Simbolizem. Ta recenzija je simbol.

Na prvi november sem se dolgočasil pri priženjenih sorodnikih, kjer se je pri tašči in tastu oglasil svak z družino, ker »se spodobi«, da se gre na današnji dan po obredu na pokopališču na obisk k sorodnikom in pripravi pojedina. Moj izgovor je bil, da sem se nahajal v tistem območju časa in prostora zgolj zato, ker sem po tednu dni počitnic pobral otroka, da ju po prihajajočem vikendu vržem nazaj v mesoreznico vsakdanje mašinerije.

Na obrazu sem imel zaigran nasmešek, sedel tiho za mizo z druščino in z veliko žlico metal življenje proč, po metodi »skozi eno uho not, skozi drugo ven«. Ko pa je debata dosegla vrhunec, tj. pri vprašanjih, ali je boljše domače ali kupljeno testo za štrudl in ali se rožni venec moli med adventom ali veliko nočjo, pa mi ni pomagal obsedeti niti alkohol. Pojedel sem svoj zadnji grižljaj borovničevega štrudla z domačim testom, vstal in šel brez besed v zgornje nadstropje, daleč daleč od mučnih razprav. Zavil sem v zapuščeno sobo, kjer se je nahajala stara šara. Čeprav kimam pregovoru, da je odpad enega človeka zaklad za drugega, je bilo, objektivno gledano, večina robe v sobi zapisane propadu in uporabne le kot netivo za ogenj. Moje oko je obstalo na mali rdeči žepni knjižici. »Še en molitvenik iz časov, ko je bila homoseksualnost uradno smatrana kot bolezen,« sem si mislil. Radovednost me je vseeno podžgala, da sem odprl knjižico in opala – Podobe iz sanj samega Ivana Cankarja! Dolgo, predolgo je tega, kar sem bral to delo, in uradno se sramujem tega. Preskočil sem liriko in se posvetil črticam v drugem delu knjige. V sobi je vladala tišina in lahko bi rekli, da je v njej dihala le smrt in nič drugega. Nekaj blaženega je bilo v teh trenutkih, oksimoron bivanja. V svetu metala in sorodne glasbe obstajajo opisi mojega stanja z »beautiful agony«, »sweet oblivion«, »pain divine« in podobnimi pesniškimi sredstvi. Praznina čustev in stanje, ko je bolečina že tako intenzivna, da človek ne čuti več ničesar. Za mano je bilo že pet črtic in mnogo vdihov, izdihov ter srčnih utripov, ampak bolest in sence mrtvih me niso hotele izpustiti iz svojega primeža. Bral sem črtico Veselejša pesem in Cankar je v njej pisal: »Najhujšo bolečino je okusilo srce; ali razodelo se je takoj, da je bila ta bolečina samo pokušnja za silnejšo, samo oznanjenje zadnjega, najglobljega trpljenja. Vse, kar odeva meglena beseda trpljenje, se je vzbudilo, je zaživelo devetkratno življenje … To je bil tisti trenutek, ko je srce že omagovalo pod strašno težo, ko je trudno in vdano pogledalo smrti v oči.«

Ko so obiski pojenjali ter je glasno kokodakanje spodaj pomrlo, sem si, pod urokom Cankarja, zaželel glasbe. Srce je hrepenelo po Cataclasite, čemu drugemu? Tišina skriva tisočero glasov, a podleže ob moči, ki jo nudi glasba. Ambientalni, drone, funeral doom. Odsotnost vokalov v glasbi potencira osamljenost tistih, ki živijo v čakanju (to je angleški prevod naslova albuma). Kar je Cankar v črticah, predvsem v groteskni Ranjenci, zlil na papir, so Cataclasite v note. Cankar je bil zagotovo depressive doomer in bi danes poslušal Cataclasite in Cataclasite zagotovo danes berejo Cankarja.

Praznina čustev. Lažno upanje. Nikoli ne bo bolje. Domače testo ni boljše od kupljenega. Poguba. Nikoli ti ne bo uspelo. Vse je brezupno. Rožni venec se moli med adventom. Nemočen in preklet si se primoran vrteti v samotni spirali nesmiselnega obstoja z izžetim in bolestnim srcem, dokler te hudič ne vzame.