Četrtek je bil na Tolminatorju predvsem v znamenju death in black metala in posledično so bila tudi moja ušesa dobro našpičena tako na plaži kot na glavnem odru. Na koncu so zasedbe poskrbele za mnoga presenečenja, ki bodo ostala v srcih in spominih za vedno. Ampak začnimo pri začetku. Pri najmanjšem in najbolj intimnem odru. (Tina)

DIY STAGE

Tvrold na Tolminator Metal Festu 2024
Oder na vogalu je gostil najprej viteško trojico, ki jo nekateri poznate s koncertov, saj je v zadnjih mesecih, ko je v Sloveniji očitna renesansa »powerviolencea«, kar precej koncertirala, nekateri pa jo poznate zgolj iz promocijskega videa za DIY Stage na Tolminatorju. Kakor koli že, Tvrold so v polni viteški bojni opremi (mater, tile oklepi in drugi dodatki so res narejeni s pozornostjo na tudi najmanjši detajl) zasedli oder ob 18.00 in odigrali set, ki je v hitrosti in surovosti spominjal na kakšno starodavno viteško bitko. Torej, hitro in slastno, zvokovno mastno, ljudem ob odru, ki so se razmetavali na polno, pa vsekakor strastno. (Ivan)

Glista na Tolminator Metal Festu 2024
»Mi smo metelkovskih pet, grinderski kvintet, špilamo na Tolminatorju resda kar vsak' let', Matija, Rok, Gapa, Denis in nov bobnaaar … em, je Simooon.« Iskreno, Glista bi morali špilati vsako leto! Kakšen koncert, mati božja! Šus komadov novega albuma in novi bobnar Simon I. (ex-kar nekaj bendov), ki v mojem dolgoročnem spominu velja – poleg kultnega Danija »Foga« Robnika, ki ga staroste poznate kot mladeniča iz Solčave, ki je pristal tudi v Gorgoroth in to že davnega leta 2007 – za enega prvih blasterjev v Sloveniji, ki je v vseh pogledih presegal hitrostne omejitve človeškega telesa. No, Glista res nimajo sreče z bobnarji (»Ivan two drummers named Ivan didn’t Ivan help!«), tako da držimo pesti, da je tokrat teh težav konec. Kakor koli že, Glista so res odpičili brutalno dober set, ob katerem je marsikdo »začagal«™ (Frogi copyrights), in nato dali folku nekaj časa, da so se nadihali svežega prahu s posušenih tal, kajti čez kakšni dve uri je oder zasedel še zadnji akter DIY Stagea za ta dan – Smedja. (Ivan)

Smedja in Smetke na Tolminator Metal Festu 2024
Smedja ne komplicira. Nima drugih članov. Je le on, njegova kitara ter ritem mašina. Bodi kot Smedja. Seveda, bodi kot Smedja tudi, kar se tiče nastopov in glasbe – »one-man-powerviolence-machine« je v 20 minutah odgrindal kar lep set pesmi, ob katerih so vsi prisotni kar lepo noreli. Mislim, če ga do zdaj niste videli ali slišali – do you even powerviolence? Torej, odličen zaključek odra na vogalu in super priprava na avstralsko satanistično speed metal mašino, Deströyer 666, ki je takoj po Smedjinem nastopu zasedla glavni oder Tolminatorja. (Ivan)

BEACH STAGE

Dethrone The Corrupted na Tolminator Metal Festu 2024
Rana ura, zlata ura ali kako že gre. Po svojevrstni molitvi k tolminatorskim bogovom in planu B (čepkih) mi je bila uresničena želja – mirna noč, brez (po navadi) nemškega nabijanja šlagerjev ali tehnaže ob 4h zjutraj iz sosednjega šotora. Tuš, kavica, zajtrk in počasno premikanje do odra so pripeljali do kasnejšega prihoda na plažo, pa vendar sem poslušanje začela po planu. Malo po 12.30 so na oder na plaži stopili domači kruljači Dethrone The Corrupted. Če zasedbo spremljate bolj redno, veste, da je prišlo do menjave članov – Žiga »Pristus« je bobnarske palčke zamenjal za mikrofon, kar je bila več kot odlična odločitev. Fantje namreč zvenijo mastno, uigrano in tudi sama energija na odru je več kot odlična. V svojih 30 minutah so predstavili tako novejši kot starejši material, še vedno pa je najbolj zažgal verjetno njihov najbolj znani Art & Severance. Vsekakor upam, da bodo fantje delo nadaljevali s polno paro ter še naprej krulili po domačih in tujih odrih. (Tina)

