Seveda je bil koncert razprodan – in to ravno med enim najhujših vročinskih valov, kar jih pomnimo. Pred vrati Kina Šiška se je že dolgo pred odprtjem zbrala množica, ki jo je večinoma sestavljala metal scena. A dejstvo, da niso prevladovale izključno črne majice z logotipi bandov, temveč tudi kakšen nepričakovan odtenek barve, namiguje, da so The Hu pritegnili tudi bolj raznoliko publiko, kot bi jo pričakoval na tipičnem metal dogodku.

Nabito polno, a k sreči dobro prezračevano dvorano, je dodatno segrel madžarski duo Itinera. Nastop v obliki rituala, ki po zasnovi in vzdušju močno spominja na znamenite Heilung, je v hipu prevzel vse prisotne. Ključna razlika je v tem, da Itinera v svoj nastop vpenjata izrazite elektronske elemente, preko katerih ustvarjata mistično, skoraj arhaično atmosfero. Njune tematike temeljijo predvsem na madžarskem ljudskem izročilu, pri čemer nepoznavanje jezika ni slabost, temveč dodatna plast občutka starodavnosti. Na odru je imel vsak svojo live set postavitev (neko kombinacijo kontrolerja, računalnika in sintetizatorja), bogato okrašeno z impresivnimi naravnimi elementi, ki so učinkovito pričarali občutek gozda. Oba sta nastopila v kostumih, sicer ne z zakritimi obrazi kot pri Heilung, a še vedno izjemno dovršenimi. Celotna atmosfera je spominjala na nekakšen magični pragozd iz drugega časa, v katerem je narava še imela glas. In prav zato je še toliko bolj vredno priznanja, da sta le v dvoje uspela prepričati občinstvo, ki je sprva prišlo po nekaj povsem drugega. Čeprav imata z metalom razmeroma malo skupnega, sta bila Itinera brez dvoma ena najboljših možnih izbir za uvod v The Hu.

The Hu je ena tistih zasedb, ki jih je skoraj nemogoče žanrsko ujeti. Morda ravno zato, ker ne posnemajo nobenega obstoječega obrazca, temveč ustvarjajo čisto novo podzvrst metala. Gre za svetovno senzacijo, ki z izrazito identiteto odmika meje metala od vse bolj pedantnih sodobnih metal zvrsti. Pri tem ne gre za preprosto združevanje tradicionalnega in modernega, temveč za obrnjen pristop: izhodišče je mongolska tradicija, ki jo zgradijo v nekaj novega s pomočjo električnih kitar, bobnov in produkcijske moči metal koncerta. Tradicionalna glasbila in vokalne tehnike niso dodatek, temveč osrednje ogrodje njihovega izraza.

Že prihod osmerice z zanje značilnimi, a za metal, in nasploh za zahodni svet, neobičajnimi instrumenti, je dal jasno vedeti: to ne bo običajen metal koncert. Na odru so se bohotili dvojni bobni – en set klasičnih bobnov, kot jih poznamo iz metala, in drugi, večji valjasti bobni, ki po obliki in zvoku spominjajo na tradicionalne mongolske vojne bobne. Osrednje jedro zasedbe sestavljajo štirje stalni člani: glavni vokalist Gala (Galbadrakh Tsendbaatar), ki obvladuje tudi morin khuur, mongolski konjski dvostrunski godalni instrument; večinstrumentalist Jaya (Nyamjantsan Galsanjamts), ki poleg vokala igra še tumur khuur (ustno harfo) in različna tolkala; Temka (Temuulen Naranbaatar) na električni kitari in tradicionalni lutnji tovshuur; ter Enkush (Enkhsaikhan Batjargal), ki prav tako združuje vokal in morin khuur. Preostali štirje člani na turneji – dodatni kitarist, basist, bobnar in spremljevalni vokalist/tolkalist – sicer niso del osnovne zasedbe, a so bili s svojo odrsko prisotnostjo popolnoma enakovreden del spektakla.

