Končno spet metal v klubu p.p.c.! Nalašč pišem »metal«, ker obstaja večna debata o tem, da hardcore NI metal. In razmerje deleža kratkolascev proti dolgolascem je včeraj potrdilo to tezo. Tudi zgodovinska dejstva, filozofija o pravilni dolžini las kot tudi žanrski akademiki potrjujejo, da sem bil včeraj na hardcore punk koncertu. Ampak zakaj pa je potem tam bilo toliko metalcev? Te uvodne misli bodo postavljene v kontekst dogajanja koncerta v spodnjih odstavkih.

Da sem premagal čakanje na začetek, sem našel žrtev, ki sem jo ogovoril. To sem našel v kolegu fotografu, ki ga poznam s preteklih koncertov. Ker je bil gospod malo sramežljive in posebne sorte, sem se pretvarjal, da me zanimajo tehnikalije slikanja. »Prvič slikam tu v p.p.c.-ju, kakšne nastavitve kamere priporočaš?« Z rahlo šokiranim izrazom se je zazrl vame in mi z iskrenim čudenjem odvrnil »Pa ti si že bil kdaj na koncertu Terror? Veš, kako izgleda tipičen koncert Terror?« Zapomnite si tudi to misel za kontekst dogajanja.

Nabito polna, a verjetno ne razprodana dvorana (nisem preverjal podatkov). Sopara, povsod je špricalo od toksične moškosti, smrdljivega testosterona in evfemizma na odru: Deeznutz. Kaj ni zanimivo, kako se v angleškem prevodu »jajca« izgubijo in nadomestijo z »oreščki«? Da ni bil popoln »sausage fest«, so poskrbele partnerice tistih nekaj gospodov, ki jim jih je uspelo prepričati, da gredo z njimi (hja, na junijskem koncertu Nicka Cavea pa sem videl obratno sliko – evforične ženske, njihovi partnerji pa so z mu(r)ko na obrazu stali ob njih in srebali pivo).

Deez Nuts so v maniri žanrske zapovedi udarili z no-bullshit die-hard hardcorom, prepojenim s hiphopom. Mosh piti so se začeli počasi vrtinčiti, a tornada še ni bilo na vidiku. Pevec je nekajkrat pokleknil pred prvo vrsto in ponudil mikrofom tistim, željnim karaok. Banda podrobno ne spremljam in se na njihovo diskografijo ne spoznam, zato o setlisti ne bom pametoval, a glede na videno je šlo za zbirko najboljših, saj je publika pri praktično vsakem komadu sodelovala pri karaokah.

Za opis doživetja na koncertu Terror pa zdaj navajam povzetka uvodnih odstavkov:

1) Več kratkolascev kot dolgolascev: Scott, pevec Terror, kratkolasec, je po nekaj komadih grindcorovske dolžine nagovoril že obnorelo publiko s klasično hardcore retoriko: »Hvala, da ste nas povabili v vaše mesto! To ni naš oder, to je VAŠ oder! Brez vas nismo nič. Nimamo se za rock zvezde, zato kar brez sramu!« Nadaljeval pa je z »Med nami smo belopolti, temnopolti, kratkolasi, dolgolasi, poslušamo hardcore ali metal. Tam vidim enega s Cannibal Corpse majico – super band! Izhajajo iz Buffala, kot jaz! Ah, te majice pa že dolgo nisem videl,« in pokaže s prstom na tipa z majico Scottovega bivšega banda Buried Alive. V glavnem, bistvo nagovora je bilo, da smo se danes zbrali različni ljudje z različnimi pogledi na svet ter glasbenimi okusi, a nam je vseeno bila skupna želja, da smo se udeležili dogodka.

2) »Pa ti si že bil kdaj na koncertu Terror?« Zdaj sem končno razumel, kaj je kolega fotograf mislil. Takoj, ko so Terror s »To je VAŠ oder, ne naš« odprli »dostop« nanj, se je začelo neprekinjeno stage divanje in, hm, soudeležba naključnih fanov pri petju odsekov pesmi. Pod odrom pa je divjal tornado. V kontekstu fotografa: koncert Terror je zelo slab prostor za fotografiranje, če je oprema draga in jo želiš uporabiti še kdaj. Nisem rabil doktorata znanosti, da sem po treh komadih pospravil opremo na varno in nadaljeval v vlogi tipičnega obiskovalca. Scott je imel še nekaj navdihujočih nagovorov, najvplivnejši je bil »I’m just a fucked up kid like you,« s čimer je nakazal, da vsi bijemo osebne bitke in smo v glasbi našli uteho in moč. Nagovoru je sledil komad Always the Hard Way, ki je uvodne misli le podžgal. Veliko je bilo slišati materiala s svežega albuma Still Suffer, ki je izšel v zgodnjem letošnjem letu. Dropdowni so služili kot »odmor« med intenzivnim moshanjem, da so si plesalci s čupanjem na hitro napolnili baterije. »There is only one way out; burn it to the fucking ground!« je bil eden izmed boljših dropddownov večera.

Če uporabim prežvečeno generično »Večer je prehitro minil, tako super je bilo, bla bla bla« v satiričnem smislu: eden in edini minus večera je bil, da so se Terror po pičlih štiridesetih minutah poslovili z odra. Ja, ja, tehnično gledano so verjetno igrali 30+ komadov, a vseeno je bilo na obrazih publike videti mešanico zmede in razočaranja med gledanjem na uro in prazen oder, ki je ob koncu dogodka kazala 21.40. Kratko, ampak sladko?

Ob vračanju domov sem se zatopil v metalske akademske vode in razmišljal o tem, da se začne peticija za uradno vključitev hardcore punka med (pod)zvrsti metala (vsaj enostransko iz dolgolase strani). Če takšna surova prvinska energija ni vredna oznake »metal«, potem na tem svetu res ni več upanja.