Behind Bars na Tolminator Metal Festu 2024
Death metal kruljenju je sledila prva hardcore zasedba oziroma bolje rečeno zasedba, ki v svoj stil dobro meša tudi hardcore. Behind Bars prihajajo iz Belgije, v svoji ne tako dolgi karieri pa so izdali dva studijska albuma – zadnji All In Due Time je izšel v začetku preteklega leta. Kot omenjeno je njihova glasba nekakšna mešanica groova in hardcora, vsekakor pa nisem slišala nekih thrashy riffov, mešanica česar naj bi sicer bili. Kakor koli, ne morem trditi, da je zasedba generična, pa vendar me ni pritegnila toliko, da bi ji celoten koncert prisluhnila pred odrom. No, seveda pa je dobra stvar plaže in glasnosti ta, da ni ravno važno, v katero senco se prestaviš, saj dogajanje na odru še vedno slišiš dokaj razločno. Če morda prej nisem omenila, je sedaj morda pametno: ob takšni uri se je pred odrom zagotovo zbralo slabih 200 glasbe željnih kopalcev, metalcev in tistih, ki so prišli na modno pisto (govorim o različnih maskah, modnih dodatkih, pa tudi o tistih, ki med vročino ne odstopajo od dolgih oblačil z bulerji). (Tina)

Dezaztre Natural na Tolminator Metal Festu 2024
Prav tako kot Behind Bars se Čilenci Dezaztre Natural predstavljajo kot »street crossover/thrash metal« zasedba, ki pa ima tako kot njihovi predhodniki močan vpliv hardcora. Fantom se je uspelo še nekako bolje povezati s poslušalci in posledično so nastali prvi večji premiki pred odrom, no, tam je bilo tudi kar nekaj obiskovalcev iz njihove domovine. Sicer Čilenci rušijo odre že od leta 2009, izdanih pa imajo pet studijskih albumov. Najnovejši Violencia Perpetua je izšel letos in prav s tega smo slišali največ komadov. Uigranost, energija in konstantna komunikacija s publiko so pripeljale do mnogih komentarjev tipa: »Oni Čilenci so bili eni izmed boljših letošnjih bandov«. Morda ni pravi čas, da to zapišem že sedaj, pa vendar. V debati z več obiskovalci smo kar hitro prišli do zaključka, da so bile mnoge zasedbe na odru na plaži res boljše od tistih na glavnem odru, ki so pred odrom že tako ali tako imele vsaj 1000 poslušalcev, če ne več. Na plaži pa se je pod žgočim soncem pred odrom morda grelo 20 stalnih ljudi, vse druge pa je bilo treba priklicati na takšen ali drugačen način. Dezaztre Natural so to naredili z »violencio« in udarnimi hiti brez olepševanja. (Tina)

Infest na Tolminator Metal Festu 2024
Srbska death thrash legija je suvereno zasedla oder in od začetka do konca odigrala hiter-hitrejši-Infest koncert, s katerim so pokrili vse albume dokaj obsežne diskografije. Kljub dolgi poti, vročini in sopari so bili Infest res energični – z vsakim komadom je raven energije naraščala, norenje je preraslo v divjanje, navdušenje je – tako kot pivo – teklo v potokih. Odziv publike je bil res dober, energija banda pa temu primerna. Morda jim res ne bi škodilo, če bi igrali še kak počasnejši komad, razen The Last Cremation, saj je sčasoma vse postalo kar precej podobno, a so bile pavze vmes več kot dobrodošle, tako za band kot za publiko. Te je pevec/kitarist Vandal izkoristil za svoje govore, ki so na trenutke res malce »kremž« (cringe, ha!), a so iskreni in na mestu. Norišnica! (Ivan)

Stillbirth na Tolminator Metal Festu 2024
Zadnji nastopajoči na plaži na drugi dan festivala so bili Stillbirth. Nisem jih videla oziroma slišala, ker je bilo treba nahraniti prazen želodec in se preobleči v popoldansko oziroma večerno opravo. Sem pa videla fotografije in slišala zgodbe o norenju in »crowd-surfingu«. Na odru. S člani banda. Zatorej … to be continued. (Tina)

