Ko je pred nekaj tedni že kazalo na pričetek tople pomladi, je sledil hladen tuš, ki je bolj kot na gorko pomlad nakazal na turobno, mrzlo in mokro pozno jesen. V Avstraliji, od koder izvira Autumn's Dawn, je tehnično gledano zdaj jesen, tako da je izid albuma ubil dve muhi na en mah, da uglasbi deževno mrzlo pomlad v Evropi kot tudi na drugi zemeljski polobli.

Najprej bom namenil nekaj besed bandu, da bo odločitev, ali se splača investirati dragocene trenutke v poslušanje pesmi ali dveh, lažja – kot je zgoraj omenjeno, gre pri Autumn's Dawn za avstralski duo, ki črpa navdih iz black metala in njegovih atmosferično depresivnih zvrsti.

Skupina ima, vključno s svežo izdajo, za sabo tri studijske albume – Gone (2014), Dying Ember (2020) ter We Lost Our Hope Along the Way (2025). Glavna razlika med zvokom Autumn's Dawn in drugim depresivno atmosferičnim black metalom je uporaba clean vokalov in akustičnih pasaž, s katerimi zasedba koketira s shoegaze ali bolj »nežnimi« rokerskimi prvinami. Poslušanje čistih vokalov mi je pred oči dostikrat priklicalo finske melodičarje Insomnium, ki so saj-ne-vem-kdaj (nekje okoli albuma One for Sorrow?) v svoj zvok začeli implementirati čiste vokale z dvoglasji in vokalnimi harmonijami. Še dobro, sicer bi Autumn's Dawn težko ločil od drugih žanrsko sorodnih depresivnih black metal bandov tipa None, I Shalt Become, Wolves in the Throne Room in morda, zavoljo primerjave, Ellende. Zanimiva je tudi odsotnost pretiranih in kontinuiranih blast beatov, brez katerih pravo blackmetalsko srce obstane. A namen tega je ravno doseči stabilno pasivnost in gradnjo atmosferičnosti, v kateri se človek izgubi in izbriše mejo med realnostjo in astralnostjo. Vsaj za tistih nekaj trenutkov.

Kaj več ni dodati – solidna izdaja za tiste, ki raje kot na funeral doom metal ali psihoterapijo s prevaranti, ki vas za mastne urne postavke želijo prepričati, da so joga, veganstvo, pogovori o čustvih in ozaveščanje travm in ran iz otroštva pravi način, da shajate z vsakodnevnim stresom in plačate položnice, stavite na glasbo. Glasba resda ne reši problemov (kot tudi nič drugega kot le mi sami), ampak nam vsaj vedno dela družbo in nam daje občutek, da nismo edini in sami na tem krutem svetu, ko se borimo z življenjem.

Smo res izgubili upanje nekje na poti med zibelko in grobom? Neeeee, kje pa! Vdati se je preveč preprosto in ni tr00. Saj bo na koncu vse dobro!