel trenutek: tik preden se je pridružil ostalim, je pozdravil publiko z vseh treh smeri, in vsaka stran mu je odgovorila z valom vzklikov. Nato je počasi, skoraj ceremonialno, zakorakal proti templarskemu gradu na glavnem odru. Ravno v trenutku, ko je dospel na oder, so se vsi člani banda skupaj z glasnim in globokim tonom, pognali v refren. Ogenj z obeh strani, scenografija templarskega zidu in uvodna igra so ustvarili prizor, kot da se zgodovina odvija v živo – ne le metaforično, temveč skoraj fizično resnično. Nadaljevanje je bilo naravno: iz templarjev so Sabaton prešli v The Last Stand, poklon švicarski gardi, ki že stoletja varuje papeža. Prehod je deloval naravno, ista tema, ista vera, obramba istega svetega.

Most med odroma se je nato začel dvigovati nazaj proti stropu in ponovno ločil obe prizorišči. Na manjšem odru se je znova pojavil Džingiskan, ki je v kratkem, pripovednem nagovoru publiki orisal del svoje zgodbe – kako je postal borec in eden najuspešnejših osvajalcev v zgodovini. Medtem se je v ozadju že slišal začetek naslednje skladbe, in ravno v trenutku pred vstopom bandovskega napada je Džingiskan zavpil »Wien! CAN YOU FEEL IT?«. To je bil znak kitaram in bobnom za napad. V istem trenutku je komad izbruhnil v polni moči, s pirotehniko in ognjenimi zublji vsepovsod v ospredju glavnega odra, Sabaton so se pognali z vso brzino v Hordes of Khan. Ko je zatonil zadnji udarec, se je na glavnem odru pojavil Napoleon, ki je prevzel vlogo napovedovalca naslednje skladbe, I, Emperor, pri čemer za razliko od Džingiskan ni ostal na stranskem odru, temveč se je sprehodil po glavnem. Še več: pridružila se mu je skupina vojakov, ki je na oder pripeljala topove, s katerimi so med komadom »streljali« proti publiki. Nato se je znova prikazal Julij Cezar, še vedno »ranjen« od zaboda v uvodni sceni. Napoleon si ga je ob odhodu z odra privoščil še za nekaj posmeha, Cezar pa se je, ne glede na to, postavil pokonci, opisal svoje pohode in dvorana je zdrsnila v skladbo Crossing the Rubicon, poklon trenutku, ko je z enim samim dejanjem spremenil tok rimske zgodovine. No, »nove« legende v diskografiji Sabaton so bile uvedene, na templarskem gradu se je nenadoma pojavila zastava švedske kraljevine, Sabaton pa so stopili na oder v modro-rumenih kostumih. Jasno, sledila je Carolus Rex v švedščini, posvečena Karlu XII., švedskemu kralju in vojskovodji iz dobe velike severne vojne. Po takem znižanju tempa je bila skoraj nujna ponovna injekcija hitrosti, ki sta jo prinesli skladbi The Red Baron in Stormtroopers. Nato je oder zavzela bobnarska solaža, ki je iz improvizacije počasi prešla v prepoznavno ritmično obliko. Na skrajnem levem in desnem robu odra sta se prižgala še dva dodatna »war drum« soda, ki sta dodala tisti značilni, težki, ceremonialni ritem. Postajalo je jasno, da gre za uvod v A Tiger Among the Dragons, skladbo, ki v živo deluje bistveno bolj kompaktno kot na albumu. V ospredju je zgodba vietnamskega generala Võ Nguyên Giáp-a, »tigra«, ki je premagal »zmaje« – najprej francosko kolonialno vojsko in kasneje tudi ZDA. Prav tu je koncertna izvedba resnično zadela: ritmična masa in bobnarska dinamika sta poudarili tisto, kar komad na albumu le nakazuje – spopad med manjšim, a neizprosno odločnim »tigrom« in velesilami, ki jih predstavlja simbolični »zmaj«.

Sabaton so nato na vrh stolpa scenografije povabili še zbor Legendarnega orkestra, ki je od tega trenutka naprej zagotavljal mogočno vokalno podporo vse do konca koncerta. Ravno prav za naslednjo skladbo Christmas Truce, eno redkih res drugačnih v njihovi diskografiji. Celotna dvorana je prižgala telefone in romantika trenutka se je zaradi zgodbe o božičnem premirju leta 1914 prelevila v rahlo melanholično, skoraj žalostno atmosfero. Sledila je lahkotnejša Soldier of Heaven, nato pa se je viseči most ponovno začel spuščati. Od glavnega odra se je proti drugemu, manjšemu odru, počasi premikal zamaskirani vojak, ki je med hojo »izpustil plin« v publiko – očiten vizualni namig na zgodovinsko temo Attack of the Dead Men. Sabaton (razen bobnarja) so mu sledili in skupaj z »vojaškim« performerjem so se sprehodili najprej čez most do drugega odra, nakar so stopili med publiko in med pohodom proti glavnemu odru »uplinjali« še prisotne. Ko se je most znova dvignil, se je dvorana potopila v grmenje in bliske, na zaslonih so se zgrinjali temni oblaki, v ozadju pa se je zaslišal zlovešč smeh. Od zgoraj so začeli padati ognjeni vizualni efekti, kar je pomenilo jasen uvod v Night Witches, skladbo o 588. nočnem bombniškem polku Rdeče armade, prvi popolnoma ženski letalski enoti v drugi svetovni vojni. Sledili sta nepogrešljivi Steel Commanders in Primo Victoria, nato pa prvič v sklopu turneje še Winged Hussars. To Hell and Back, posvečena Audieju Murphyju, enemu najbolj odlikovanih vojakov druge svetovne vojne, je bila tokrat zgolj predzadnja. Zaključek je namreč pripadel presenečenju: Masters of the World iz bandovih demo časov. Uporniška skladba, v kateri so Sabaton na začetku kariere jasno povedali, da ne bodo zapadli v takrat priljubljene pop vode, ampak ostali zvesti metalu. In morda res ne bi mogli izbrati boljše simbolike za zaključek turneje, ki je, roko na srce, njihov največji podvig doslej. Sabaton – in metal – še vedno stojijo. In očitno se še vedno razvijajo.

Setlista Sabaton: Templars, The Last Stand, Hordes of Khan, I, Emperor, Crossing the Rubicon, Carolus Rex (Swedish Version), The Red Baron, Stormtroopers, A Tiger Among Dragons (drum solo intro), Christmas Truce, Soldier of Heaven, The Attack of the Dead Men, Night Witches, Primo Victoria, Steel Commanders, Winged Hussars, To Hell and Back, Masters of the World.

Še vedno poln adrenalina se občutek vsakdana počasi vrača. Po tej vmesni postojanki sem moral nadaljevati pot z Dunaja v Karlsruhe, »zabavni« del poti se je zaključil, začel se je službeni. Ampak ravno danes igrajo Sabaton in Legendarni orkester v Stuttgartu, le uro vožnje z vlakom od moje namestitve. Nekaj kart je še. Skoraj razprodano. Hmh, nekateri bi temu rekli usoda. Drugi Bog. Tretji pa znak vesolja. Moj notranji glas pa je imel precej preprostejšo razlago: »A sploh imam kako izbiro?«

Pritisnil sem na gumbek »buy«, tako da pohoda ni konec, gremo na novo fronto.