Medtem ko pišem te vrstice in se spominjam mladostniške navihanosti ob branju Mustrovega Rdečega kanjona ter prvega dejanskega srečanja z Indijanci (Viki krema tu ne šteje in Vinetouja tudi nikoli nisem bral) in premetavam besede ter črke v glavi, da bi pobliže predstavil zadnji dolgometražni izdelek ameriškega one man projekta Blackbraid, je ta izdal že novi EP Nocturnal Womb. Vsekakor podatek, ki priča o tem, da je gospod Sgah'gahsowáh, ki stoji za projektom, še kako dejaven. V lasten izgovor in rahlo lajšanje teže duše bom kot izgovor navedel zgolj pomanjkanje časa zaradi podmladka. To je edini izgovor, ki šteje, vse drugo je le metanje peska v oči. A nič ne de – čeprav je album, ki je naslovljen Blackbraid III in še vedno sledi tradiciji naslavljanja, izšel avgusta lani, je v mojih skromnih očeh vreden seciranja ter podrobne analize.

Za vse, ki se z Blackbraid srečate prvič, naj omenim, da je Sgah'gahsowáh potomec ameriških staroselcev, in ravno te korenine ter zgodbe prednikov dajejo velik melodičen poudarek glasbi, ki je zasnovana na melodičnem ter atmosferičnem black metalu. Tretji izdelek glasbeno in tudi ideološko nadaljuje zgodbo predhodnikov Blackbraid I in Blackbraid II ter se podaja v misteriozni svet narave in modrosti indijanskih starešin in poglavarjev. Glasbi pa, kot rečeno, poveljuje mogočen black metal, ki se prepleta z melodijami, nabitimi z identiteto ameriških staroselcev. Čeravno je struktura komadov zelo podobna predhodnim izdajam, je Sgah'gahsowáh tokrat produkcijsko naredil korak v bolj spolirano različico. Po domače povedano, v bolj »komercialno« naravnane sfere, ali če želite, ušesom bolj prijazno ter čisto ali še bolj razločno zvočno kuliso. A da ne bo pomote, album s tem ne izgubi na ekstremni noti niti se ne odmakne od black metala, ki ga je s prvima izdelkoma Blackbraid oziroma Sgah'gahsowáh ponesel v svet, le modernizacija je pricurljala na površje.

 

Značilno za predhodne albume je od nekdaj bilo prepletanje akustičnih, mističnih instrumentalnih komadov z blackmetalsko ostrino, ki pa jo ti omilijo in dodajo pravo atmosferično noto. Tega tudi tokrat ne manjka, saj kar štirje od vsega skupaj desetih komadov poslušalca z atmosferiko ter akustičnimi kitarskimi vložki in uporabo tradicionalnih instrumentov ponesejo v puste prerije ali prostrane gozdove divjega zahoda. Posebnost Blackbraid pa je, da enak učinek dosežejo tudi blackmetalsko obarvani komadi. Dober primer tega sta po uvodnem komadu Dusk kar naslednji pesmi Wardrums at Dawn on the Day of My Death ter The Dying Breath of a Sacred Stag. Čeprav je intenziteta na drugačni ravni, se vsekakor čuti, od kod Sgah'gahsowáh jemlje inspiracijo. Riffi so vseskozi agresivni in ne puščajo veliko prostora za nežnost, v primerjavi s prejšnjima ploščama na Blackbraid III poslušalec zapazi nekaj več kitarskih solaž, ki pa ne skazijo osnovne ideje glasbe in nikakor ne delujejo posiljeno. Album nemoteno teče od začetka do konca, ki ga po epskih mojstrovinah Tears of the Dawn ter And He Became the Burning Stars… zaključi priredba švedskih black metal starešin Lord Belial z naslovom Fleshbound, s čimer Sgah'gahsowáh predstavi še drugo vejo navdiha.

 

Blackbraid s tretjo izdajo v svoji maniri poveličuje naravo in se močno naslanja na preteklost svojih prednikov, ki jo nato lepo zapakira v black metal, ki sicer ne prinaša nič novega, a vendar postavi svojo noto na zemljevid tega mogočnega žanra. In če plošča zaradi mirnejših in akustičnih vložkov deluje nekoliko milejše, daje Blackbraid III občutek, da v živo celotna zadeva deluje intenzivnejše, agresivnejše in bolj surovo, kot je videti na prvi pogled. Ali to drži, bo del naše ekipe preveril na letošnji ediciji festivala Dark Easter Metal Meeting in mojo tezo potrdil ali ovrgel. Pustimo se presenetiti.