TOLMINATOR STAGE

Tokrat se vidi, da so tik pred odprtjem odra Tolminator plažni oder zasedli nemški party death metalci Stillbirth. Pod glavnim odrom je sprva delovalo kar prazno. (Ivan)

Dödsrit na Tolminator Metal Festu 2024
A to ni ustavilo švedskega kvarteta, ki je svoj set začel hitro in surovo. Band, ki ga prej nisem poznal, prihaja iz Göteborga (Švecka, kume!) in igra tako ljubo kombinacijo black metala in crust punka. Kakšen šus! Band je večinoma igral pesmi z zadnjega albuma Nocturnal Will, tako da je bilo več blast beatov kot pa d-beata, vsekakor pa je bila kombinacija melodičnih kitar, ki so priklicale melanholijo, in kričečega vokala, ki je budil agonijo, res dobra. Temu primerno se je kar hitro zapolnil tudi prostor pod odrom, ki pa je bil seveda samo predpriprava na naslednjo švedsko poslastico. (Ivan)

Lik na Tolminator Metal Festu 2024
Če obstaja zvrst metala, s katero v Evropi ne moreš zgrešiti, je to pač oldskul švedski death, ki črpa iz Dismember, Grave, Entombed in Unleashed. Če se le da, nabavi še V-kitaro znamke Gibson, naštimaj si sound Sunlight Studio in piči. No, to so Lik, band, ki je zbral že vsaj nekajkrat slišane riffe (recimo pri drugi pesmi na setu se je slišal očiten poklon pesmi Soon to Be Dead od Dismember), pa to podložil s tupa-tupa ritmi, le vokal je malce bolj kruleč v stilu zgodnjih Grave. Et voila – norenje na švedski death metal. Lik namreč vseeno to počnejo zelo dobro. Komunikacija je pristna in jasna, nepretenciozna, glasba je dobra. Kopija ali ne, Lik so bili fiiini! (Ivan)

Harakiri For The Sky na Tolminator Metal Festu 2024
Prva zasedba s četrtkovega seznama, ki sem jo želela videti, je bil avstrijski post black metal duet Harakiri For The Sky (seveda sta na odru s polno zasedbo, da ne bo pomote). Pa vendar je imel njihov koncert zame nekakšen grenak priokus. Zakaj? Harakiri so band, ki mora igrati ponoči. Ali pa vsaj v temi. Po možnosti v majhnem, zakajenem/zadimljenem klubu. Vse to k njihovi glasbi namreč paše kot ata na mamo. Zatorej jih je bilo res zanimivo videti ob uri še vedno (pre)žgočega sonca, kar so nekateri okrivili za slabšo (?) vokalno predstavo J. J.-ja. Po pravici povedano je bil meni celoten njihov koncert soliden, izbor komadov je bil primeren, a kot omenjeno – nekaj je manjkalo. To, da smo na primerni razdalji od odra s fanti od Infest veselo požirali pivo za pivom, verjetno sicer ni pomagalo, a dejstvo je, da Harakiri For The Sky pač bolj pašejo v depresivno temačno okolje. (Tina)

Deströyer 666 na Tolminator Metal Festu 2024
Avstralski satanistični speed metal kvartet, ki ga vodi originalni kitarist/vokalist K. K. Warslut, je pokazal, kaj je lekcija v hitrosti, brezkompromisnosti in surovosti. Res dobro uigrani so nas peljali po svoji diskografiji, seveda s poudarkom na najnovejšem albumu Never Surrender. Čeprav so Deströyer 666, sploh pa K. K. Warlust, znani po nepredvidljivosti, ki rezultira v dokaj divjih koncertih, je bil možakar zdaj več ali manj tiho, izražal le zahvale in navdušenje nad folkom, koncert pa je bil še vedno več kot dovolj divji, kar – iskreno! – glasbi dotičnega kvarteta le pritiče. Odličen zaključek je okronala res dobra priredba pesmi Iron Fist od enih in edinih Motörhead. (Ivan)