Iskreno sem imel dvome. Kot nekdo, ki ni velik ljubitelj folk žanra, sem se spraševal, ali bodo The Hu v živo sploh zveneli dovolj »metal«, da me prepričajo. Odgovor sem dobil v trenutku, ko je prvi udarec po bobnih odprl skladbo Upright Destined Mongol: senzacionalno! Že ob prvih taktih se je z odra razleglo značilno grleno petje (khöömii), ki se je z vso svojo surovo močjo zarezalo skozi prostor. Zanimivo je, kako naravno khöömii deluje v metalskem kontekstu. Ko se ta glasovna tehnika združi z distorzijo kitare in močjo bobnov, ustvari izrazito agresiven zvočni vtis, ki bi z lahkoto deloval v bolj agresivnih metal žanrih. Skupaj z udarnim zvokom električne kitare, bobnov, basa in zvenečim morin khuurem je nastala mešanica, ki je presegla studijsko produkcijo in zadela poslušalca naravnost v prsni koš. Zvok je bil masiven, a kljub vsemu dovolj jasen, da so tradicionalni instrumenti dobili prostor v ospredju, pred klasičnimi metalskimi elementi. Odrska prisotnost glavnega vokalista je bila izjemno energična, karizmatična in dominantna; kar se na albumih sliši kot eksotična zanimivost, je v živo eksplodiralo v nekaj prvinskega. Publika je na to odgovorila hipno – prostor je preplavilo presenečenje, navdušenje in energija, ki se je valila od odra do zadnje vrste. Nadaljevali so z udarnim Lord, nato pa so pozdravili razprodano dvorano z iskreno hvaležnostjo. Temu sta sledila The Same in The Gereg, po katerih je vokalist prvič aktivno vključil publiko v vzklikanje, kar je ustvarilo še večjo povezanost. Nato je napovedal Song of Woman in z njo uvedel bolj atmosferičen trenutek večera. Po nekaj avtorskih skladbah je vokalist s preprostim vprašanjem »Kdo ima rad Iron Maiden?« sprožil val vzklikov, ki je preplavil dvorano. Ko se je večina odzvala z dvignjenimi rokami, je nadaljeval z nasmeškom »Naslednji komad je torej za vas!« in začeli so s priredbo The Trooper. A to ni bila klasična verzija z nekaj dodatnimi bobni ali mongolskimi motivi. Bila je čista transformacija. The Hu so skladbo popolnoma preoblikovali v lastnem slogu, prevedli besedilo v mongolščino in jo vtkali v značilni hunnu rock. Čeprav je osnovna struktura pesmi še prepoznavna, ima priredba popolnoma drugačen značaj. To je več kot le poklon, gre za posvojitev, ki deluje organsko in avtentično. Ravno v tem se pokaže, kako jasen in močan pečat ima ta zasedba: sposobna je prepoznaven hit iz drugega konteksta ponotranjiti tako, da zveni, kot da je bil od nekdaj njen.

V zaključnem delu koncerta so sledile najbolj prepoznavne skladbe. Seveda ni manjkal Yuve Yuve Yu, single, s katerim so zasloveli in ki je postal njihova vstopnica na svetovni oder. Sledila je mogočna Wolf Totem, s skoraj militantnim ritmom, in The Mongol, ki je zazvenela kot tematski povzetek vsega, kar The Hu predstavljajo: ponos, zgodovino, neuklonljivo moč in glasbeno inovacijo. Po bučnem aplavzu in zaključku so se glasbeniki poklonili, zahvalili in zapustili oder. A to še ni bil konec. Danes smo že vajeni, da je dodatni del koncerta v bistvu vedno na meniju. Redko doživiš trenutek, ko publika kolektivno resnično verjame, da je konec koncerta – in se hkrati noče sprijazniti s tem. Dvorano je napolnil utripajoč vzklik »We want more!«, ki je po nekaj trenutkih privedel do težko pričakovanega bisa. The Hu so še enkrat stopili za svoje instrumente in za zaključek so posegli po še eni metalski klasiki: Painkiller skupine Judas Priest. In tudi tu niso razočarali – obdržali so brutalnost originala, a ga preoblikovali skozi svojo zvočno identiteto. Bil je popoln zaključek večera, ki je od začetka do konca presegal pričakovanja.

Glasbe The Hu ne bi znal natančno opredeliti, saj nobena danes uporabljena žanrska oznaka ne zna zares opisati tega, kar pride z odra. Če pa koga, tako kot mene, skrbi, da The Hu morda v živo ne bodo »dovolj metal«, lahko rečem le to: njihov nastop brez težav uvrstim med najboljše metal koncerte, kar sem jih doživel. Kitare, bas in bobni so bili neizpodbitno prisotni, a niso dominirali – bili so povsem enakovreden del zvočnega mozaika. Vse skupaj se je zlilo v zvok, ki ni kompromis, temveč sinteza. In ob tem se nehote vprašaš: zakaj tega prej ni naredil še nihče? Morda zato, ker v Mongoliji metal dolgo sploh ni imel pogojev za razvoj. V času sovjetske okupacije je bil kot zahodnjaški, »dekadenten« žanr prepovedan. Tudi po razpadu sovjetskega bloka ni bil široko sprejet, ostal je na obrobju kulturnega življenja. A namesto da bi posnemali zahodne vzorce, so The Hu naredili nekaj izjemnega: izhajali so iz lastne kulturne dediščine in jo oblikovali v nekaj novega, kar se lahko brez zadrege meri z najboljšimi uveljavljenimi metalskimi produkcijami. The Hu torej niso preprosto folk metal band. Njihova glasba ni kombinacija, temveč alkimija. Ko se tradicija sreča z distorzijo in glas postane orodje zgodovine, nastane zvok, ki je rezultat kulturnega spoja dveh svetov – nekaj, kar lahko zares razumemo samo s poslušanjem. In hkrati tiho, a močno sporočilo: da ni treba izbirati med ponosom na lastno kulturno dediščino in odprtostjo do drugačnega – nekaj kar zelo radi počnemo ravno na »Zahodu«. The Hu dokazujejo, da sobivanje ponosa na lastno kulturno dediščino in odprtosti do drugačnosti ne vodi v konflikt, temveč lahko rodi nepričakovan rezultat: sinergijo zvoka, ki ne pripada ne eni ne drugi kulturi, ampak oblikuje čisto novo identiteto.