Le nekaj dni pred dogodkom sem dokončno sprejela povabilo, da vskočim in namesto Saše fotografiram koncert, za katerega sem, mimogrede, v afektu kupila ne eno, ne dve, temveč kar štiri vstopnice. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je bila ponujena priložnost ujeti v objektiv bend, ki trinajstletnici v meni pomeni svojevrstno terapijo, nekakšen obliž na v najstništvu zlomljeno srce, podobno vznemirljivo, kot da bi otroka v trgovino z igračami pospremili z besedami: »Vse, kar vidiš, je lahko tvoje.«

In kot da fotografiranje samo ni dovoljšen zalogaj, se je v meni oglasil tihi glasek, da bi mi verjetno uspelo pripraviti tudi reportažo. Zagotovo lahko aktivno gledam, poslušam, beležim, lovim trenutke v objektiv in jih hkrati v mislih pretvarjam v besede, kajne? Na tem mestu dodajam pomembno opombo, da je pred vami moja prva koncertna reportaža. Vsi tekači na dolge besedne proge, tako tisti, ki svoje koncertne vtise spretno prelivate na Paranoidovo spletno stran, kot tudi tisti, ki jih vestno prebirate – oprostite mi moje začetniške krče.

Vožnja iz Maribora proti Ljubljani je presenetljivo minila brez večjih zapletov. Prazno parkirišče neposredno pred Gospodarskim razstaviščem je bil velik plus. Manj uspešni sva bili s kolegico pri iskanju vhoda v dvorano. Organizatorji so se očitno odločili, da bo del večera tudi manjša orientacijska preizkušnja.

Večer je točno ob 20.00 odprla ameriška metalcore zasedba Escape The Fate. Priznam, da pred samim koncertom zanjo še nisem slišala, čeprav hiter skok v splet pravi, da je na sceni že več kot dve desetletji. Omembe predskupine tudi nisem zasledila v nobenem od napovednikov. Šele na dan koncerta sem pomislila, da verjetno Three Days Grace ne bo edini akt večera, zato se na Američane iskreno nisem pripravila.
 

Metalcore scene ne spremljam pozorno in posledično o njeni kakovosti težko sodim, lahko pa o nastopu Escape The Fate govorim samo v presežkih, predvsem z vidika ogrevanja občinstva pred headlinerji. Delovali so uigrano, energično in dovolj samozavestno, da publika ni začela pogledovati na uro. Ravno nasprotno, glede na količino čupanja, moshanja in aktivnega petja s strani publike sem bila ena redkih, ki se je na vsebino njihove setliste spoznala manj kot osel na kolo.

Vokali kljub vložkom growlinga in intenzivnih screamov niso izgubljali na moči ali kvaliteti. Kitarski solo vložki so bili več kot zadovoljivi, stik s publiko prav tako, predvsem pa so odlično opravili nalogo, ki pritiče predskupini. Pripraviti publiko na prihod glavnega izvajalca, ne da bi mu ukradla pozornost. »Thank you, Ljubljana,« in lahko se začne čakanje na prihod Kanadčanov.

In smo čakali. Od skupine takega kalibra, kot je Three Days Grace, sem pričakovala točnost švicarske ure. Ker nimaš druge izbire, kot da potrpežljivo čakaš, si pač najdeš dejavnost za kratkočasenje. Tako sem si v tem trenutku vzela čas za ogled publike. Če me je pred prihodom skrbelo, ali jim bo uspelo napolniti dvorano, se je ta zadovoljivo napolnila. Gospodarsko razstavišče mi ni delovalo razprodano, a se ne pritožujem. Ostalo je namreč ravno dovolj prostora, da si lahko kulturno in brez prerivanja prišel do šanka, toalete ali z enega konca dvorane na drugega ter pogledati člane benda še z drugega profila.

Bolj kot številčnost me je presenetila starost publike. Če sem iz black in death metal koncertov vajena, da se pogosto počutim kot neodraslo pišče, sem tokrat pomislila, da bi polovici publike lahko bila mama. Če sem bila kdaj v skrbeh, kakšna prihodnost čaka trše in temnejše zvrsti metala, lahko rečem, da se za prihodnost melodičnih, nekoliko mehkejših kovinskih zvokov, vsaj sodeč po starosti te publike, ni treba bati. 
 

Iz toka misli so me potegnile ugasnjene luči in uvodni vložek. Po približno 20-minutni zamudi je bil čas za uro in pol kanadske poslastice. Kljub energičnemu uvodnemu komadu Dominate, ki je tudi prvi komad njihove zadnje plošče Alienation, se publika ni razživela, kot bi pričakovala. Tudi Animal I Have Become ter So Called Life še nista uspela pričarati evforije, ki se je spomnim s koncerta novembra lani v Budimpešti. Band je deloval nekoliko zadržano, nepovezano. Predvidevam, da je to posledica začetnih tehničnih težav, ki so zamaknile koncert s predvidenega voznega reda, saj marsikateri band vržejo iz utečenega ritma, morda pa je bila kriva čisto preprosta človeška utrujenost. Ne gre namreč zanemariti dejstva, da so fantje Alienation koncertno turnejo zagnali ravno v areni Papp László v Budimpešti, kar pomeni, da so na poti že sedem mesecev.