Rise Of The Northstar na Tolminator Metal Festu 2024
Rise Of The Northstar. Francoske manga ninje, ki jemljejo inspiracijo iz japonske pop kulture, igrajo pa (ameriški) stil hip-hop HC-ja. Vsekakor ne zasedba, ki bi najbolje pasala med Deströyer 666 in glavne vozače Behemoth, pa vendar zasedba, ki je poskrbela za premike, polno prizorišče in čupanje od prve do zadnje vrste. Čeprav so fantje na sceni že kar nekaj časa, pa imajo za sabo zgolj tri studijske albume (zadnji Showdown je bil izdan aprila 2023), pa vendar verjetno (skoraj) ni metalca, ki ne bi vsaj enkrat v življenju slišal njihovega hita Here Comes the Boom. Francozi so bili ena izmed prvih (vodilnih) zasedb na festivalu, ki je imela kljub masi ljudi pred odrom odličen in izjemno dovršen zvok, vokalist Victor Leroy pa je celoten koncert migal na odru in skrbel za komunikacijo s poslušalci. Crowd surfi, circle piti, skakanje sem, skakanje tja in udarci nog ob tla so dobro ogreli vse za blackmetalsko mašo, ki je sledila. (Tina)

Setlista Rise Of The Northstar: The Anthem, Showdown, Third Strike, One Love, Here Comes the Boom, Welcame (Furyo State of Mind), Bosozoku, Samurai Spirit, Nekketsu, Crank It Up, Rise, Again and Again.

Behemoth na Tolminator Metal Festu 2024
Poljaki se po Evropi trenvtno podijo v sklopu tvrneje »O Father, O Satan, O Svmmer«, te dni pa so že napovedali nesveti tvrnejski triptih, ki ga bodo naslednjo pomlad po Evropi vtelešali Behemoth, Satyricon in Rotting Christ. Torej, Behemoth, z razlogom seveda »headliner« četrtkovega lepega dne, so dobro pripravljeni točno ob uri zasedli oder in začeli svoj ritual. Bil je kar precej podoben tistemu, ki so ga izvedli lani junija v Ljubljani, s to izjemo, da so setlisto vseeno rahlo spremenili, saj letos obeležujejo 33 let, kar pomeni, da so – kot pravijo sami – nadživeli Kristusa. Če ste gledali stream njihovega aprilskega koncerta iz Pariza, ste že slišali vsaj dva komada, s katerima so obogatili setlisto – to sta bila sploh prvi njihov komad Cursed Angel of Doom, ki je v trenutni izvedbi izpadel fantastično, ter No Sympathy for Fools s spregledanega albuma Zos Kia Cultus, ki ga je Nergal tokrat posvetil kot antitezo politični korektnosti in woke generaciji. Šov je bil vrhunski, band zelo uigran, bobnar Jon »Charn« Rice (ex-Job For A Cowboy), ki trenutno nadomešča zaradi bolezni odsotnega Inferna, pa je posel opravil vrhunsko, band pa zaradi njega vseeno izpade malce bolj energično in divje. (Ivan)

Če je Tegla koncertič Behemoth opisal skozi moške oči true metalca, pa bom jaz to senzacijo opisala še skozi ženske oči. Pa ne bom dolgovezila. Koncert Behemoth ni koncert, ampak šov. Skrbno pripravljena umetnostna predstava, z odrom na več nivojih (ja, na vsaki strani odra so bili dvignjeni balkoni, kamor sta vsake toliko stopila Orion in Seth) ter z verjetno več menjavami oblačil oziroma »kostumov«, kot jih ima Lady Gaga. Ognjeni niso sicer niti približno toliko kot Rammstein, mislim pa, da so edini uporabili ogenj na odru. V prvi vrsti je bilo vroče. Pesmi so se stopnjevale, stopnjevali so se ženski kriki, stopnjevali so se »corpse paint« in maske, ki so bile na koncu krvave. Piko na i oziroma dan najlepših sanj pa je v enem izmed nagovorov doživela še oboževalka iz Brazilije, ki jo je Nergal označil za »najbolj true« oboževalko zasedbe – menda jim to poletje (ali morda že prej?) sledi od koncerta do koncerta. Kakor koli – Behemoth so (zame osebno) izpeljali (verjetno) najboljši koncert letošnjega Tolminatorja in so še enkrat znova dokazali, da so eni izmed titanov black metala. Paša za oči in ušesa za dekleta in fante. (Tina)

Setlista Behemoth: Once Upon a Pale Horse, Ora pro nobis Lucifer, Conquer All, Ov Fire and the Void, Cursed Angel of Doom, Christians to the Lions, Demigod, The Deathless Sun, Blow Your Trumpets Gabriel, Bartzabel, No Sympathy for Fools, Chant for Eschaton 2000, O Father O Satan O Sun!.