Eno izmed zadnjih recenzij, natančneje recenzijo albuma Vento domačih Malorshiga, sem zaključil s temi besedami: »Če torej band meni, da potrebuje za naslednji album ponovno sedem let, takoj podpišem, da ga bom počakal.« Ker gre v primeru Ater Era za kar devetletno luknjo med Clades in aktualnim albumom, mi kakovost slednjega dopušča, da lastno izjavo le malenkostno spremenim: Če torej band (tokrat Ater Era) meni, da potrebuje za naslednji album ponovno devet let, takoj podpišem, da ga bom počakal.

Ker sem s tem na vprašanje o všečnosti albumu povsem neposredno odgovoril, lahko nadaljujem neposredno z glasbo na albumu. Tokrat bom najprej načel debato o zvoku. Ta je eden izmed glavnih razlogov, zakaj se mi Sinistria tako izredno dopade. Če danes primerjam aktualni album s Clades, imam občutek, kot da je band takrat tozadevno namerno brzdal konje. Takratne kitare v primerjavi z današnjimi zvenijo nekoliko pridušeno, medtem ko je mogočnost kitarskega zvoka na Sinistrii »poslušaj in se čudi« naravnost masivna. Masivnost kitar je pogosto podčrtana tudi z zelo dobro slišno baskitaro, vzajemno pa je poskrbljeno za zvok, ki ruši zidove.

To rušenje je včasih hitro, včasih počasno. A nikoli dolgočasno. Slednja okoliščina je tudi glavni razlog, zakaj sem že toliko let velik občudovalec in oboževalec black metala od Ater Era. Sinistria enostavno vsebuje preštevilne dobre in/ali zapomljive riffe, ki najprej potegnejo, potem pa se usidrajo v dolgoročni spomin. Pri tem pa ne gre vedno za tiste slavne, neposredne »udarce na gobec«, temveč mnogokrat tudi za progresivnejši pristop, ki pa še vedno zveni nalezljivo.

Osebno me seveda najmočneje nagovarjajo komadi, ki posegajo po najvišjih hitrostih, ker mi tovrstna energija pač najbolje ustreza, a Ater Era ne bi bili Ater Era, če ne bi znali popestriti tudi počasnejših komadov. V tem duhu tako uvodni kot zaključni komad med »low tempo« pasažami iz ozadja postrežeta z atmosferičnim petjem. To je izvedeno v dokaj visokih legah, zaradi česar ne znam razbrati, ali gre dejansko za ženski ali morda celo za moški vokal. Če tega odpoje S. S., potem se s tem kar konkretno odmakne od zanj značilnega harsh krika, ki s knjižico v roki brez težav omogoča sledenje podajanim besedam.

Ker sem kot kakšen »groupie« že uvodoma neposredno izrazil izredno pozitivno mnenje o albumu, naj za konec dodam, da vse opisano velja, čeprav noben komad v povprečju ni krajši od osmih minut (5 komadov skupaj šteje 42 minut). Sinistria je torej kot dober triler, ki te pritegne s prvo minuto in izpustu šele, ko se res zaključi.