Omenjeni občutek, da člani med sabo delujejo nepovezano, ni trajal dolgo, saj se je razblinil v trenutku, ko sem zapustila območje fotopita. Ko dihaš, skačeš, čupaš in poješ skupaj s publiko, vzdušje hitro dojemaš popolnoma drugače. Tudi tehnično se mi je zdel koncert dober, kitare so bile dovolj agresivne, a nikoli niso izgubile tiste čiste ostrine, ki smo je vajeni s studijskih posnetkov. Bas je bil dovolj slišen, ne da bi postal razmazana gmota nizkih, bobnečih frekvenc. Skratka, celotna zvočna slika je bila presenetljivo čista in uravnotežena, predvsem upoštevajoč dejstvo, da Gospodarsko razstavišče ravno ne slovi po tonski kvaliteti. 
 

Nekoliko več besed bi na tej točki namenila predvsem vokaloma. Ko je Adam Gontier leta 2013 zapustil skupino, je za marsikaterega oboževalca odšel tudi glas, ki je oblikoval Three Days Grace. Njegov raskavi vokal je po mojem mnenju eden ključnih elementov, zaradi katerih skladbe, kot so Animal I Have Become, Pain in Never Too Late, enostavno »delajo«. Matt Walst, mlajši brat basista Brada Walsta, je moral obuti čevlje, ki so obetali, da ga bodo močno ožulili. Sprejel je pozicijo člana ekipe, ki ga ni mogoče zares nadomestiti. Matt tega v resnici nikoli niti ni poskušal narediti. Njegov glas je drugačen. Bolj melodičen. Če je Adam skladbe gradil na surovosti, jih Matt gradi na višini. Prav zato je bila Adamova vrnitev v skupino leta 2024 kot dodatnega vokala tako zanimiva, predvsem pa odlična poteza za skupino. Menjava pevca je zaznamovala marsikatero skupino in končala prenekatero glasbeno kariero, pri Three Days Grace pa spremljamo preplet dveh različnih glasov, ki sta se kvalitetno združila v novo poglavje iste zgodbe. 

Tako na albumu kot v živo delujeta presenetljivo naravno povezana. Drug drugemu ne jemljeta pozornosti, temveč se dopolnjujeta, prepletata. To dokazuje tudi prikupen trenutek večera, ko je Matt pozdravil občinstvo z besedami, kako veseli so, da so ponovno v Ljubljani. Adam ga je z nasmeškom hitro popravil, da v Ljubljani pravzaprav nastopajo prvič, Matt pa je brez oklevanja odvrnil: »Oh, in that case, we're happy to be here for the first time!«

Skratka, ne dajeta občutka, da tekmujeta, temveč delujeta kot tandem, ki se res zabava. Temu navkljub moram dodati, da me je v Ljubljani nekoliko bolj prepričal Adam. Ne gre za nostalgično preferenco, ampak je nedvomno dokazal, da ima nadzor nad svojim vokalom. Tisti značilni raskavi rob, prepleten s suverenimi visokimi deli, je bil skoraj brezhiben, prehodi med umirjenimi in agresivnimi toni pa tekoči, medtem ko se je Mattov vokal na kar nekaj mestih več kot očitno zlomil. Predvidevam, da ga je dolga festivalska in koncertna sezona že nekoliko načela, saj v Budimpešti tega pri njem nisem zaznala. Na odru se jim je za skladbo Don’t Wanna Go Home Tonight, za katero so le pred nekaj dnevi izdali videospot, pridružil Adamov bratranec Cale Gontier, kar je za razliko od vseh ostalih govornih vložkov izpadlo povsem spontano.

Temu je sledil akustični del, ki me osebno sicer ni najbolj prepričal. Neil Sanderson je bobne zamenjal za cajon, skupina pa je poskušala pričarati vzdušje poletnega večera izpred 30 let, ko so ob ognju skupaj in brez skrbi preigravali akustično kitaro, peli country rock in sanjali o nemogočem. Akustiko so začeli s kombinacijo pesmi Chalk Outline (Three Days Grace), Porn Star Dancing (My Darkest Days) in My Sharona (The Knack), prešli v čustveno balado Lost in You in ga zaokrožili z Lifetime.
 

Drugi set je bil nekoliko bolj energično nabit, tudi publika se je dodobra razživela, le potrebovala je nekaj spodbude, da je oblikovala circle pit. Temu je sledil še poslednji wall of death, ki se je organsko prevesil v mosh pit. Na nekaterih obrazih se je izrisal šok, pomešan z dvomom, ampak prekaljeni obiskovalci tovrstnih dogodkov se niso dali motiti. Iz publike je do Matta privihrala slovenska zastava, ki si jo je ponosno zavezal okrog vratu, vendar kakšnega vidnega navdušenja nad njegovo potezo s strani občinstva ni bilo zaznati.
 

Koncert so sklenili z uporniškim Riot, sledil je priklon in odhod z odra. Luči so osvetlile dvorano, na skandiranje »We want more!« pa se niso odzvali. 

Če potegnem črto, niso odigrali najboljšega koncerta v svoji karieri. Začetek je bil nekoliko medel, akustični del je šepal, Mattov glas je po dolgi turneji utrpel nekaj razpok, sodeč po besedah nekaterih obiskovalcev pa bi koncert raje spremljali v kakšni drugi dvorani. A kljub temu smo dobili natanko tisto, po kar smo prišli. Dovolj dober zvok, močno setlisto in redko priložnost, da na istem odru poslušamo oba glasova, ki sta zaznamovala zgodovino skupine. 

Setlista Three Days Grace: Dominate, Animal I Have Become, So Called Life, Break, I Am Machine, Pain, The Mountain, Kill Me Fast, I Hate Everything About You, Apologies, Time of Dying, Don’t Wanna Go Home Tonight, Chalk Outline / Porn Star Dancing / My Sharona (akustična izvedba), Lost in You (akustična izvedba), Lifetime (akustična izvedba), World So Cold, Just Like You, Mayday, The Good Life, Painkiller, Never Too Late, Riot