Tokrat si bom prihranil dolg uvod o tem, kdo je intervjuvanec, zakaj je ali ni pomemben. Predstavil se je Vicotnik, glavna gonilna in idejna sila za imenom Dødheimsgard.

Konec oktobra sta se v Ljubljani ustavila dva velika banda norveškega blackmetalskega undergrounda. Ker lepa beseda lepo mesto najde, sem imel priložnost govoriti z glavnima članoma obeh bandov. Prvi je bil Nagash, ki širši javnosti ni poznan le kot ustanovitveni član zasedbe Troll, temveč predvsem kot nekdanji član velikih Dimmu Borgir in tudi nekoliko manjših The Kovenant, o katerih je izredno sproščeno s skodelico čaja v roki spregovoril pod prostim nebom na Metelkovi. Med intervjujem je Nagash povedal kar dosti o omenjenih bandih in poleg tega na kratko spregovoril še o svoji družini in življenju izven »scene«.

Tip v belem volnenem puloverju z nedolžnimi črnimi plastičnimi očali se mi nasmehne in me povabi v backstage. Usedem se na stol. Tudi on se usede na stol. On misli, da sem jaz nek zajeban uradni novinar, jaz mislim, da je on zajeban uradni »zvezdnik«. Nato spregovoriva nekaj hitrih besed in ugotoviva, da je bolje, če pozabiva na uradne zadeve in se pogovoriva kot prijatelja. Vstopijo tudi ostali trije člani. Intervju je sestavljen iz uradnega in neuradnega dela, saj sem se po izklopu snemalnika zvoka spomnil še nekaj vprašanj. To niso bila vprašanja moralno nečiste narave, le nekaj kitarsko obarvanih stvari, ki najverjetneje zanimajo le kitariste. Nekaj o 7-strunskih kitarah pač ...

Inteligenten človek, inteligentna glasba, inteligenten intervju, ki sem ga začel načrtovati v prvih minutah nastopa trojice v avstrijskem mestecu Gleisdorf – Ater Era so me najprej prepričali s svojim nastopom v živo in nato še z obema studijskima albuma. Pričujoči intervju ponuja dovolj gradiva za zanimivo branje, o najrazličnejših stvareh sem se pogovoril z glavnim članom banda, kitaristom in vokalistom S. S., ki zna kot izkušen sogovornik še najbolj nezanimivo vprašanje obrniti v izčrpen odgovor. Band ima trenutno za seboj kar nekaj uspešnih predstavitev aktualnega albuma Beneath Inanimate Grime v živo, pred seboj pa (upam in mu srčno želim) še mnogo vsaj toliko kakovostnih albumov, kot že omenjena.

Sombres Forêts je kanadski one-man band, ki na svojstven način premika meje black metala. Na zemljevidu tega žanra je Annatar pustil svoj pečat že leta 2006 z demotom Sombres Forêts oz. s prvencem Quintessence, izdanim istega leta. Pet let po izidu drugega albuma Royume de Glace je letošnjega julija izdal La Mort du Soleil, avgusta je sledila še evropska turneja, med katero so se Sombres Forêts nam najbliže ustavili v avstrijskem Gleisdorfu. Kakšne vtise je nanj pustila turneja, kaj je vplivalo na razvoj njegove glasbe in kaj se dogaja z njegovim skupnim projektom z Gris, Miserere Luminis, je Annatar razkril v intervjuju.

Gorge Of Cerberus so mlad black metal band s Krasa, ki je pred kratkim izdal svoj prvi demo. Surov in brutalen Morbid Nekro Possession je takoj pritegnil mojo pozornost in vzbudil želje po več tovrstne glasbe, medtem ko sva se z vokalistom in kitaristom Cerberusom poleg omenjenega dema na kratko pogovorila še o prihajajočem studijskem prvencu, načrtih za prihodnost in zgodovini nastanka banda.

Ewig Frost so prvič prekrižali mojo pot začetek februarja kot predskupina Whiskey Ritual v Škofji Loki v okviru prvega blackmetalskega koncerta letošnjega leta. Po le redkih slišanih komadih na spletnem video portalu YouTube sem takoj vedel, da želim o tem bandu izvedeti več. Ker se je trojica iz Avstrije izkazala kot zelo zabavna in prijetna druščina, tudi ovir za intervju tako rekoč ni bilo več. Na moja vprašanja je odgovarjal Niitro, pevec, kitarist in zadnji preostali ustanovitveni član.

Panikk so vzhajajoča zvezda slovenskega thrasha, ki v vseh pogledih prisega na staro šolo. Večini domače publike so znani zgolj po svojih koncertih, zdaj pa so se končno predstavili tudi studijsko s prvencem Unbearable Conditions. Vodilni um skupine je Gašper Flere – Gapa, s katerim sem se pogovarjal malo pred izidom omenjene plošče.

Henjo Richter je (legendarni) kitarist skupine Gamma Ray. V letih, ki jih je preživel v bandu (16, 17), je dodobra zacementiral svojo nesporno pozicijo solo kitarista, odlične plošče, ki jih je posnel z Rayi, pa govorijo same zase. Henjo je v nemškem metalu aktiven od zgodnjih osemdesetih, beseda pa je tekla o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pri pogovoru se nama je pridružil novi bobnar Michael Ehre, ki je sicer stari borec nemškega metala in ob Gamma Ray bije kože še za veljake kova Uli Jon Roth, Vinnie Moore itd., veliko plošč pa je posnel tudi z zasedbo Metalium. Dodal je par zanimivosti, prevladoval pa je vendarle Henjo, prijeten in izredno prijazen sogovornik (no, oba sta bila zelo pri volji), ki je bil navdušen, da je končno v Sloveniji. Počasi je prijel škatlico s tobačnimi paličicami, prižgal cigareto, pogovor pa je brez večjih začrtanih smernic spontano stekel sam od sebe. Več v spodnjih vrsticah.

Prvi intervju z legendarnimi Helloween za prvi slovenski metal web-zine sem opravil v zgornjem nadstropju Kina Šiška. Markus Grosskopf, eden najznamenitejših heavy metal basistov v zgodovini, je prijateljsko prisedel in že s pozdravom in nasmehom ob tem nakazal, kako bo potekal pogovor: prijateljsko, sproščeno, brez hitenja. Markus je bil v vseh najinih prejšnjih (neuradnih) pogovorih skozi leta prav tak, le da je bil tokrat še malce boljše volje. Ja, obupno vreme ga ni motilo, pozitivna energija pa se je prenesla tudi name. Boljšega sogovornika si res ne bi mogel želeti. Kaj je povedal, pa preverite v spodnjih vrsticah.